Jedro

Čeprav je bil tudi tožnik alkoholiziran, to ni bilo v vzročni zvezi z nesrečo. Tožnik je ravnal s povprečno skrbnostjo. Kršitev prometnih predpisov ni bila v vzročni zvezi z nesrečo, zato njegove soodgovornosti ni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da znaša višina zneska, ki sta ga nerazdelno dolžni plačati toženi stranki tožniku, 2,828.998,00 SIT - (dva miljona osemstoosemindvajset tisoč devetstoosemindevetdeset SIT 00/100 (namesto zneska 3,328.998,00 SIT) in da obresti od izreka sodbe dalje tečejo od zneska 2.800.000,00 SIT (dva milijona osemstotisoč 00/100 SIT (namesto od zneska 3,300.000,00 SIT).

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku S.K. 3,328.998,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o obrestmi meri zamudnih obresti in sicer od zneska 28.998,00 SIT za čas od 1.5.1992 dalje, od zneska 3,300.000,00 SIT pa od izreka sodbe dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 258.683,50 SIT z enakimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je druga tožena stranka v celoti odgovorna za nezgodo, v kateri se je tožnik poškodoval in da morata zato nerazdelno plačati odškodnino obe toženi stranki.

Odločilo je, da materialna škoda znaša 28.998,00 SIT (izguba na zaslužku) in da znaša negmotna škoda 3,300.000,00 SIT. Od tega zneska odpade 1,000.000,00 SIT na telesne bolečine, 2,000.000,00 SIT na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 300.000,00 SIT na strah.

Proti sodbi se pritožujeta obe toženi stranki.

Prva tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navaja: Prvotožena stranka sicer je odgovorna, vendar ne v celoti. Upoštevati bi bilo treba, da je bil vinjen tudi tožnik in bi nezgodo lahko preprečil. Tudi odškodnina je previsoko določena. Znesek 2,000.000,00 SIT za zmanjšanje življenjske aktivnosti presega normalne odškodnine za tako vrsto škode glede na posledice. Sodišče prve stopnje je prvotoženi stranki povzročilo dodatne stroške, ker sodbe ni izdelalo v roku, saj je bila glavna obravnava zaključena 28.10.1993, prva tožena stranka pa je sodbo prejela 3.3.1994. Druga tožena stranka se pritožuje iz enakih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da prometna situacija ni bila pravilno ugotovljena. Izvedenec je ugotavljal vidljivost s stališča normalno stoječega človeka, ne pa s stališča voznika za volanom. Šele tam, kjer se je drugi toženec ustavil, se je videlo, da z desne strani pripelje tudi druga cesta. Šele tam je toženec lahko sploh zaznal, da je v križišču. Alkohol sicer res ni botroval nesreči, vendar pa je prometna situacija tako kompleksna in neurejena, da bi do nesreče prišlo, tudi če bi drugi toženec peljal pravilno po svoji desni. Tudi odškodnina za fizične bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Kar zadeva temelj odškodninske odgovornosti, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje. Glede na izčrpno izveden dokazni postopek se tudi pritožbeno sodišče strinja, da je drugi toženec v celoti odgovoren za nezgodo, v kateri je tožniku nastala škoda. Tožnik je vozil s primerno hitrostjo pravilno po svoji desni strani. V križišču je imel prednost. Drugi toženec je pripeljal po svoji levi strani in skušal zaviti v levo, ne da bi se prepričal, ali to lahko stori brez škode za druge udeležence v prometu. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil le drugi toženec tisti, ki je kršil prometna pravila. Tožniku ni mogoče očitati sokrivde (glej čl. 192 ZOR). Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnikova alkoholiziranost ni prispevala k nastanku nezgode. Kolikor pritožba prve tožene stranke trdi, da bi tožnik nezgodo lahko preprečil in da zato tudi sam odgovarja, je taka zahteva prestroga. Ugotovitve, do kakršnih je prišlo sodišče prve stopnje, kažejo, da je tožnik ravnal s povprečno skrbnostjo. Pravil ravnanja v prometu ni kršil oziroma kršitev - alkoholiziranost - ni bila v vzročni zvezi z nesrečo. Ravnanje tožnika torej ni protipravno, pa mu zato tudi soodgovornosti ni mogoče naprtiti. S tem je, kar zadeva temelj odgovornosti, odgovorjeno tudi na trditve drugega toženca. Dodati velja le, da vprašanje, ali je drugi toženec opazil ali ne, da je v križišču in pa vprašanje preglednosti ovinka, ne moreta imeti vpliva na njegovo odgovornost do tožnika. V čem naj bi bila soodgovornost tožnika za to, ker je kot domačin vajen prometa po obravnavani cesti, pa iz pritožbe ni jasno. Druge pritožbene trditve v obeh pritožbah v zvezi s temeljem odgovornosti niso odločilnega pomena.

Delno sta utemeljeni pritožbi glede višine odškodnine.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in v zadostni meri obrazložilo, zakaj šteje, da je primerna odškodnina za fizične bolečine v znesku 1,000.000,00 SIT in za strah 300.000,00 SIT. V tem delu glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje bolečin in glede na nevšečnosti med zdravljenjem pritožbeno sodišče soglaša, da je odškodnina za fizične bolečine primerna. To velja še zlasti, ker je trditev drugega toženca o previsoki odškodnini zgolj pavšalna, medtem ko prva tožena stranka te postavke posebej ne izpostavlja. Prav tako nobeden od pritožnikov posebej ne obrazloži, zakaj je previsoka odškodnina za strah. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 365/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe vrsti odškodnine pravilno določeni. Enako velja glede materialne škode, ki v pritožbah prav tako ni posebej obravnavana. Utemeljeni pa sta pritožbi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Res je tožnik star šele 31 let, zaradi poškodbe kolena pa je gibanje omejeno (kako, natančno ugotavlja sodišče prve stopnje in zato teh razlogov ni treba ponavljati). Za duševne bolečine, ki jih tožnik zaradi tega trpi, je po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina v višini 1,500.000,00 SIT, upoštevaje pri tem tudi datum škodnega dogodka in datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je upoštevan predvsem pomen prizadete dobrine, prav tako pa tudi uveljavljena sodna praksa pri določanju odškodnine za tako vrsto škode. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje gre v obravnavanem primeru za srednje hud primer, pa je za zato odškodnina v skupnem znesku 2,800.000,00 SIT, pravična.

Vprašanje stroškov, ki naj bi jih prvi toženi stranki povzročilo sodišče prve stopnje s tem, ker sodbe ni izdelalo v roku, pa ne spada v ta postopek.

Glede na vse povedano je bilo tako torej treba delno ugoditi pritožbi in odškodnino znižati za 50.000,00 SIT. Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe je utemeljena na določilu člena 373 točka 4 ZPP, odločitev o potrditvi pa na določilu člena 368 istega zakona.

Čeprav je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, pa odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ostaja enaka, kajti sodišče druge stopnje je presodilo, da zaradi zavrnitve dela zahtevka niso nastali posebni stroški (člen 154/3 ZPP).

Ker pritožbeni stroški niso bili prijavljeni, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.