Jedro

Delo tožnika in ostalih prisotnih policistov je v konkretnem primeru zaradi specifičnih okoliščin postalo nevarno. Prisotno je bilo večje tveganje, kot je to običajno pri intervencijah, kar pomeni, da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče in tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen (točka I izreka) in da bo o pravdnih stroških odločeno s končno odločbo (točka II izreka).

2. Zoper citirano vmesno sodbo je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženka), iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2 in 3 točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zmotno odločitev, saj v konkretnem primeru ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke. Dejansko stanje, kot je bilo v konkretnem primeru, ko je kršitelj stekel mimo tožnika, ki je opravil zasuk, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Takšno delo ne predstavlja nevarnosti niti za povprečnega človeka, kaj šele za policista, ki je usposobljen za intervencije, pri katerih je potrebno varovanje kršiteljev. Med naloge policista pri intervenciji spada tudi morebiten tek za kršitelji. Sama intervencija še ne predstavlja nevarne dejavnosti. Kot nevarno dejavnost, ki povzroči objektivno odškodninsko odgovornost, je mogoče šteti le dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 206/2011). Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru prišlo do škode pri opravljanju nevarne dejavnosti oziroma da je šlo za neobičajno, nadpovprečno tveganje za nastanek škode, ki ga ni bilo mogoče v celoti obvladati. Toženka meni, da obravnavana situacija za izkušenega policista ni predstavljala neobičajnega ali nadpovprečnega tveganja za nastanek škode. Zasuk z namenom, da steče za kršiteljem, ne predstavlja nevarne dejavnosti oziroma situacije, kjer bi bil tožnik ogrožen. Kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode je pri policistih višji, saj so izurjeni prav za ukrepanje v podobnih primerih in je objektivna odgovornost pridržana za primere nevarnosti, ki presegajo nevarnosti, katerim smo izpostavljeni v vsakdanjem življenju ter se jim kljub pazljivosti ni mogoče izogniti. V konkretnem primeru ni šlo za nevarno situacijo. Kršiteljev je sicer bilo več, vendar niso bili oboroženi, pri sebi niso imeli nevarnih predmetov, razdeljeni so bili v dve skupini in medsebojno izvajali konfliktne situacije, kar pomeni, da je šlo za običajen riziko. Na kraju dogodka so bili štirje policisti. Tožnik je pojasnil, da je bil postavljen v stabilen „gard“ položaj, v rokah pa je imel palico. Sunkovit gib je naredil, da bi preprečil kršitelju, da bi prišel mimo njega. Ni šlo za napad kršitelja na tožnika, ampak je tožnik zgolj varoval kraj kršitve javnega reda in miru. Tožnik je usposobljen za reakcijo v tovrstnih primerih, kar pomeni, da bi lahko reakcijo kršitelja predvidel in ga obvladal. Tožnik bi lahko ob potrebni skrbnosti preprečil nastanek škode. Do poškodbe zaradi zasuka bi v konkretnem primeru prišlo tudi, če v bližini ne bi bilo nobenega drugega Roma oziroma bi bilo prisotnih več policistov. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo vmesne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane vmesne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

6. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da ima tožnikov delodajalec odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženki in da je do škodnega dogodka prišlo na lokaciji, kjer so dne 12. 5. 2017 policisti opravljali intervencijo.1 Med pravdnima strankama je bil sporen temelj tožbenega zahtevka. Tožnik se je primarno skliceval na objektivno odškodninsko odgovornost, podrejeno pa je uveljavljal krivdno odškodninsko odgovornost svojega delodajalca. Sodišče prve stopnje je posledično ugotavljalo, ali je do poškodbe prišlo v okoliščinah, zaradi katerih je tožnik, kljub potrebni skrbnosti, ne bi mogel preprečiti oziroma ali je v konkretnem primeru bilo tveganje za nastanek škode večje od običajnega.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je objektivna odgovornost izjema in pride v poštev za škodo pri opravljanju dejavnosti, ko kljub skrbnosti, previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil, ni mogoče nadzorovati ali odvrniti škode oziroma kjer je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Upoštevalo je sodno prakso2, v skladu s katero delo policista samo po sebi ni nevarno v smislu objektivne odškodninske odgovornosti, tudi če gre za intervencijo. Pritrditi je stališču pritožbe, ki ga povzema iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2011 z dne 31. 5. 2012, da je kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pri policistih višji kot pri občanih, ker so policisti posebej izurjeni za ukrepanje v nevarnih situacijah ter da intervencija sama po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, čeprav so policisti sicer izpostavljeni določenemu tveganju za nastanek škode, vendar to glede na njihovo posebno izurjenost ni neobičajno. Lahko pa za policista običajno tveganje postane nevarno glede na posebne okoliščine konkretnega primera, zaradi česar je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnik v obravnavani zadevi zatrjeval in dokazal takšne okoliščine.

