Jedro

Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP se nanaša le na odločitve o tožbenem zahtevku, o nasprotnem tožbenem zahtevku in o pobotnem ugovoru, te odločitve pa vsebuje izrek sodbe. Razlogi dejanske ali pravne narave, ki niso zajeti v izreku, torej ne postanejo pravnomočni. Zato v tej zadevi ne gre za že razsojeno stvar.

Revizijsko sodišče je že v več zadevah poudarilo dva namena obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti po Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja ter zavzelo stališče, da sta lahko oba namena dosežena le, če so z zavarovanjem krite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati v enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je v prometni nesreči 16.1.1989 tako hudo poškodoval, da ima spastično ohromelost vseh štirih okončin. Toženka je z voznikom osebnega avtomobila, ki je povzročil prometno nesrečo in je v delu te pravde sodeloval kot prvi toženec, zavarovalno pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenila 23.5.1988, ko je veljala zavarovalna vsota takratnih 30,000.000 DIN (3.000 SIT), vendar je bila ta zavarovalna vsota z odlokom takratnega Zveznega izvršnega sveta že v avgustu 1988 zvišana na 75,000.000 DIN (7.500 SIT), po škodnem dogodku v letu 1989 pa je bila zvišana še dvakrat. Sodišče prve stopnje je o tožnikovem odškodninskem zahtevku odločalo v petih sojenjih: v prvem je bilo pravnomočno odločeno, da mora takratni prvi toženec tožniku plačati določeno odškodnino; v tretjem sojenju je bilo pravnomočno odločeno, da mora takratna druga toženka plačati tožniku 4,618.206,90 SIT; v četrtem sojenju je tožnik tožbo proti prvem tožencu umaknil; v petem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo, da mora sedaj edina toženka plačati tožniku 6,226.685,95 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, presežni tožbeni zahtevek (do zneska 12,400.000 SIT) pa je zavrnilo. Ves čas postopka je bila sporna valorazicija zavarovalne vsote: katero zavarovalno vsoto je treba upoštevati (3.000 SIT ali 7.500 SIT), od katerega datuma (dneva uveljavitve odloka ZIS ali dneva škodnega dogodka) jo je treba valorizirati in po kateri metodi (zvezni ali republiški indeksi rasti maloprodajnih cen). Sodišče prve stopnje je v petem sojenju ocenilo, da znaša pravična denarna odškodnina vseh zahtevanih 17,000.000 SIT, vendar pa je delno utemeljen toženkin ugovor o zavarovalni vsoti. Upoštevalo je zavarovalno vsoto 7.500 SIT, ki je veljala v času škodnega dogodka, jo valoriziralo od 17.8.1988 kot dneva uveljavitve odloka do dneva izdaje te sodbe, od dobljenega zneska odštelo valorizirano akontacijo in valorizirano v tretjem sojenju pravnomočno prisojeno in kasneje tudi plačano odškodnino, razliko 6,626.685,95 SIT s pripadki pa naložilo v plačilo toženki.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno zavrnilo, delno pa jima je ugodilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo na 8,003.880,37 SIT, glede toženkine obveznosti pa je dodalo, da je solidarna z obveznostjo prejšnjega prvega toženca iz pravnomočnega dela prve sodbe v tej zadevi.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in zavrženje tožbe. Meni namreč, da sta sodišči odločali o že razsojeni stvari, saj je po njenem mnenju postala drugostopenjska sodba z dne 12.9.2000 (iz tretjega pritožbenega sojenja) pravnomočna v delu, v katerem je sodišče časovno določilo valorizacijo zavarovalne vsote od dneva škodnega dogodka do dneva prvostopenjske sodbe iz tega sojenja, torej do 1.10.1998. Tožnik proti pritožbeni sodbi ni vložil revizije, toženka pa s svojo revizijo ni uspela. Takšno stališče pritožbenega sodišča je potrdilo tudi revizijsko sodišče. Zato gre za že razsojeno stvar. Toženka se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča v sedanjem sojenju, da pravno mnenje iz njegove prejšnje sodbe ni postalo pravnomočno, ker o tem ni odločeno z izrekom. S tem je pritožbeno sodišče negiralo lastno mnenje in ga spremenilo, kar je zmotno in pravno nevzdržno. Izrek tretje pritožbene sodbe je odraz obrazložitve, iz izreka pa izhaja, da je toženka dolžna plačati tožniku samo 4,618.206 SIT. Prvostopenjska sodba je bila takrat razveljavljena samo v delu, ki "se je nanašal na valorizacijo zavarovalne vsote izplačane akontacije do dneva izdaje sodbe t.j. do 1.10.1998". Spremenjeno stališče o valorizaciji zavarovalnih vsot se je pojavilo šele kasneje, ko je bilo o stvari že pravnomočno odločeno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V tretjem pritožbenem odločanju je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo in sklepom z dne 12.9.2000 pod opravilno št. Cp 224/99. S sodbo je v celoti zavrnilo pritožbo sedanje revidentke in potrdilo prvostopenjsko sodbo v delu, da mora solidarno s takratnim prvim tožencem plačati 4,618.206,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1998. Vendar ta odločitev ni pomenila, da mora revidentka tožniku plačati samo ta znesek in nič več, saj je pritožbeno sodišče sočasno s sklepom ugodilo tožnikovi pritožbi in prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje. Iz razlogov te pritožbene odločbe jasno izhaja, da ni odločeno o celotni toženkini obveznosti, ker je prvo sodišče ne samo pri valorizaciji akontacije, ampak tudi pri valorizaciji večje zavarovalne vsote upoštevalo le izračun do datuma 10.9.1997. Pravkar povedano pomeni,da je zmotno revizijsko stališče, da bi bilo pravnomočno odločeno, da mora toženka plačati samo znesek 4,618.206,90 SIT. Tudi razlogi pritožbenega sodišča iz tretjega pritožbenega sojenja niso taki, kot jih skuša prikazati revidentka, še manj pa je zatrjevane razloge potrdilo revizijske sodišče. To je ob zavrnitvi toženkine revizije proti pritožbeni odločbi iz tretjega pritožbenega sojenja obravnavalo le revizijsko uveljavljane razloge, torej vprašanje, katere indekse maloprodajnih cen je pravilno upoštevati, in vprašanje zastaranja. V vprašanje pravilne zavarovalne vsote in pravilnega datuma začetka valorizacije se ni moglo in ni smelo spuščati, saj ni moglo odločiti v škodo edinega revidenta. Tožnik sam revizije proti ugodilnemu delu pritožbene odločbe ni mogel vložiti zaradi pomanjkanja pravnega interesa, proti razveljavitvenemu pa tudi ne, ker bi bila njegova revizija tudi v tem delu nedovoljena, saj razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan.

