Jedro

Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati njen sklep z dne 13. 4. 2010, s katerim je enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Njeno pooblastilo za sprejem takšnega sklepa naj bi izhajalo iz 2. odstavka a.) točke II. člena dogovora z dne 15. 3. 2004, ki določa, da lahko uprava toženke med ukrepi za znižanje izgube iz poslovanja, ki odstopa od običajnih trendov poslovanja pri toženki, na osnovi posebnega dogovora s Sindikatom C. sprejme ukrepe za znižanje izhodiščne plače. Ne glede na to, da po stališču pritožbenega sodišča takšno določilo samo po sebi toženki ne daje pooblastila za enostransko znižanje izhodiščne plače brez dogovora s sindikatom, je toženka s sklepom z dne 13. 4. 2010 v vsakem primeru nedovoljeno posegla v višino izhodiščne plače (717,94 EUR), kot je bila dogovorjena z dogovorom z dne 17. 2. 2010. Dogovor z dne 15. 3. 2004, ki naj bi toženki takšno pooblastilo dajal, namreč 13. 4. 2010, ko je toženka sprejela sklep o enostranskem znižanju plače, zagotovo ni več veljal. Veljavnost dogovora z dne 15. 3. 2004 je bila glede na njegovo določbo prvega odstavka b) točke II. člena omejena na čas od leta 2004 do leta 2009. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da se je toženka v dogovoru z dne 17. 2. 2010 strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do decembra 2010. Ker od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe ni odstopila, ni mogla zakonito enostransko znižati izhodiščne plače v tem obdobju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku za obdobje april 2009 do oktober 2011 obračunati bruto razliko v plači v skupnem znesku 14.175,07 EUR, od posameznih mesečnih bruto zneskov poravnati zakonsko določene davke in prispevke, neto mesečne zneske pa izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsakega posameznega mesečnega neto zneska tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za predhodni mesec do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 800,45 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: le zoper ugodilni del) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo (določbe kolektivnih pogodb, veljavnih pri toženki) glede podlag za izračun tožnikove plače in glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, posledično pa je napačno ugotovilo dejansko stanje.

Toženka v pritožbi najprej poudarja, da je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki je določal tudi, da stranki iz naslova delovnega razmerja eden od drugega nimata neporavnanih obveznosti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da se delavec osnovnim pravicam (tudi do obračuna in izplačila plače) ne more veljavno odpovedati, pri čemer se je tudi zmotno in materialnopravno napačno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up 63/2003. Tožnik se namreč ni odpovedal osnovnim zakonskim pravicam, torej z zakonom določeni minimalni plači, saj je njegova plača bistveno presegala znesek minimalne plače. Poleg tega je bil ob podpisu sporazuma seznanjen oziroma je vedel, da je v spornem času prejamal znižano plačo skladno s sporazumom in sklepi toženke. Tožnik se je s sporazumom odpovedal morebitnim zahtevkom, ki so ob podpisu sporazuma že obstajali. Sporazum je podpisal voljno, brez sile in grožnje, njegova izjava volje je jasna, upoštevna in zavezujoča. Nikdar ni vložil tožbe, s katero bi uveljavljal ničnost ali izpodbojnost sporazuma v tem relevantnem delu, zaradi česar sporazum zavezuje tako tožnika kot tudi sodišče, ki sporazuma ni opredelilo za ničnega.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe kolektivnih pogodb, veljavnih pri toženki glede podlag za izračun plače tožnika in posledično glede utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka, prav tako pa je posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Upoštevalo je le del določbe Aneksa h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov tožene stranke z dne 25. 