Jedro

Tožena stranka v tej zadevi ni upoštevala splošnega načela zaslišanja stranke v upravnem postopku v tem smislu, da mora dobiti stranka, preden organ izda odločbo, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP) oziroma je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP), je med strankama v tej zadevi ostalo povsem nerazčiščeno najbolj temeljno vprašanje, ali sploh gre v predmetni zadevi za kakršno koli kopičenje oziroma veriženje prošenj za brezplačno pravno pomoč, ki ga ZBPP preprečuje.

Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe okoliščina veriženja prošnje za brezplačno pravno pomoč v zvezi z obveznostjo vračanja prejete pomoči ni razvidna niti ni izkazana, je kršitev pravice do izjave oziroma obrambe (zaslišanje) v konkretnem primeru vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

Izrek

Tožbi se ugodi in se druga točka izreka izpodbijane odločbe št. Bpp 119/2021-6 z dne 12. 8. 2021 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je po predhodni združitvi postopkov, ki se pred Upravnim sodiščem RS v Ljubljani vodijo pod opr. št. Bpp 119/2021, Bpp 120/2021 in Bpp 121/2021, v skupno obravnavo in odločanje pod opr. št. Bpp 119/2021 v drugi točki izreka, odločila, da se prošnja A. A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 113/2010, Bpp 531/2011, Bpp 119/2013, Bpp 7/2015 z dne 15. 7. 2019 zavrne.

2. Tožena stranka pravi, ker je bila prosilkina prošnja pomanjkljiva, saj prosilka ni navedla upravnega organa, ki je izdal upravni akt, ki ga želi prosilka izpodbijati v upravnem sporu, je organ za BPP prosilko z dopisom Bpp 119/2021-2 z dne 2. 7. 2021 pozval, naj navede točne podatke o zadevi in priloži upravne akte, ki jih želi izpodbijati v upravnem sporu. Prosilka se je na poziv odzvala in dne 20. 7. 2021 dopolnila vlogo s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 113/2010, Bpp 531/2011, Bpp 119/2013, Bpp 7/2015 z dne 15. 7. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijan sklep), v dopisu pa navedla, da gre dejansko za eno zadevo.

3. Prosilka je istega dne kot zadevno prošnjo za BPP vložila še dve prošnji, ki se pred organom za BPP vodita pod opr. št. Bpp 120/2021 in Bpp 121/2021, v katerih navaja, da želi BPP za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev tožbe zoper sklep opr. št. Bpp 113/2010, Bpp 531/2011, Bpp 119/2013 ter Bpp 7/2015. Pristojni organ za BPP ugotavlja, da gre v vseh primerih za prošnje, ki se nanašajo na isti sklep, to je sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 113/2010, Bpp 531/2011, Bpp 119/2013, Bpp 7/2015 z dne 15. 7. 2019. 4. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje na 8. člen ZBPP in pravi, da je s tem določilom zakonodajalec želel preprečiti t. i. veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi, ko prosilec želi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za BPP zavrnjena, sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za BPP za sestavo tožbe v tem sporu. V tovrstnih primerih gre lahko za zlorabo instituta brezplačne pravne pomoči (tako tudi sodna praksa, glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 840/2005 z dne 13. 7. 2005). To ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu (tako tudi sodbi Upravnega sodišča RS I U 1998/2018-5 z dne 18. 10. 2018 in I U 709/2020-7 z dne 8. 7. 2020). Iz navedene sodne prakse poleg tega izhaja, da ne gre za veriženje zgolj v primerih, ko prosilec zaproša za BPP za vložitev tožbe zoper odločbo oz. sklep, ki jo je izdal organ za BPP Upravnega sodišča RS, ampak tudi v primerih, ko odločbo oz. sklep izda organ drugega sodišča. 5. Določba 8. člena ZBPP (taksativno) našteva primere, v katerih se BPP ne dodeli. Če gre za tak primer, organ za BPP ne presoja izpolnjenosti pogojev za dodelitev BPP, ki so določeni v II. in III. poglavju zakona, temveč že na tej podlagi zavrne prošnjo. V tem primeru gre namreč za zadevo, v kateri BPP sploh ni mogoče dodeliti. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj prosilka zaproša za BPP v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo BPP oz. stroški, ki so nastali zaradi dodeljene BPP.

6. V tožbi tožeča stranka pravi, da je točka 2. izpodbijane odločbe nepravilna in nezakonita. Res je, da je prosilka zaprosila za dodelitev BPP v zvezi z brezplačno pravno pomočjo t.j. stroški, ki so nastali zaradi dodeljene BPP. Vendar pa je tožena stranka po mnenju tožnice prezrla, da je sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. Bpp 113/2010, Bpp 531/2011, Bpp 119/2013, Bpp 7/2015 z dne 15. 7. 2019 odločil, da je prosilka dolžna plačati vsa izplačana sredstva za dodeljeno pravno pomoč in da ne gre za nikakršno veriženje in ne za zlorabo instituta brezplačne pravne pomoči. Gre enostavno za naložitev stroškov za brezplačno pravno pomoč po prenehanju razlogov za pravno pomoč in nestrinjanje tožnice, da bi morala ona vračati stroške zaradi dodeljene brezplačne pravne pomoči, za katero nikoli ni zaprosila, saj je za brezplačno pravno pomoč v času tožničine mladoletnosti zaprosila njena takratna zakonita zastopnica mati, katere upravičenost do dodelitve pomoči se je določala na podlagi njenega in ne tožničinega premoženjskega stanja.

