Jedro

Z revizijskimi trditvami, da je do neizpolnitve toženčeve obveznosti prišlo zaradi okoliščin na tožnikovi strani, in da višina tožnikovega zahtevka ni podprta z nobenim dokazom, tožena stranka izpodbija le dokazno oceno nižjih sodišč in v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku zaradi določbe 3. odstavka 385.člena ZPP ni dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 274.615 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.12.1993 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 101.090 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1994 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Dela, ki bi jih morala opraviti za tožečo stranko, je bila tožena stranka pripravljena izvesti, vendar je tožeča stranka izvedbo del onemogočila. Do zastoja pri izvedbi del je v resnici prišlo zato, ker je bila dobava materiala, kar je bila dolžnost tožnika, dokaj neredna. Tem trditvam, ki so bile postavljene tekom postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, sodišči neutemeljeno nista sledili in sta verjeli le tožeči stranki. Tudi glede višine tožbenega zahtevka je presoja sodišč zmotna, saj tožnik glede višine škode ni predložil nobenih dokazov. Neupoštevano je ostalo tudi dejstvo, da med pogodbenima strankama rok za dokončanje del sploh ni bil dogovorjen. Ob dejstvu, da je izvedbo del onemogočila tožeča stranka, materialno pravo ni pravilno uporabljeno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385.člena ZPP) izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka naredila na stanovanjski hiši tožeče stranke 900 m2 notranjih ometov in opravila 230 delovnih ur, vendar pa prevzete obveznosti ni zapolnila v celoti. Po ugotovitvah nižjih sodišč je bila tožena stranka "pri izvajanju del dokaj neresna" in prevzetih del ni opravila, čeprav je imela tožeča stranka "večkrat pripravljene delavce, material in hrano, vendar pa tožene stranke enostavno ni bilo na hišo". Tožeča stranka je zato najela druge delavce za opravo del, ki bi jih sicer morala izvesti tožena stranka. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje nadalje tudi izhaja, da je do spora med pravdnima strankama prišlo zaradi "neodgovornosti tožene stranke" in da znaša vrednost prevzetih vendar pa neopravljenih del 274.615 SIT, kar je ugotovljeno na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke (ugotovitve v zadnjem odstavku na 2. strani in na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje, s katerimi se je pritožbeno sodišče strinjalo).

Z revizijskimi trditvami, da je do neizpolnitve toženčeve obveznosti prišlo zaradi okoliščin na tožnikovi strani, in da višina tožnikovega zahtevka ni podprta z nobenim dokazom, tožena stranka izpodbija le dokazno oceno nižjih sodišč in v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku zaradi določbe 3. odstavka 385.člena ZPP ni dovoljeno.

Revizijske trditve iz navedenih razlogov niso utemeljene. Ker sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386.člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393.člen ZPP).