Jedro

Okoliščina, ki je zakonit razlog za varovanje zaposlitve, je lahko pravno upoštevna samo, če je ugotovljena do dokončnosti odločbe, s katero je bil delavec spoznan za trajno presežnega delavca.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu v točkah 2, 3, 4 in 5 zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki revizijske stroške, ki so bili odmerjeni v znesku 24.750,00 SIT, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa organov tožene stranke z dne 22.10.1996 in 26.11.1996 v delu, kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnik trajno presežni delavec, razveljavilo pa ju je v delih, kjer je bilo določeno, da tožniku preneha delovno razmerje z iztekom odpovednega roka oziroma v šestih mesecih od dokončnosti. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje dne 13.2.1998 ni prenehalo, da ga mora tožena stranka poklicati nazaj na delo in mu priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zmotno uporabljeno materialno pravo. Zmotno je uporabljena določba 36.d člena zakona o delovnih razmerjih, saj ni možna retroaktivna uporaba pravnih aktov, pred prenehanjem delovnega razmerja v primeru trajno presežnih delavcev pa je varovan samo delavec invalid, kar tožnik v času odločanja pri revidentki ni bil. Zato sporni sklep o ugotovitvi trajno presežnega delavca in prenehanju delovnega razmerja ni bil nezakonit. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje, zato na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

V reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni mogoče ugotoviti. Revizijsko sodišče ne more sprejeti revizijske graje, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ker nima razlogov oziroma, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni. Revizijsko sodišče v nasprotju z revizijsko grajo ugotavlja, da je pritožbeno sodišče jasno in pravilno obrazložilo izpodbijano sodbo v delu, ki je za njeno odločitev pravno pomembna in za svojo odločitev navedlo tudi bistvene razloge. Zmotna uporaba materialnega prava ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče zaključilo, da sodišče v izpodbijani sodbi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi 36. d člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko preneha delovno razmerje (če je ugotovljen kot trajno presežni delavec) le z njegovim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu.

Na podlagi izvedenih dokazov je ugotoviti, da je revidentka s sklepoma 22.6.1996 in 26.11.1996, ki je postal dokončen, ugotovila, da je tožnik trajno presežni delavec, pri čemer mu je zaradi koriščenja bolniškega staleža pričel teči šestmesečni odpovedni rok (upoštevanje 36. c člena ZDR) šele po zaključku staleža 14.8.1997. Odpovedni rok se je iztekel 13.2.1998, ko je tožniku tudi prenehalo delovno razmerje. Ob prenehanju delovnega razmerja tožnik ni imel nobene odločbe o tem, da je delovni invalid. Šele po prenehanju delovnega razmerja je bil z odločbo pristojnega organa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 25.2.1998 tožnik spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti od 29.8.1996 dalje. Datum nastanka invalidnosti pri tožniku je tako padel v čas pred ugotavljanjem trajno presežnih delavcev.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se postavi vprašanje, ali je tožnik lahko novo statusno stanje izkoristil in uveljavljal, da postopek prenehanja delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu zaradi tega, ker je bil delavec invalid, ni potekal zakonito. Obe nižji sodišči sta zavzeli pozitivno stališče in sta zato razsodili, da tožniku kot trajno presežnemu delavcu zaradi tega, ker mu je bil, pa čeprav bistveno kasneje, priznan status delavca invalida, delovno razmerje v skladu z določbo 36. d člena ZDR brez soglasja ni moglo prenehati.

Revizijsko sodišče s tako razlago zakonskih določb ne soglaša. To sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je okoliščina, ki je zakonit razlog za varovanje zaposlitve, lahko pravno upoštevna samo, če je ugotovljena do dokončnosti odločbe, s katero je bil delavec spoznan za trajno presežnega delavca (tako stališče je objavljeno tudi v zbirki odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije - delovno socialni oddelek - 1998-2000, sodba VIII Ips 100/99 z dne 5.10.1999, str. 250). Tako kasneje ugotovljenih dejstev, ki bi sicer vplivala na pridobitev posebne pravice delavca, ni več mogoče pravno upoštevati. Tako stališče je bilo zavzeto predvsem zato, ker načelo pravne varnosti obeh udeležencev takega postopka zahteva, da se vsaj do dokončne odločitve pristojnih ogrganov ve za okoliščine, ki bi kakor koli lahko vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve. Zato revizijsko sodišče sodi, da v spornem primeru ni bilo več možnosti, da bi tožnik lahko uveljavil pravico do ohranitve delovnega mesta, saj v času, ko je revidentka dokončno odločala, še ni imel statusa dalavca invalida, kar pomeni, da ni bilo zakonitega razloga za varovanje njegove zaposlitve.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo.

Tožena stranka v pritožbi stroškov ni zaznamovala, zato ji je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP in ob upoštevanju odvetniške tarife priznalo in odmerilo samo prijavljene stroške revizijskega postopka.