2. 2008, ni pa je upoštevalo v celoti. Sklicuje se na določbo iz 3. odstavka 1.a člena Aneksa, da se osnovna plača določi kot produkt izhodiščnega količnika, povečanega v skladu s 34.a členom KP iz naslova napredovanja, in da se pri tem upošteva tudi izhodiščna plača pri toženki, ki po Dogovoru o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 znaša 674,88 EUR. Navaja, da je 5. odstavek 34.a člena KP jasen in določa, da je potrebno v primeru, ko se izhodiščno plačo zniža pod 742,37 EUR in posledično pride do uporabe višjih količnikov, osnovno plačo za delavca na delovnem mestu kopilota oziroma kapitana izračunati upoštevaje izhodiščno plačo 674,88 EUR. To jasno izhaja tudi iz izpovedi prič A.A. in B.B. ter matematičnega in logičnega preizkusa navedenih določb. Višji količniki, dogovorjeni z aneksom, so za 10 % višji od nižjih po Aneksu, kar bi v primeru, da bi se izhodiščna plača znižala npr. na 741,00 EUR, ob razlagi, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pomenilo, da se plače pilotom oziroma kopilotom ne znižajo, ampak pride do njihovega 10% povišanja. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ni logično in racionalno ter je v nasprotju z jasno zapisano določbo v 5. in 3. odstavku 34.a člena Aneksa, medtem ko je stališče toženke, da je v primeru znižanja izhodiščne plače pod 742,30 EUR res prišlo do uporabe višjih količnikov, vendar ne v kombinaciji s tako znižano izhodiščno plačo, ampak z izhodiščno plačo, ki je bila v ta namen izrecno določena v Aneksu h KP v višini 674,88 EUR. Na tak način ob znižanju izhodiščne plače pod 742,30 EUR ne pride do dejanskega znižanja plače pilotov, saj ta ostane na nivoju plač, ki jih zagotavlja izhodiščna plača 742,30 EUR in nižji količniki oziroma izhodiščna plača 674,88 EUR in višji količniki, saj je razlika med višjimi in nižjimi količniki točno 10 % oziroma je povsem enaka, kot je razlika med izhodiščnima plačama 674,88 EUR in 742,30 EUR. Sodišče prve stopnje je z napačno razlago vzpostavilo anomalijo, ki pilotom ob znižanju izhodiščne plače pod 742,37 EUR zagotovi celo zvišanje dejanskih plač. Izrecno določena višina izhodiščne plače v aneksu 674,88 EUR se s kasnejšimi dogovori ni spremenila ali odpravila, zato jo je treba upoštevati za celotno obdobje znižane izhodiščne plače pod 742,37 EUR. Takšna uporaba določb kolektivnih pogodb ne bi pripeljala k zniževanju stroškov plač, ampak k njihovem zviševanju, kar je nasprotno namenu, zaradi katerega so bili dogovori sprejeti. Tožeka in sindikati z dogovori o znižanju izhodiščne plače, ki so jih podpisali, v določbe navedenega aneksa niso posegali. Sodišče prve stopnje ni uporabilo celotne določbe, tj. petih odstavkov 34.a člena Aneksa, saj ni uporabilo v 34.a členu navedene izhodiščne plače. Toženka je v plače mimo dogovora s sindikati posegla le enkrat. V vseh obdobjih pa izključno v dogovoru s sindikati, s katerimi se je sporazumela o novih izhodiščnih plačah, za katere je uprava toženke razumela, da pomenijo te izhodiščne plače, ki se uporabijo z nižjimi količniki, saj je le na ta način prišlo do znižanja plač, kar je bil namen teh dogovorov. Pojasnjuje, da je bilo ob vseh znižanjih izhodiščnih plač, dogovorjenih s sindikati, to storjeno z jasnim namenom, da se ne uporabijo višji količniki pri izračunu plač, saj je le tako možna finančna razbremenitev delodajalca ter njegova sanacija. Sklicuje se na izpoved predsednika Sindikata C. A.A., da je bil aneks iz leta 2008, ki je določal uporabo višjih količnikov ob znižanju izhodiščne plače pod 742,37 EUR le varovalka za primer enostranskega znižanja plač s strani uprave in je ta varovalka veljala tudi v času, ko so se sklepali dogovori med upravo in sindikati. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede enostranskega znižanja izhodiščne plače s Sklepom uprave z dne 13. 4. 2010 in trdi, da je bilo tudi to znižanje zakonito. Navaja, da je enostransko znižanje izhodiščnih plač z navedenim sklepom zakonito in je temeljilo na Dogovoru o postopni uveljavitvi plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004, ki je v času sprejema in veljavnosti navedenega sklepa uprave veljal in zavezoval obe stranki. Dogovor je bil sklenjen za nedoločen čas, ker v njem ni določbe o tem, da velja le za določen čas, pridobil pa je pravno naravo aneksa h kolektivni pogodbi, ki je veljala do sklenitve nove kolektivne pogodbe z dne 29. 9. 2011. Po stališču pritožbe se na ta dogovor sklicujeta oba podpisnika aneksa z dne 25. 2. 2008. Dogovor je vseboval sporazum in pooblastilo sindikatov upravi, da lahko enostransko zniža izhodiščno plačo pod pogoji, določenimi v dogovoru, ki so bili v letu 2009 in 2010 izpolnjeni, saj je bila družba pred stečajem in je imela visok negativni čisti poslovni izid. V zvezi s tem se sklicuje na zaslišane priče ter dejstvo, da tožeča stranka dejstva o stanju toženke v letih 2009 in 2010 ni prerekala. Nadalje navaja, da je za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 10. 2011 sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Dogovora o višini plače z dne 24. 12. 2010, po katerih so se stranke dogovorile, da za to obdobje ne bodo uveljavljale nobenih zahtevkov oziroma da so se tem zahtevkom odpovedale. Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju toženke na podlagi navedene določbe v celoti zavrniti tožbeni zahtevek. Trdi, da so se glede na dogovor s sindikati ti odpovedali ravno zahtevkom za čas od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011, saj gre za kolektivni dogovor, ki je jasno določal, da se za to obdobje zahtevki ne bodo uveljavljali in da se s tem odpovedujejo zahtevkom za to obdobje, ki bi izvirali iz dogovorov o usklajevanju izhodiščne plače. Meni, da zato za tožbeni zahtevek tožnika ni pravne podlage oziroma je ta odpadla, kar je po prepričanju toženke jasno določeno v 2. členu Dogovora o višini izhodiščne plače z dne 24. 12. 2010. Tako bi moralo sodišče v celoti zavrniti tožbeni zahtevek tožnika tudi za obdobje od 1. 12. 2010 do 30. 10. 2011. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritožba je po njegovem mnenju neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo, za katere navaja, da so glede na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-43/10 potrebni stroški postopka skladno z določili ZPP.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik uveljavljal tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za obdobje od februarja 2009 do aprila 2012. Sodišče prve stopnje je temu tožbenemu zahtevku ugodilo za obdobje od aprila 2009 do oktobra 2011, zavrnilo pa obračun in izplačilo razlike v plači za februar in marec 2009 ter od novembra 2011 dalje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju zaposlen pri toženki na delovnem mestu ... Kopilot - ... po pogodbah o zaposlitvi z dne 19. 2. 2008, 13. 2. 2009, 29. 12. 2010 in 8. 11. 2011 (A1 - A4). Osnovna bruto plača se je tožniku glede na določila pogodbe o zaposlitvi izračunavala kot produkt količnika delovnega mesta, količnika po napredovalni lestvici in izhodiščne plače pri toženki. Tožnik je zatrjeval, da je toženka v spornem obdobju pri izračunu njegove plače upoštevala bodisi prenizek količnik delovnega mesta bodisi prenizko izhodiščno plačo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so njegove navedbe utemeljene in da bi toženka res morala upoštevati višji količnik delovnega mesta oziroma višjo izhodiščno plačo, glede na predpise, ki so zavezovali toženko, je tožbenemu zahtevku za obdobje od aprila 2009 do oktobra 2011 ugodilo.

7. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za vso vtoževano obdobje upoštevati izhodiščno plačo v višini 647,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 (v nadaljevanju: Dogovor z dne 15. 3. 2004). Toženka je s Sindikatom C. 25. 2. 2008 sklenila Aneks h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov tožene stranke (v nadaljevanju: Aneks z dne 25. 2. 2008), v katerem je h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov tožene stranke (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba) dodala nov 34.a člen o osnovni plači. Iz navedene določbe izhaja, da izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kopilota brez napredovanja za polni delovni čas znaša 3,956 (2. odstavek); da se osnovna plača določi kot produkt izhodiščnega količnika delovnega mesta, povečanega v skladu s 34.b členom Kolektivne pogodbe iz naslova napredovanja in izhodiščne plače pri toženki, ki po Dogovoru z dne 15. 3. 2004 na dan 25. 3. 2008 znaša 674,88 EUR (3. odstavek); da se v primeru dviga izhodiščne plače pri toženki za 10 % v skladu s sklepom uprave toženke z dne 11. 2. 2008, po katerem znaša izhodiščna plača 742,37 EUR, izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kopilota brez napredovanja za polni delovni čas spremeni tako, da znaša 3,956 (4. odstavek); ter da spremenjeni količnik iz prejšnjega odstavka velja, dokler znaša izhodiščna plača pri toženki 742,37 EUR, v primeru znižanja te izhodiščne plače pa se osnovna plača pilota določi v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena (5. odstavek).

Zmotno je materialno pravno stališče toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo osnovno plačo izračunati ob upoštevanju 2., 3. in 4. odstavka 34.a člena Kolektivne pogodbe, in sicer v celoti, kar pomeni, da bi moralo v primeru znižanja izhodiščne plače pod znesek 742,37 EUR upoštevati tudi navedbo o izhodiščni plači v višini 674,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom z dne 15. 3. 2004. Tretji odstavek novega 34.a člena Kolektivne pogodbe namreč zgolj povzema (in ne določa) višino izhodiščne plače, ki jo določa Dogovor z dne 15. 3. 2004, in pri tem izrecno navaja, da ta višina izhodiščne plače velja na dan 25. 3. 2008. Navedena določba sama po sebi ne vpliva na veljavnost Dogovora z dne 15. 3. 2004 in na možnost toženke, da kasneje (po 25. 3. 2004) v dogovoru s socialnimi partnerji določi drugačno (bodisi nižjo bodisi višjo) izhodiščno plačo. Stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plača, ne), kot neutemeljeno navaja pritožba. V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače brez pomena. Ker pa se je toženka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je šteti, da so ti dogovori veljavni in je potrebno upoštevati izhodiščno plačo v višini, kot je bila v njih dogovorjena, ne pa višino, ki izhaja iz Dogovora z dne 15. 3. 2004. V primeru absolutne veljave Dogovora z dne 15. 3. 2004 ne bi bil veljaven niti sklep uprave toženke z dne 11. 2. 2008, po katerem izhodiščna plača znaša 742,37 EUR, Aneks z dne 25. 3. 2008 pa je ta dogovor povzel. Ker pa med strankama ni sporno, da je Aneks z dne 25. 3. 2008 veljaven, so torej možni in veljavni tudi dogovori o drugačni izhodiščni plači, kot je tista, dogovorjena v Dogovoru z dne 15. 3. 2004. 8. Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati njen sklep z dne 13. 4. 2010, s katerim je enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Njeno pooblastilo za sprejem takšnega sklepa naj bi izhajalo iz 2. odstavka a.) točke II. člena dogovora z dne 15. 3. 2004, ki določa, da lahko uprava toženke med ukrepi za znižanje izgube iz poslovanja, ki odstopa od običajnih trendov poslovanja pri toženki, na osnovi posebnega dogovora s Sindikatom C. sprejme ukrepe za znižanje izhodiščne plače. Ne glede na to, da po stališču pritožbenega sodišča takšno določilo samo po sebi toženki ne daje pooblastila za enostransko znižanje izhodiščne plače brez dogovora s sindikatom, je toženka s sklepom z dne 13. 4. 2010 v vsakem primeru nedovoljeno posegla v višino izhodiščne plače (717,94 EUR), kot je bila dogovorjena z dogovorom z dne 17. 2. 2010. Dogovor z dne 15. 3. 2004, ki naj bi toženki takšno pooblastilo dajal, namreč 13. 4. 2010, ko je toženka sprejela sklep o enostranskem znižanju plače, zagotovo ni več veljal. Veljavnost dogovora z dne 15. 3. 2004 je bila glede na njegovo določbo prvega odstavka b) točke II. člena omejena na čas od leta 2004 do leta 2009. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da se je toženka v dogovoru z dne 17. 2. 