Jedro

Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prestajanje zadnje zaporne kazni (oziroma prestajanje pripora) v Zavodu za prestajanje kazni zapora zaključil dne 25. 5. 2013. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bil že s tem dnem seznanjen s škodo (ki naj bi mu nastala zaradi zatrjevanih nevzdržnih razmer v priporu) in z osebo, ki za škodo odgovarja. Po 352. členu OZ zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V konkretnem primeru je (subjektivni) zastaralni rok po povedanem pričel teči z dnem 26. 5. 2013 in se je iztekel z dnem 26. 5. 2016. Tožnik je tožbo vložil šele dne 14. 2. 2017, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo (prvi odstavek 352. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2013 dalje do plačila in mu povrniti stroške pravdnega postopka. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.133,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da terjatev ni mogla zastarati, saj je tožniku odvzeta svoboda - ves čas od nastanka škode je na prestajanju zaporne kazni, brez dohodkov in brez premoženja, zato ni mogel poskrbeti za zavarovanje svojega pravnega položaja. Šele po daljšem obdobju mu je uspelo pridobiti odvetnika, s pomočjo katerega je dne 28. 12. 2016 vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč, sodišče pa je prošnjo rešilo šele dne 25. 1. 2017, pri čemer pa je bila odločba odvetniku vročena dne 13. 2. 2017, tožba pa je bila nato vložena takoj naslednji dan.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne izpodbija (bistvene) ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prestajanje zadnje zaporne kazni (oziroma prestajanje pripora) v Zavodu za prestajanje kazni zapora v ... (v nadaljevanju Zavod), zaključil dne 25. 5. 2013. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bil že s tem dnem seznanjen s škodo (ki naj bi mu nastala zaradi zatrjevanih nevzdržnih razmer v priporu) in z osebo, ki za škodo odgovarja1. Po 352. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V konkretnem primeru je (subjektivni) zastaralni rok po povedanem pričel teči z dnem 26. 5. 2013 in se je iztekel z dnem 26. 5. 2016 (torej že pred vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pomoči dne 28. 12. 2016). Tožnik je tožbo vložil šele dne 14. 2. 2017, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo (prvi odstavek 352. člena OZ).

5. Da je bil ves čas od nastanka škode na prestajanju zaporne kazni, tožnik z ničemer ne izkaže in tudi ne pojasni, zakaj naj bi to dejstvo predstavljalo nepremagljivo oviro za sodno uveljavljanje njegovega zahtevka. Da pomanjkanje denarja, ob tem, da je v času prestajanja zapora že veljal Zakon o brezplačni pravni pomoči, ne pomeni nepremagljive ovire v smislu določbe 360. člena OZ, pa je tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje.

6. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

1 Toženka, ki z Zavodom upravlja.