8. O nevarni dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja tako delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem še s tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana.3

9. Dokazni postopek je pokazal, da je na R. cesti v Mariboru prišlo do spora večjega števila Romov. Zoper enega izmed njih je bilo storjeno kaznivo dejanje in tožnik ter priča D.K. sta bila napotena na intervencijo. Ko sta ugotovila, da nista pristojna za zbiranje obvestil v zvezi s kaznivim dejanjem, sta preko OKC zaprosila za patruljo. Med čakanjem sta skušala vzpostaviti red in mir, a se stanje ni umirilo. Na kraj dogodka je prišlo še več oseb, ki so bile sovražno nastrojene ena zoper drugo in so skušale zadevo rešiti same, brez vpletanja policije. Tožnik in njegov sodelavec K. sta pred in tudi po prihodu policistov Š. in P. varovala postopek in sta bila zadolžena, da osebe, ki so bile prisotne na kraju dogodka, med seboj ne obračunajo. Med njimi je prihajalo do verbalnih sporov in tudi fizičnega obračunavanja, zaradi česar so policisti uporabili tudi prisilna sredstva.

10. Sodišče prve stopnje je dogajanje povzelo po smiselno enaki izpovedbi vseh udeleženih policistov. Sam potek dogodkov intervencije niti ni pritožbeno sporen, ampak se pritožba sklicuje na to, da takšna intervencija ne predstavlja nevarne dejavnosti in je bila za tožnika, kot policista, popolnoma običajna in potek dogodkov predvidljiv ter da je do poškodbe prišlo po tožnikovem nepotrebnem sunkovitem gibu. Tožnik je po navedbah pritožbe sunkovit gib naredil, da bi preprečil kršitelju, da bi prišel mimo njega, kar pomeni, da ni šlo za napad kršitelja na tožnika, ampak je tožnik zgolj varoval kraj kršitve javnega reda in miru. Toženka meni, da je tožnik bil usposobljen za reakcijo v tovrstnih primerih, da bi lahko reakcijo kršitelja predvidel in bi lahko ob potrebni skrbnosti preprečil nastanek škode oziroma da bi do poškodbe v konkretnem primeru prišlo tudi, če v bližini ne bi bilo nobenega drugega Roma ali bi bilo prisotnih več policistov.

11. Sodišče druge stopnje takšne pritožbene navedbe zavrača, saj je že iz opisa poteka dogodkov intervencije jasno razvidno, da gre v konkretnem primeru za specifičen primer, saj intervencija ni bila običajna, ampak je iz nje izhajala povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic. Tožnik je v intervenciji imel nalogo varovanja postopka. Varovanje postopka pa ni zgolj statična funkcija opazovanja, kot skuša prikazati pritožba. Tožnik ni „zgolj varoval kraja kršitve javnega reda in miru“, kot navaja pritožba, ampak se je znašel med veliko člani romskih družin, ki so želeli med seboj obračunati, ne glede na to, da je bila na kraju dogodka policija. Prišlo je do prerivanja in verbalnega ter tudi fizičnega obračunavanja med njimi, kar sta skušala tožnik in policist K. preprečiti.

12. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je eden izmed prisotnih, ki so stali nasproti tožniku, skušal priti mimo tožnika, da bi obračunal z družino, ki je stala za njim. Prvič mu ga je tožniku uspelo zadržati, a je nato želel še enkrat steči mimo po levi strani. Situacija je bila nepričakovana in tožnik je moral hipno odreagirati. Tožnik je s sunkovitim in hitrim zasukom želel preprečiti stik med seboj sprtih članov romskih družin, da ne bi prišlo do fizičnega obračuna. Pri tem mu je člana družine sicer uspelo prijeti, vendar se mu je izrtgal iz rok in stekel na Ruško cesto, kjer je prišlo do fizičnega obračuna med udeleženci spora. Tožnik je bil usposobljen za reakcijo v tovrstnih primerih, vendar je dokazni postopek pokazal, da je sicer nenevarna intervencija zaradi posebnih okoliščin postala nevarna. Situacija je postajala vedno bolj napeta, udeleženci se na prisotnost policistov niso ozirali, so si grozili in so želeli zadeve rešiti med seboj.