Zmotno je tudi revizijsko stališče, da naj bi razlogi pritožbene odločbe iz tretjega pritožbenega sojenja kot odraz izreka pritožbene odločbe pomenili pravnomočno odločitev, katero zavarovalno vsoto je treba valorizirati ter od in do katerega datuma. Res je izrek sodne odločbe odraz njene obrazložitve (in to tudi mora biti, sicer gre lahko za bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar to še ne pomeni, da s pravnomočnostjo izreka postanejo pravnomočni tudi razlogi sodne odločbe. Vprašanje o pravilnosti uporabe zavarovalne vsote in pravilnih datumih njene valorizacije je pravne narave. Zato odgovor nanj pomeni pravno stališče ali mnenje, tega pa je mogoče v ponovljenem ali novem sojenju spremeniti, saj nanj ni vezano niti prvostopenjsko, še manj pa drugostopenjsko sodišče. Ali povedano z drugimi besedami:revidentkino stališče bi lahko pomenilo, da pravnih stališč v konkretni zadevi po delno pravnomočni odločitvi ni mogoče spreminjati, kar pa je pravno zmotno. Zato so pravilni razlogi pritožbenega sodišča iz petega sojenja v tej zadevi, da njegovo pravno mnenje iz tretjega sojenja, ki ni bilo zajeto v izreku njegove odločbe, ni postalo pravnomočno. Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP se nanaša le na odločitve o tožbenem zahtevku, o nasprotnem tožbenem zahtevku in o pobotnem ugovoru, te odločitve pa vsebuje izrek sodbe. Razlogi dejanske ali pravne narave, ki niso zajeti v izreku, torej ne postanejo pravnomočni.

O pritožbeno uveljavljani procesni rešitvi iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pravilno odločilo, zato toženka v reviziji neutemeljeno vztraja pri ugovoru že razsojene stvari.

Pritožbeno sodišče je o vprašanju zavarovalne vsote tudi materialnopravno pravilno odločilo. Razvoj sodne prakse o tem vprašanju je bil živahen, kar se je odrazilo tudi v tej pravdni zadevi v vseh petih sojenjih, saj se je sodišče v vseh odločbah ukvarjalo zlasti z vprašanjem valorizacije zavarovalne vsote. V četrtem pritožbenem odločanju je pritožbeno sodišče opozorilo na novejše stališče v sodni praksi, da mora zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. Prvostopenjsko sodišče tega stališča v petem sojenju ni upoštevalo, saj je izhajalo iz zavarovalne vsote, veljavne v času škodnega dogodka, z valorizacijo od datuma spremembe odloka, za svoje vztrajanje pa ni navedlo razlogov. V petem pritožbenem sojenju je zato pritožbeno sodišče tudi po presoji revizijskega sodišča lahko upoštevalo prej omenjeno novejše stališče sodne prakse. Pravilna je njegova presoja, da znesek 17,000.000 SIT ni nenormalna odškodnina iz enega škodnega dogodka, saj ta znesek glede na razmere v času izdajo zadnje prvostopenjske sodbe pomeni le 100,6 povprečnih neto plač. Zato v obravnavani zadevi toženkina obveznost ni omejena z zavarovalno vsoto in zato tudi ni več pomembno vprašanje izbire te vsote, datumov in načina valorizacije. Valorizacija plačane akontacije in plačanega pravnomočno prisojenega zneska iz tretjega sojenja pa v sedanjem revizijskem postopku ni več sporna.

Revizijsko sodišče je že pojasnilo, kdaj in zakaj lahko sodišče med sojenjem spremeni svoje pravno stališče. V obravnavani zadevi bi pritožbeno sodišče lahko spremenilo svoje prejšnje stališče tudi tako, da bi samo prvič spremenilo utečeno sodno prakso. Le zaradi toženkinega vztrajanja revizijsko sodišče dodaja, da je do obrazložene spremembe sodne prakse prišlo že pred tretjim pritožbenim odločanjem. Tako je na primer revizijsko sodišče v zadevah II Ips 335/97 in II Ips 142/98 ter tudi v drugih zadevah poudarilo dva namena obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti po Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja ter zavzelo stališče, da sta lahko oba namena dosežena le, če so z zavarovanjem krite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati v enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče toženkino neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.