2010 strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do decembra 2010. Ker od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe ni odstopila, ni mogla zakonito enostransko znižati izhodiščne plače v tem obdobju.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno za celotno vtoževano obdobje upoštevalo izhodiščno plačo, kot je bila dogovorjena s socialnimi partnerji (za obdobje od februarja do decembra 2009 v višini 705,25 EUR, za obdobje od januarja do novembra 2010 v višini 717,94 EUR in za obdobje od decembra 2010 dalje v višini 615,47 EUR), ter v vseh tistih obdobjih, ko je veljala nižja izhodiščna plača od 742,37 EUR, upoštevalo višji količnik delovnega mesta 3,956. 10. Toženka še trdi, da so se v Dogovoru o višini plače z dne 24. 12. 2010 stranke dogovorile, da za obdobje, za katero tožnik zahteva razliko v plači, ne bodo uveljavljale nobenih zahtevkov oziroma da so se tem zahtevkom odpovedale, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek. Tak kolektivni dogovor na tožnikovo pravico uveljavljati razliko v plači, ki mu je nastala zaradi napačnega izračuna njegove plače za to obdobje, ne vpliva. V imenu tožnika kot delavca se reprezentativni sindikat njegovim osnovnim pravicam, med katere spada tudi pravica do obračuna in izplačila plače, ne more veljavno odpovedati (prim. z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 in na njeni podlagi oblikovano sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča, npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010). Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da se tožnik zahtevku ni odpovedal oziroma, da ni zavezan z dogovorom, da zahtevkov za to obdobje ne bo uveljavljal, tako da podlaga za ta del njegovega zahtevka ni odpadla in mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo razliko v plači. 11. Pritožba neutemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (B1), v katerem sta stranki v prvem odstavku V. točke sporazuma soglašali z ugotovitvijo, da eden do drugega iz naslova delovnega razmerja nimata neporavnanih obveznosti. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi sklenjene omenjene ugotovitve v sporazumu ni prišlo do odpusta dolga toženki in zato tožnikova terjatev ni ugasnila in jo je s tožbo lahko zahteval. Sodišče prve stopnje se je ob svojem zaključku pravilno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 63/03. Kot je pritožbeno sodišče že zgoraj navedlo, se je na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS oblikovala sodna praksa, da se delavec ne more veljavno odpovedati nobeni osnovni pravici, ki mu pripada po zakonu, razen če je odpoved taki pravici izrecno dopuščena. Plača je zagotovo ena od temeljnih pravic delavca, da za opravljeno delo prejme ustrezno plačilo, pri čemer poseben zakon določa, kolikšno je lahko minimalno plačilo. Sicer pa delavcu pripada plača, upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, višina plače pa določena v zakonu, kolektivni pogodbi ali aktih delodajalca in skladno s tem v pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec je delavcu dolžan izplačati tako določeno plačo. Obveznost plačila se ne nanaša na minimalno plačo. Ko je Ustavno sodišče RS v omenjeni odločbi obravnavalo možnost odpovedi pravici, je odločalo o pravici (konkretno odpravnini), ki delavcu pripada po delovnopravni zakonodaji, v kateri je določen minimum pravic delavcev, ne pa o minimalnih zneskih določenih pravic, ki so z zakonom sicer tudi lahko določeni. V tem kontekstu je Ustavno sodišče RS odločilo, da delovno pravo nadgradi civilno obligacijsko pravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Čeprav zakon ne določa izrecno, da se delavec pravici do pripadajoče plače ne more odpovedati, to izhaja iz namena in smisla zakonskega urejanja plače, ki sodi v okvir zakonskega določanja vsebine z Ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti in pravice do varstva dela. Ker torej zakon izrecno ne določa, da se delavec pravici do pripadajoče plače lahko odpove, določilo v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi nima na tožbeni zahtevek nobenega učinka.

12. Iz navedenega izhaja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče odgovorilo le ne pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi (1. odstavek 155. člena ZPP). Glede na to, da odgovor na pritožbo ne vsebuje nobenih trditev v zvezi z ustavo zagotovljenih človekovih pravic strank v tem postopku, ni mogoče šteti, da je bil za postopek potreben. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev, ki izhaja iz 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/1994 in naslednji), ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje, torej vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic v vloženih pravnih sredstvih.