13. Tožnikov starešina D.P. je izpovedal, da mora policist v tovrstni situaciji odreagirati tako, da prepreči kršitev javnega reda in miru, kar je tožnik tudi storil. Pri ločevanju sprtih družin se je postavil v stabilen položaj „gard“, nato pa je moral pri tem, ko je želel eden izmed udeležencev ponovno mimo njega, nujno in takoj, s hitrim in sunkovitim gibom odreagirati, ga zadržati, da se izogne nadaljnjemu kršenju javnega reda in miru, zlasti pa zaradi preprečitve ogrožanja zdravja in življenja drugih udeležencev postopka, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pri tem ni bistveno, „da ni šlo za napad kršitelja na tožnika“, kot navaja pritožba, saj se je poškodba zgodila med tem, ko je tožnik varoval kraj kršitve javnega reda in miru in je odvračal kršitelja, da ne bi povzročil nadaljnjega kršenja. Toženka ne more biti uspešna niti s pritožbenimi navedbami, da „bi do poškodbe v konkretnem primeru prišlo tudi, če v bližini ne bi bilo nobenega drugega Roma ali bi bilo prisotnih več policistov“, saj se le-te ne nanašajo na okoliščine konkretnega primera.

14. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgoraj navedene ugotovitve nudijo podlago za zaključek, da konkretna situacija vsebuje elemente povečane nevarnosti in da za škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, ki jo je opravljal tožnik, odgovarja tožnikov delodajalec oziroma zavarovanec tožene stranke.

15. Delo tožnika in ostalih prisotnih policistov je v konkretnem primeru zaradi specifičnih okoliščin postalo nevarno. Prisotno je bilo večje tveganje, kot je to običajno pri intervencijah, kar pomeni, da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je mogoče konkretno zadevo primerjati z zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2011 z dne 31. 5. 2012, saj v citirani zadevi, ko je policist spremljal vinjeno osebo do intervencijskega vozila, ni bilo ugotovljenih takšnih nevarnih okoliščin, kot so bile v konkretnem primeru, ko je šlo za aktivno upiranje več članov romskih družin, ki so na vsak način želeli med seboj obračunati, ne glede na prisotnost policije. Tožnik je moral ukrepati hitro, odreagirati takoj, saj je bila njegova naloga preprečiti eskalacijo dogajanja. Kljub ravnanju v skladu z navodili4 in potrebni skrbnosti, je njegovo delo v konkretnih okoliščinah postalo nevarno. V zvezi s tem ni mogoče slediti pritožbenim navedbam toženke, da se je tožnik, „ki je policist že 20 let, že velikokrat srečal s takšno situacijo, kot je bila v obravnavanem primeru in da zato zanj ni predstavljala neobičajnega ali nadpovprečnega tveganja za nastanek škode“.

16. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe drugega odstavka 131. člena5 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 149.6 in 150. člena7 OZ.

17. Po povedanem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj nevarne dejavnosti, katero je v konkretnem primeru izvajal tožnik, ko je dobil poškodbo v obliki zvina levega kolena z rupturo meniskusa, ki izvira iz izvajanja nevarne dejavnosti, je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage, da je izdalo vmesno sodbo po določbi 315. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

18. Glede na to, da se s pritožbo izpodbija vmesna sodba in pravdni uspeh pravdnih strank še ni dokončen, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče in tožene stranke pridržalo za končno odločbo (164. člen ZPP).

1 V bližini objekta na R. cesti, M. 2 Pri tem se je sklicevalo na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 299/2017, II Ips 1254/2008, II Ips 206/2011 ter odločbe VSL II Cp 2752/2012, II Cp 571/2013, II Cp 3036/2012, II Cp 2316/2012 in druge. 3 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019. 4 Kot izhaja iz točke 17 obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v skladu s Katalogom standardov policijskega dela postopek dela policista, ki je razporejen na delo v patrulji, ki je poslana na intervencijo zaradi kršitev javnega reda in miru, kadar se je treba izpostaviti in uporabiti prisilna sredstva napram agresivnim ter grozečim kršiteljem, in ko je treba preprečiti napad na policiste oziroma druge osebe, ocenjen kot nevaren. 5 Drugi odstavek 131. člena OZ določa: Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo. 6 149. člen OZ določa: Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. 7 150. člen OZ določa: Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.