7. Tožena stranka je v tej zvezi tudi napačno razlagala določbo pete alineje 8. člena ZBPP, saj je to določbo razlagala tako, da se brezplačna pravna pomoč zavrne oziroma ne dodeli v vsakršnih upravnih sporih, ki so v zvezi z dodelitvijo oziroma dodeljeno BPP. Takšna razlaga pomeni kršitev zakona. Iz jezikovno povsem jasne določbe tega zakonskega člena, ki ne rabi posebnega razlogovanja sodne prakse, namreč določno in jasno izhaja, da se BPP ne dodeli oziroma je izključena le v sporih zaradi dodelitve BPP. To pa pomeni, da bi tožena stranka lahko zavrnila vlogo prosilke le, če bi bila podana zaradi delne ali celotne zavrnitve vloge za dodelitev pomoči (če bi ji bilo ugodeno namreč ne bi imela pravnega interesa za sprožitev upravnega spora), za kar pa v konkretnem primeru sploh ne gre, saj je tožeča stranka zaprosila za brezplačno pravno pomoč, ker se ni strinjala z odločbo organa, ki ji je naknadno naložil povračilo nastalih stroškov zaradi že prejete pravne pomoči potem, ko je bila ta dodeljena.

8. Zato tudi našteti primeri iz pomožnega pravnega vira - uveljavljanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS - niso uporabljivi na primeru tožeče stranke. Njihova razlaga oziroma sodna praksa pa se lahko giblje le znotraj pomena zakona ali drugega predpisa, saj so primarni vir ustava, na njej pa morata temeljiti zakon in ratificirane mednarodne pogodbe.

9. Ker tožnica predvideva, da sodišče pravo pozna po načelu "iura novit curia" je tudi za pričakovati, da bo Upravno sodišče pravne vire upoštevalo po tej hierarhiji, predvsem pa tako, kot se 8. člen ZPP tudi glasi ter odločbo v izpodbijanem delu oziroma obsegu razveljavilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v vsebinsko presojo pogojev za dodelitev brezplačno pravno pomoč.

10. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

11. Tožba je utemeljena.

12. Iz razloga, ker tožena stranka v tej zadevi ni upoštevala splošnega načela zaslišanja stranke v upravnem postopku v tem smislu, da mora dobiti stranka, preden organ izda odločbo, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) oziroma je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP), je med strankama v tej zadevi ostalo povsem nerazčiščeno najbolj temeljno vprašanje, ali sploh gre v predmetni zadevi za kakršno koli kopičenje oziroma veriženje prošenj za brezplačno pravno pomoč, ki ga ZBPP preprečuje. Tožena stranka namreč v izpodbijani odločbi odločitev opira na okoliščino veriženja prošenj in zlorabo pravice, med tem ko tožeča stranka v tožbi pravi, da ne gre za nikakršno veriženje v predmetni zadevi, saj je tožeča stranka dobila odločbo o naložitvi plačila stroškov za brezplačno pravno pomoč po prenehanju razlogov za dodelitev te pomoči in da kot mladoletnica nikoli ni zaprosila za brezplačno pravno pomoč, ampak je to naredila mati kot njena zakonita zastopnica. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe okoliščina veriženja prošnje za brezplačno pravno pomoč v zvezi z obveznostjo vračanja prejete pomoči ni razvidna niti ni izkazana, je kršitev pravice do izjave oziroma obrambe (zaslišanje) v konkretnem primeru vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Iz tega razloga je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

13. Zaradi tako pomanjkljive in nerazumljive obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče tudi ne more presoditi, ali je med strankama sporna tudi razlaga določila petega odstavka 8. člena ZBPP. Sodišče namreč iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne more razbrati, zakaj je tožena stranka v konkretnem primeru sploh uporabila peti odstavek 8. člena ZBPP in po kakšni metodi razlage predpisa je prišla do zaključka, da pride v predmetni zadevi v poštev peti odstavek 8. člena ZBPP. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče lahko zgolj pripomni, da iz zakonodajnega gradiva ob sprejemu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o brezplačni pravni pomoči izhaja, da je bil 8. člen spremenjen, ker je v praksi prišlo do _„primerov t.i. veriženja prošenj, ko želi prosilec, ki mu je bila prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrnjena, zoper takšno odločbo sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za brezplačno pravno pomoč za sestavo tožbe v tem sporu.“_1

14. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Tožnica je že po samem zakonu oproščena plačila sodnih taks.

1 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o brezplačni pravni pomoči, Predlog, EVA 2013-2030-0118, skrajšani postopek, obrazložitev k 3. členu, str. 21.