Jedro

Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 273. člena ZIZ denarno kazen odredi le v primeru iz 3. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ (tj. v primeru prepovedi dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepovedi, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev). V tem primeru ne gre za izdajo takšne začasne odredbe, zato predlog za odreditev denarne kazni ni utemeljen.

Kadar sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka, ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že po naravi stvari namreč sklepa ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem o delu predloga sploh ni bilo odločeno. Če stranka meni, da sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, lahko skladno z določbami ZPP predlaga sodišču izdajo dopolnilnega sklepa (325. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP). Sklep lahko dopolni le tisto sodišče, ki je takšno napako zagrešilo, in to le na predlog stranke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (II. točka izreka) sklepa sodišča prve stopnje z dne 28. 11. 2025.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari odložilo izvršitev izpodbijane dokončne odločbe toženca št. ... z dne 20. 5. 2025 v zvezi s sklepom in odločbo toženca št. ... z dne 1. 4. 2025 (I. točka izreka). V preostalem je predlagane ukrepe (na poravnavo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za obdobje od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021, od 1. 10. 2021 do 31. 10. 2021, od 1. 1. 2022 do 31. 1. 2022, od 1. 2. 2022 do 28. 2. 2022, od 1. 3. 2022 do 31. 3. 2022, od 1. 4. 2022 do 30. 4. 2022, od 1. 5. 2022 do 31. 5. 2022, od 1. 6. 2022 do 30. 6. 2022, od 1. 11. 2022 do 30. 11. 2022, od 1. 12. 2022 do 31. 12. 2022, od 1. 1. 2023 do 31. 1. 2023, od 1. 11. 2023 do 30. 11. 2023, od 1. 12. 2023 do 31. 12. 2023, od 1. 1. 2024 do 31. 1. 2024, od 1. 2. 2024 do 29. 2. 2024, od 1. 3. 2024 do 31. 3. 2024, od 1. 4. 2024 do 30. 4. 2024, od 1. 11. 2024 do 30. 11. 2024, od 1. 12. 2024 do 31. 12. 2024, od 1. 1. 2025 do 31. 1. 2025, od 1. 2. 2025 do 28. 2. 2025 in na določitev denarne kazni v znesku 10.000,00 EUR v primeru kršitve začasne odredbe) zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da ugovor in pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadržita njene izvršitve (III. točka izreka), ter da bo o stroških postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo sodišče odločilo s končno odločbo (IV. točka izreka).

