Jedro

Kot stisko ni mogoče šteti samo slabega premoženjskega stanja temveč tudi druge vrste stiske, zlasti življenjsko nevarnost, bolezen in podobno. Vendar ima sodišče druge stopnje prav, da zgolj čustvena naklonjenost prvotne tožnice tožencu, njena želja po čustveni pripadnosti ter nezavedanje o dejanski vrednosti stanovanja ne predstavljajo zadostnih elementov za sklep, da je bila v tako šibkem in podrejenem položaju, da bi se tega moral zavedati tudi toženec in bi bilo pogodbo mogoče opredeliti kot oderuško in s tem nično.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Prvotna tožnica je s tožbo z dne 11. 10. 1999 od sodišča primarno zahtevala, naj ugotovi, da je pogodba o prodaji stanovanja, ki jo je sklenila s tožencem, nična. Kot prvi razlog za ničnost je navedla, da prikriva pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki bi morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Kot drugi razlog pa je navedla, da je oderuška. Podrejeno je zahtevala razveljavitev pogodbe zaradi napak volje in zato ker kupnina ni bila plačana.

2. Sodišče prve stopnje je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo, zato o podrejenem zahtevku sploh ni odločalo. Odločilo je, da je pogodba oderuška. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da mora tožnica tožencu povrniti pravdne stroške, ki so mu nastali z obravnavanjem primarnega tožbenega zahtevka.

3. Zoper to odločitev tožnica vlaga revizijo in navaja, da ni res, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, v čem je toženec izkoristil odvisnost pravne prednice tožnice. Opozarja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da se stiska ne nanaša le na premoženjsko stisko, ampak to velja tudi za emocionalno stisko, ki jo je toženec izkoristil, saj je pravna prednica tožnice raje sklenila pogodbo z njim in ostala brez stanovanja, kot pa da bi ostala brez njegove naklonjenosti in pomoči. Tožnica navaja, da je glede na razliko med kupnino in vrednostjo stanovanja in ob ugotovljeni stiski in lahkomiselnosti njene pravne prednice, ki jo je toženec izrabil, pravilna odločitev, da je pogodba oderuška. Tožnica še opozarja, da se o drugih dveh podlagah (pomanjkanju obličnosti in pomanjkanju prave volje) višje sodišče ni izreklo, zaradi česar je sodba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Opozarja tudi, da je odločitev o stroških preuranjena, ker je treba odločiti še o podrejenem zahtevku.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je neutemeljen očitek revidentke, da je sodba sodišča druge stopnje pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstajajo drugi razlogi za ničnost pogodbe razen oderuštva. Zoper odločitev se je pritožil toženec in je izpodbijal samo odločitev, da je pogodba oderuška, zato je bila le ta odločitev predmet preizkusa sodišča druge stopnje.

7. Sporna kupoprodajna pogodba za stanovanje je bila sklenjena 6. 3. 1997, zaradi česar je na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) treba uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). ZOR v prvem odstavku 141. člena določa, da v primeru, ko kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: da je bila prvotna tožnica ob sklenitvi pogodbe popolnoma razsodna; da se je najprej dogovorila z nečakom G., da bo on dal kupnino za odkup stanovanja po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), kar je tudi storil, da pa mu bo po poteku dveletnega roka stanovanje izročila; da je prvotna tožnica namesto, da bi stanovanje izročila nečaku, le tega prodala tožencu, ker se ji je zamerila nečakova žena; da je bil toženec njen sosed, ki je proti plačilu opravljal razna popravila in kateremu je bila prvotna tožnica čustveno naklonjena; da sta se prvotna tožnica in toženec dogovorila, da bo plačal za kupnino toliko, kot je za stanovanje plačal njen nečak, torej približno 5000 DEM, da pa je bila tržna vrednost stanovanja ob sklenitvi pogodbe 30.000 DEM; da je po pogodbi prvotna tožnica obdržala pravico bivanja v stanovanju, da se je toženec sicer zavezal, da bo plačeval stroške stanovanja in poskrbel za pokop, da pa pogodba po vsebini ni pogodba o dosmrtnem preživljanju, ampak prodajna pogodba; da je tožnica vedela, da stanovanje predstavlja vrednost, s katero lahko pritegne interes sorodnikov; da je toženec izkoristil emocionalno stisko tožnice, ki je želela čustveno nekomu pripadati, da pa je bila razočarana nad sorodniki; da je tožnica raje sklenila pogodbo kot pa da bi ostala brez toženčeve naklonjenosti in pomoči in da je bila tudi neizkušena oziroma lahkomiselna pri sklepanju pogodbe, saj se ni zavedala da je vrednost stanovanja precej višja.

9. Pri oderuštvu mora poleg objektivnega elementa, torej očitnega nesorazmerja med izpolnitvijo ene in druge pogodbene stranke, obstajati tudi subjektivni element. Oderuštvo je namreč posledica zavestnega ravnanja. Ena od pogodbenih strank mora imeti namen ustvariti nesorazmerno korist, kar pa mora biti povezano s šibkostjo in ranljivostjo nasprotne stranke. Res je, da kot stisko ni mogoče šteti samo slabo premoženjsko stanje temveč tudi druge vrste stiske, zlasti življenjsko nevarnost, bolezen in podobno. Vendar ima sodišče druge stopnje prav, da zgolj čustvena naklonjenost prvotne tožnice tožencu, njena želja po čustveni pripadnosti ter nezavedanje o dejanski vrednosti stanovanja ne predstavljajo zadostnih elementov za sklep, da je bila v tako šibkem in podrejenem položaju, da bi se tega moral zavedati tudi toženec in bi bilo pogodbo mogoče opredeliti kot oderuško in s tem nično.

10. Prav tako tudi ni utemeljen tožničin očitek, da je sodišče druge stopnje preuranjeno odločilo o stroških postopka. Sodišče druge stopnje je odločilo le o tistih stroških postopka, ki so nastali pri odločanju o primarnem zahtevku. O stroških, ki bodo nastali pri odločanju o podrejenem zahtevku, pa bo sodišče prve stopnje odločilo, ko bo odločilo tudi o podrejenem tožbenem zahtevku.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.