Jedro

Čeprav očetovstva zaradi zamude prekluzivnih rokov ni dopustno ugotavljati v postopku, predvidenim z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, pa je vendarle dopustno dokazovati, da je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času njegovega ugotavljanja ali priznanja. Tožba na ugotovitev obstoja listine oziroma dejstva veljavnega priznanja za potrebe dedovanja ni vezana na noben rok. Prav takšen je konkreten primer. Za uveljavitev dedne pravice tožnikov po pokojnem A.F. na podlagi odstopne pravice je pogoj, da je oče oziroma mož tožnikov pokojni A.K. sin pokojnega A.F..

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pokojni A.F., rojen 18.10.1911, oče pokojnega A.K., rojenega 5.11.1934. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je pokojni A.F. sodno priznal očetovstvo sedaj pokojnega A.K. z odločbo Sreskega sodišča v Ljubljani z dne 26.4.1935, opr. št. P VIII S 16/35-4. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnikom nerazdelno povrniti 151.215,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2005 do plačila.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tudi podrejeni tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da že dejstvo, da je tožeča stranka kot primarni zahtevek postavila zahtevek na ugotovitev očetovstva, kaže na to, da očetovstvo do sedaj ni bilo ugotovljeno. Pravno nemogoče je priznati očetovstvo z odločbo Sreskega sodišča. Priznanje očetovstva je izjava, s katero določena oseba prizna, da je oče nezakonskega otroka. Gre za enostranski pravni posel. Priznanje mora biti dano osebno pred matičarjem, v javni listini ali oporoki, z njim pa mora soglašati otrokova mati. V konkretnem primeru priznanja ni bilo, saj ni izjave, iz katere bi izhajalo, da je pokojni A.F. priznal, da je oče nezakonskega otroka A.K.. Prav tako iz nobene listine ne izhaja, da bi bilo dano soglasje oziroma pisno strinjanje matere. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, kdaj in pred katerim sodiščem oziroma v kateri javni listini naj bi A.F. priznal, da je oče pokojnega A.K.. Odločba Sreskega sodišča v Ljubljani z dne

26.4.1935, opr. št. VIII S 16/35-4 se nanaša zgolj na preživnino, ne pa na ugotavljanje oziroma priznanje očetovstva. Enako velja za vse kasnejše listine. Zgolj zapis na listini - odločbi, da "se je A.F. priznal pred sodiščem za otrokovega očeta", ne da bi bilo navedeno, kdaj, pred katerim sodiščem in iz katere listine naj bi to izhajalo, ne zadošča za zaključek o tem, da je bila podana izjava o priznanju očetovstva. Sodišče prve stopnje v sodbi ne omenja uradnega zaznamka, ki ga je Sresko sodišče v Ljubljani prejelo 19.2.1935 in iz katerega izhaja, da se ne more doseči poravnava ter se zato prosi za pooblastitev za tožbo. Vse listine, na podlagi katerih je odločalo sodišče, so bile predložene le v fotokopiji. Fotokopija ne more predstavljati javne listine. Javna listina je le original. Čeprav je bilo dokazovanje z zaslišanjem prič povsem nepotrebno, ne gre prezreti izjave priče T.K., ki je povedal, da je bil star približno 15 let, ko je izvedel, da je bil njegov oče nezakonski otrok, vendar ga oseba, ki naj bi bila njegov oče, ni priznavala. Izjave te priče sodišče prve stopnje ne omenja.

Pritožba ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: Sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne očitanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge oziroma razloge o odločilnih dejstvih. Ti so jasni ter v skladu med seboj in procesnim gradivom v spisu. Ni res, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kdaj, pred katerim sodiščem in v kateri javni listini naj bi A.F. priznal očetovstvo A.K.. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo (3. odstavek na 4. strani sodbe), da "je bilo o vprašanju očetovstva odločeno že v letu 1935", takšen zaključek pa je v nadaljevanju utemeljilo s prepričljivo in argumentirano dokazno oceno. Čeprav se ni posebej opredelilo do uradnega zaznamka Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.12.1934, iz katerega naj bi izhajalo, da glede vprašanja očetovstva ni mogoče doseči poravnave, zato mati pokojnega A.K. prosi za pooblastitev za tožbo (točka 7.c uradnega zaznamka, priloga A9), to nikakor ne predstavlja pomanjkljivosti v sestavi odločbe. Dejstvo, da A.F. v decembru 1934 ni priznal očetovstva, namreč ne pomeni, da tega ni storil kasneje v postopku P VIII S 16/35-4, pred izdajo odločbe z dne 26.4.1935 (priloga A8).

