Jedro

Namestitev ograje na začetku služnostne poti pomeni izvrševanje lastninskih upravičenj služnostnega zavezanca, ki pa je omejeno z načinom in obsegom izvrševanja služnosti. Ker pa se mora služnost izvrševati na najmanj obremenjujoč način (219. člen SPZ), motenje posesti služnosti zato ni podano, če lastnik služnostnemu upravičencu izroči ključ vrat, nameščenih v ograji.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep pa se tako spremeni, da se ugodi pritožbi tožene stranke proti sklepu sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 771,11 EUR v roku petnajstih dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v njegovi zadnji mirni posesti nepremičnine s parcelo št. 1060 k.o. ... tako, da sta 10.7.2004 na tem zemljišču ob meji z nepremičnino s parcelo št. 1544 k.o. ..., približno 15 m severovzhodno od tromeje s parcelo št. 1062, 1060 in 1544 k.o. ..., postavila železna vrata na dveh železnih drogovih v širini približno 4 m s ključavnico in s tem tožniku bistveno otežila nemoteno izvajanje služnostne pravice hoje in vožnje za potrebe kmetijske obdelave parcele št. 1059 k.o. ... Toženi stranki je bilo tudi naloženo, da vzpostavi prejšnje posestno stanje z odstranitvijo železnih vrat, prepovedano pa ji je tudi bilo, da bi v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegala v tožnikovo posest nepremičnine s parcelno št. 1060 k.o. ...

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani sklep tako spremenilo, da je besedo posest nadomestilo z besedo soposest, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga proti sklepu sodišča druge stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišči druge in prve stopnje nista uporabili določb tretjega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v zvezi s prvim odstavkom 12. člena, prvim odstavkom 37. člena in prvim odstavkom 219. člena SPZ, nepravilno pa sta uporabili določbe 25. člena, prvega odstavka 33. člena in 35. člena zakona. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega zahteva uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ugotovitveni in prepovedni del izreka sklepa sodišča prve stopnje, ki ga je sodišče druge stopnje v celoti potrdilo, nasprotuje v obrazložitvi navedenim razlogom. Zato zahteva za varstvo zakonitosti predlaga razveljavitev sklepov sodišč nižje stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti izhaja iz nespornih ugotovitev, da je tožena stranka postavila vrata na mestu, kjer ima tožena stranka v posesti služnostno pot, potekajočo preko zemljišča toženca s parcelo št. 1060 k.o. ... Vendar pa med strankama ni sporno, da je tožnik še pred postavitvijo železnih vrat prejel ključe vrat in tako še naprej uporablja navedeno pot. Tožnikova soposest se torej omejuje le na dogovorjeno zemljiško služnost, ne pa na celotno parcelo tožencev, ki pa je po tožbenem predlogu predmet posestnega varstva. Za presojo utemeljenosti posestnega zahtevka služnostnega upravičenca je torej potrebno ugotoviti, v kakšnem obsegu in na katerem delu stvari je upravičenec izvrševal dejansko oblast na delu stvari, saj je samo v tem obsegu upravičen do sodnega varstva. V ugotovitvenem in prepovednem delu izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje razlogom v obrazložitvi, iz katerih izhaja, da ima tožnik v soposesti le pot preko zemljišča tožencev, ne pa njunega celotnega zemljišča. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana v tem, ker sta sodišči nižjih stopenj ravnanje tožencev šteli kot motilno ravnanje v smislu 35. člena SPZ: otežilo in spremenilo naj bi dotedanji način izvrševanja tožnikove posesti. Posestni položaj služnostnega upravičenca predpostavlja samo tisto izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. Uporaba služnosti mora biti po prvem odstavku 219. člena SPZ taka, da kar najmanj obremenjuje služečo stvar. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa tožnik po namestitvi železnih vrat še naprej izvršuje posest poti, zaradi česar je vprašljivo, ali je ravnanje toženca mogoče šteti kot motitveno. Namestitev spornih vrat namreč istočasno pomeni tudi izvrševanje posesti, ki jo imata toženca na temelju njune lastninske pravice. Opisani poseg tožencev torej ne pomeni samovoljnega posega, ki bi bistveno spreminjal ali oteževal dotedanji način izvrševanja tožnikove posesti. To pa pomeni, da ravnanje tožencev ne predstavlja motitvenega dejanja iz 35. člena SPZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila dostavljena pravdnima strankama, vendar nanjo nobena od njiju ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Ni spora o tem, da tožnik svojo posest na zemljišču tožencev s parcelo št. 1060 k.o. ... izvršuje kot služnostni upravičenec z uporabo poti po zemljišču tožencev v obsegu, kakor je to opisano v prvem odstavku sklepa sodišča prve stopnje. Služnostna pravica hoje in vožnje za potrebe kmetijske obdelave tožnikovega zemljišča s parcelo št. 1059 k.o. ... je v izreku sklepa sodišča prve stopnje, ki ga je sodišče druge stopnje povzelo, zadostno opredeljena, v ustreznih razlogih, ki se na to opredelitev nanašajo, pa gre le za natančnejši opis. Zato ni mogoče pritrditi tezi iz zahteve za varstvo zakonitosti, da je podano nasprotje med razlogi v obrazložitvi in izrekom sklepa sodišča prve stopnje. Posest, ki jo tožnik izvršuje na zemljišču tožene stranke skupaj s toženo stranko, je torej tako v izreku sklepa, ki se izpodbija, kot tudi v razlogih, ki se nanj nanašajo, dovolj opredeljena, da se ve, da se nanaša le na uporabo poti po točno določenem delu zemljišča tožene stranke. Zato Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu ne najde razlogov za potrditev stališča, da bi izpodbijana odločitev vsebovala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Res pa je, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, ki se nanaša na obseg in vsebino izvrševane služnosti in na obseg njenega posestnega varstva. Sedaj veljavni SPZ je opustil varstvo posesti stvarne služnosti, ki je temeljilo na posesti pravice in je bilo urejeno v tretjem odstavku 70. člena prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami). Po določbi 25. člena SPZ je namreč posest mogoča tudi na določenem delu stvari. Služnostni upravičenec ima torej lahko položaj posestnika (prvi odstavek 24. člena SPZ), v tem obsegu pa mu je zagotovljeno posestno varstvo tudi proti lastniškemu posestniku, ki prav tako izvršuje posest na služeči stvari. Vendar pa je položaj služnostnega upravičenca tak, da lahko izvršuje samo tisto dejansko oblast nad stvarjo, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. Izvrševanje služnosti je pravno urejeno v določbi 219. člena SPZ. Po prvem odstavku navedene zakonske določbe se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Zato je lahko izvrševanje dejanske oblasti nad služečo stvarjo predmet posestnega varstva le v takšnem obsegu. Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, ko poudarja, da je pri presoji, ali je ravnanje tožencev mogoče šteti za motenje posesti, potrebno upoštevati vsebino in obseg izvrševane služnosti, na podlagi katere tožnik kot služnostni upravičenec izvršuje dejansko oblast nad služečo stvarjo.