2.Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica (smiselno le zoper njegov zavrnilni del, ker za pritožbo zoper ugodilni del nima pravnega interesa) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica navaja, da je sodišče odločitev sprejelo mimo predloga za izdajo začasne odredbe z dne 24. 11. 2025. Tožnica meni, da takšna sodna odločba ni izvršljiva in da ne predstavlja učinkovite zaščite tožničinih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Drži sicer, da je toženec v odločbah, navedenih v točki I izreka izpodbijanega sklepa, kot razlog za zavrnitev zahtevkov navedel, da so pravice tožnice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (kamor sodi tudi pravica do nadomestila plače) zadržane, ker ima tožnica evidentiran dolg iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa sicer pravilno ugotavlja, da je izkazan obstoj tožničine terjatve, to je pravice do nadomestila v času začasne nezmožnosti za delo, ker za zakonsko zadržanje njenih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja niso izkazani zakonski pogoji, saj tožnici obvestilo iz drugega odstavka 36. člena ZIUZDS, ni bilo vročeno. Zgolj z odložitvijo izvršitve odločb toženca pa po mnenju tožnice ne bo odpravljena nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče bi namreč moralo odločiti, da se do pravnomočno zaključenega sodnega postopka odpravi zadržanje pravic tožnice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V predlogu za izdajo začasne odredbe je poleg zadržanja pravic predlagala, da sodišče tožencu naloži tudi plačilo nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za obdobja 1. 9. 2021 do 31. 10. 2021, 1. 1. 2022 do 30. 6. 2022, 1. 11. 2022 do 31. 12. 2022, 1. 1. 2023 do 31. 1. 2023, 1. 11. 2023 do 31. 12. 2023, 1. 1. 2024 do 30. 4. 2024, 1. 11. 2024 do 31. 12. 2024 in 1. 1. 2025 do 28. 2. 2025. O tem delu predloga za izdajo začasne odredbe sodišče v izreku izpodbijanega sklepa očitno ni odločilo, niti v razlogih izpodbijanega sklepa ni pojasnilo, kakšna je usoda tega dela predloga. Sodišče je tudi zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, da se tožencu naloži v poravnavo prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje za zahtevana obdobja. Obrazložitev sodišča je, da plačilo teh prispevkov ni predmet obravnavanega socialnega spora in za izrek takšnega ukrepa zavarovanja ni podlage v 70. členu ZDSS-1. Tožnik meni, da takšna odločitev ni pravilna. Plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je namreč obveznost, ki bremeni toženca za vtoževana obdobja, ko je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Zavrnilni del sklepa obsega II. točko izreka. S I. točko izreka je namreč sodišče ugodilo predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ter na podlagi prve alineje prvega odstavka 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) odložilo izvršitev izpodbijanega upravnega akta (dokončne odločbe toženca št. ... z dne 20. 5. 2025, v zvezi s sklepom in odločbo toženca št. ... z dne 1. 4. 2025). Pritožbeno sodišče v zvezi z zavrnilnim delom ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče na podlagi 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 19. členom ZDSS-1 pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5.Zmoten je pritožbeni očitek, da je utemeljen predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim naj se tožencu naloži v poravnavo prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje tožnice. Predmet sodnega postopka je priznanje pravice do nadomestila plače za začasno nezmožnost za delo oziroma pravice do izplačila takšnega nadomestila, ne pa plačilo prispevkov. Sodišče namreč presoja odločbo toženca, zoper katero je tožnica vložila pritožbo. Odločba pa se nanaša na odločitev v zvezi z nadomestilom za čas začasne nezmožnosti za delo, ne pa na plačilo prispevkov. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi med istima strankama mora med vsebino začasnega zavarovanja in terjatvijo obstajati povezanost. Poleg tega morata vsebina in učinek začasne odredbe ostati v mejah tožbenega zahtevka. Ker z začasno odredbo upnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dala niti sodba, s katero bi bilo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku, je sodišče prve stopnje takšen predlog tožnice utemeljeno zavrnilo.

6.Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 273. člena ZIS denarno kazen odredi le v primeru iz 3. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ (tj. v primeru prepovedi dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepovedi, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev). Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, v tem primeru ne gre za izdajo takšne začasne odredbe, zato predlog za odreditev denarne kazni ni utemeljen.

7.Tožnica s pritožbo izpodbija tudi neobstoječi del sklepa, in sicer glede odprave zadržanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in na plačilo nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo. Zmotno je stališče tožnice, da je takšno pomanjkljivost mogoče odpraviti v postopku s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom zoper sklep sodišča prve stopnje. Vsebino pravnega varstva, ki jo sodišče da stranki, opredeljuje izrek sodbe oziroma sklepa. Kadar sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka, ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že po naravi stvari namreč sklepa ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem o delu predloga sploh ni bilo odločeno. Če stranka meni, da sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, lahko skladno z določbami ZPP predlaga sodišču izdajo dopolnilnega sklepa (325. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP). Sklep lahko dopolni le tisto sodišče, ki je takšno napako zagrešilo, in to le na predlog stranke.

8.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

9.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 2/2004.

2Glej Psp 216/2025 z dne 15. 12. 2025.

3Glej Neža Pogorelčnik Vogrinec, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 28.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 273, 273/1, 273/1-3, 273/2<br> Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 70, 70/1, 70/1-1<br> Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 325, 332, 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.