Jasen in razumljiv je tudi izrek v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da je pokojni A.F. sodno priznal očetovstvo pokojnega A.K.. Dodatek v 2. točki izreka, da je A.F. svojega sina priznal "z odločbo Sreskega sodišča v Ljubljani z dne 26.4.1935, opr.

št. P VIII S 16/35-4" je sicer nepotreben, vendar pa zaradi tega izrek še ni nejasen ali nerazumljiv niti ni citirano besedilo povzročilo nasprotja med posameznimi elementi spornega dela izreka, oziroma nasprotja med izrekom in obrazložitvijo.

Zmotno je pravno naziranje tožene stranke, da javno listino lahko predstavlja le original ali njen na ustrezen način overjen prepis, ne pa fotokopija. Zakon ne zahteva, da so listine, ki se priložijo vlogi, v izvirniku, saj določa, da so vlogi priložene listine lahko v izvirniku ali prepisu (1. odstavek 107. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Res pa je, da dejstvo, v kakšni obliki je listina, vpliva na oceno njene pristnosti. V sporni pravdi ni mogoče zaslediti nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče podvomiti o pristnosti s strani tožeče stranke predloženih listin. Potem ko je tožeča stranka vlogam priložila le fotokopije listin, je sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke od nje zahtevalo, naj predloži listine v izvirniku. Čeprav sklepa sodišča ni spoštovala, njena "pasivnost" v konkretnem primeru ne more biti indic, na podlagi katerega bi bilo mogoče podvomiti o pristnosti spornih listin.

Izkazano je namreč, da je tožeča stranka skušala pridobiti originale listin, vendar so njena prizadevanja ostala brez uspeha. Listin ni moglo pribaviti niti sodišče v okviru svojih preiskovalnih pooblastil.

O pravilni uporabi materialnega prava: Sodišče prve stopnje je materialno pravo v zadevi pravilno uporabilo.

Čeprav očetovstva zaradi zamude prekluzivnih rokov ni dopustno ugotavljati v postopku, predvidenim z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, p.b., v nadaljevanju ZZZDR), pa je vendarle dopustno dokazovati, da je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času njegovega ugotavljanja ali priznanja. Tožba na ugotovitev obstoja listine oziroma dejstva veljavnega priznanja za potrebe dedovanja ni vezana na noben rok (tako tudi judikat VSS z dne 18.11.1982, opr. št. II Ips 224/82, Poročilo VSS 1/83, str. 18). Prav takšen je konkreten primer. Za uveljavitev dedne pravice tožnikov po pokojnem A.F. na podlagi odstopne pravice je pogoj, da je oče oziroma mož tožnikov pokojni A.K. sin pokojnega A.F..

Tožeča stranka zatrjuje, da je pokojni A.F. očetovstvo pokojnega A.K. priznal v postopku za določitev preživnine takrat mladoletnega A.K., kar naj bi izhajalo iz priloženih listin, ki se posredno ali neposredno nanašajo na vprašanje preživnine (priloge A5 - A14, A19).

Pritožbeno sodišče se pridružuje materialnopravni oceni sodišča prve stopnje, da pomeni izjava nekoga, podana v postopku za določitev preživnine, da je oče mladoletnega preživninskega upravičenca, izjavo o priznanju očetovstva v javni listini. Tak način priznanja je poznal par. 181 tedaj veljavnega Zakona o sodnem nepravdnem postopku za Kraljevino Jugoslavijo (Službene novine Kraljevine Jugoslavije z dne