Tožena stranka je zaradi izvrševanja svojih lastninskih (posestnih) upravičenj dostop na služnostno pot zavarovala z železno ograjo, vendar pa je ključ vrat, ki se odpirajo v ograjo, izročila tožniku. Namestitev spornih vrat ima v okviru izvrševanja lastninske pravice svojo podlago v določbah 37. in 12. člena SPZ. Izvrševanje lastninske pravice tožencev na spornem delu zemljišča je lahko omejeno samo s posestjo tožnika, ki pa ustreza le izvrševani služnosti, pri čemer se mora ta izvrševati na kar najmanj obremenjujoč način (219. člen SPZ). Razlogi izpodbijanega sklepa naj bi potrjevali samovoljnost in protipravnost ravnanja tožencev, ki naj bi tožniku onemogočila dotedanji način izvrševanja služnosti brez njegovega soglasja. Zato naj bi bil upravičen do varstva posesti (33. člen SPZ). Ob dejstvu, da je tožniku omogočeno, da kadar koli lahko odpre železna vrata in uporabi služnostno pot, pa je stališče, izraženo v izpodbijanem sklepu, v nasprotju z določbo 219. člena SPZ, po kateri se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. V kontekstu takšne pravne razlage pa okoliščinam, ki nastanejo zaradi zamude ob odpiranju vrat, ni mogoče pripisati takšne razsežnosti, da bi pomenile bistveno otežitev nemotenega izvajanja služnostne pravice hoje in vožnje za potrebe kmetijske obdelave parcele št. 1059 k.o. .. Dejanske okoliščine v tej smeri so v razlogih sklepa sodišča prve stopnje, s katerimi se je sodišče druge stopnje strinjalo, dovolj natančno ugotovljene, so pa - po povedanem - pravno napačno ocenjene. Način izvrševanja lastninske pravice tožeče stranke na služečem zemljišču (12. člen in prvi odstavek 37. člena SPZ) torej v izvrševanje služnostnih upravičenj, kakor so se doslej izvajala, ni bistveno posegel. Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, da odpiranje vrat na služnostno pot za služnostnega upravičenca ne predstavlja take obremenitve, da je upravičen do posestnega varstva.

Utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo torej treba ugoditi s spremembo izpodbijanega sklepa in zavrnitvijo tožbenega zahtevka (391. člen v zvezi z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodne odločitve ima za posledico tudi spremenjeno odločitev o pravdnih stroških (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Višina pravdnih stroškov, ki jih mora tožeča stranka zaradi neuspeha v pravdi povrniti toženi stranki, je bila odmerjena v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Od skupnega zneska stroškov v višini 771,11 EUR odpade za pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje, 416,44 EUR, na pritožbene stroške pa 354,67 EUR.