1.8.1934, št. 175/XLV/434, Službeni list, št. 59/8 iz leta 1935, v nadaljevanju Nepravdni postopnik). Če nezakonski oče prizna, da je otrokov oče, ugotovi varstveno sodišče to priznanje zapisniško in navede ob tem, na kakšen način je dognalo njegovo istovetnost. Če prizna oče očetovstvo, pa se ne zaveže prostovoljno, da bo plačeval zadostno vzdrževalnino, določi varstveno sodišče na osnovi opravljenih ovedb in po zaslišbi nezakonskega očeta znesek vzdrževalnine po službeni dolžnosti in naloži nezakonskemu očetu, naj ga v izogib izvršbe v mesečnih obrokih vnaprej plačuje. Samo, če zavisi odločitev o znesku vzdrževalnine od dokaza spornih dejstev, ki se po nepravdnem postopku ne dajo ugotoviti, napoti sodišče varuha na pravdo in naloži nezakonskemu očetu, naj plačuje vzdrževalnino v znesku, ki ga začasno določi (1. odstavek par. 181 Nepravdnega postopnika). Če oseba, ki je označena za nezakonskega očeta, očeta ne prizna, naloži varstveno sodišče varuhu, naj vloži tožbo (3. odstavek par. 181 Nepravdnega postopnika). "Varstveno sodišče" v smislu Nepravdnega postopnika, to je sodišče, ki med drugim odloča v zadevah, v katerih je po današnji terminologiji v ospredju varovanje koristi mladoletnega otroka, je po določbah Nepravdnega postopnika krajevno pristojno sresko sodišče (par. 146 Nepravdnega postopnika).

O pritožbenem razlogu nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja: Tožena stranka ima prav toliko, kolikor trdi, da "ni izjave A.F., iz katere bi izhajalo, da je pokojni priznal, da je oče nezakonskega otroka A.K.". Res je, da neposredni dokaz o tem, da je pokojni A.F. očetovstvo priznal v postopku za določitev preživnine, torej v javni listini, ne obstaja. Vendar pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je o pravno relevantnem dejstvu, torej priznanju očetovstva, sklepalo na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov. Tako je v obrazložitvi odločbe z dne 26.4.1935, opr. št. P VIII S 16/35-4 (priloga A8) izrecno navedeno, da "se je A.F. priznal pred sodiščem za otrokovega očeta in je zatorej obvezen, da preživlja otroka". Iz nadaljevanja citirane obrazložitve je mogoče s stopnjo prepričanja sklepati, da je sodišče, ki je bilo tedaj stvarno pristojno za odločanje v zadevi po določbah Nepravdnega postopnika, potem ko je pokojni A.F. priznal očetovstvo mladoletnega A.K., očetu naložilo plačevanje preživnine za nezakonskega otroka oziroma preživninskega upravičenca. Če A.F.očetovstva ne bi priznal, sresko sodišče ne bi moglo določiti preživnine, ampak bi moralo otrokovega zakonitega zastopnika ("varuha") napotiti, naj vloži tožbo (3. odstavek 181. člena Nepravnega postopnika). Zaključek, da je pokojni A.F. priznal očetovstvo pokojnega A.K., posredno potrjujejo tudi vse nadaljnje listine v zvezi z uveljavljanjem preživine za pokojnega A.K., npr. sklep o zvišanju preživine, opr. št. VIII S 16/35-122 (priloga A5) in poravnava z dne 7.10.1938 (priloga A13), v kateri je povzeta izjava pokojnega A.F., s katero se je kot oče mladoletnega A.K. zanj zavezal plačevati preživnino.

Zaslišanje prič, kot nakazuje že sama tožena stranka v pritožbi, v tej pravdi, v kateri je ključno vprašanje, ali je pokojni A.F. z izjavo v obliki javne listine priznal očetovstvo pokojnega A.K., nima posebne dokazne vrednosti. To velja tudi za izpoved tožnika T.K., da je bil A.K. nezakonski otrok in da ga njegov oče ni hotel priznavati.

Sam tožnik, rojen v letu 1966, torej tri desetletja po tem, ko se je zgodil ključni trenutek za to pravdo, ni znal pojasniti, v kakšnem smislu je bilo to rečeno (torej, ali mu je oče želel povedati, da ga A.F. formalno ni priznal ali da ni izvrševal drugih vidikov roditeljske pravice).

Pritožbeno sodišče je po povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).