Jedro

Konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja pri osebnih kaznivih dejanjih praviloma ni mogoč. Enako velja, če se obdolžencu očitajo raznovrstna kazniva dejanja iz treh poglavij posebnega dela KZ.

Sodišče je dolžno obrazložiti samo tiste odločitve, ki so navedene v izreku. Zato ni dolžno obrazlagati, zakaj ni sprejelo drugačnih obrazložitev.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi obdolženega B.Š. se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o vštevanju pripora v izrečeno enotno kazen 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora po uradni dolžnosti s premeni tako, da se v enotno kazen všteje tudi čas, ki ga je obdolženi B. Š. prebil v pridržanju in priporu od 02.10.2000 od 19.00 ure do 22.12.2000 po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 11.11.2005, opr. št. K 27/2004-258. Sicer se pritožba obdolženega B. Š. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj nasilništva v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po I. odstavku 299. člena KZ v zvezi z II. odstavkom 16. člena KZ na škodo J. U. (točke I/l krivdoreka) in M. G. (točka I/3 krivdoreka), enakega kaznivega dejanja na škodo T. K. (točka I/2 krivdoreka), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po I. odstavku 133. člena KZ v zvezi z II. odstavkom 16. člena KZ na škodo Z. M. (II krivdoreka) in dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po I. odstavku 145. člena KZ v zvezi z II. odstavkom 16. člena KZ na škodo M. B. (točka III/1 krivdoreka) in na škodo T. P. (točka III/2 krivdoreka).

Za prvo in drugo kaznivo dejanje sta bili določeni kazni po 2 meseca zapora, za tretje in četrto kazni po 4 meseca zapora, za peto kazen 3 mesece zapora in za šesto kazen 2 meseca zapora.

Preklicani sta bili pogojni obsodbi: v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 14.04.2004, opr. št. K 357/2002, v kateri je bila obdolžencu zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. odstavku 134. člena KZ določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobro 4 let, ter v pravnomočni sodbi istega sodišča z dne 11.11.2005, opr. št. K 27/2004-258, v kateri je bila določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Z upoštevanjem zgoraj navedenih vseh posameznih kazni je bila izrečena enotna kazen 2 leti in 6 mesecev zapora. V to kazen je bil vštet čas, prebit v priporu od 15.03.2007 od 16.20 ure dalje.

Obdolžencu sta bila izrečena še varnostna ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov, ki se izvršuje v zavodu za izvrševanje kazni zapora, ter odvzem zaseženega noža, ki je bil uporabljen pri kaznivih dejanjih.

Končno je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP ter povračila nagrade in potrebnih stroškov po uradni dolžnosti postavljene zagovornice in so vsi ti stroški obremenili proračun.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovornici iz vseh pritožbenih razlogov, ki so razčlenjeni z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, kršitvijo kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlagal je, naj se pritožba s spisom odstopi pritožbenemu Višjemu sodišču v Celju, ki naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oz. izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženčevo ravnanje opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje in upoštevaje vse olajševalne okoliščine določi novo pogojno obsodbo, ter spremeni zavodski ukrep obveznega zdravljenja alkoholika v ukrepu obveznega zdravljenja na prostosti.

Zadeva je bila po predložitvi spisa podpisanemu sodišču odstopljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, Zunanji oddelek v C. Višji državni tožilec B. O. je v pisnem stališču do pritožbe z dne 06.08.2007, št. Ktp/0-II 135/07 JP, predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v odločbi o vštevanju pripora spremeni tako, da obdolžencu v izrečeno kazen všteje tudi čas, ki ga je prebil v pridržanju in v priporu v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 11.11.2005, opr. št. K 27/2004-258, obdolženčevo pritožbo pa zavrne kot neutemeljeno in v preostalem potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ker pa je bil izvod te sodbe, ki je v spisu, pomanjkljiv, je predlagal, naj sodišče druge stopnje pred odločitvijo o pritožbi pridobi prepis celotne sodbe. V dosedanjem izvodu je namreč manjkal izrek te sodbe.To stališče je bilo vročeno obdolžencu in zagovornici, vendar nanj nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Drugače kot pritožnik meni sodišče druge stopnje, da je sodišče prve stopnje brezhibno ugotovilo in ustrezno obrazložilo krivdno obliko obdolženčeve kazenske odgovornosti. Sledeč mnenju izvedenke psihiatrične stroke, ki ga pritožnik celo napačno interpretira, je pravilno zaključilo, da je bistveno zmanjšano prištevni obdolženec ravnal v vseh primerih kaznivih dejanj, ki so vpisana v krivdoreku, z direktnim naklepom. Zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se je kljub izkazanima duševnima motnjama še vedno zavedal svojega nasilniškega obnašanja do posameznih oškodovank in oškodovancev, in je povzročene posledice – prestrašenost, zgroženost, ogroženost in telesne poškodbe tudi hotel. Če temu ne bi bilo tako, potem kaj takega v gostilniških lokalih sploh ne bi počel oz. bi se obnašal tako, kakor se je sicer znal obnašati v treznem stanju. Sodišče prve stopnje je v tem delu obrazložitve izpodbijane sodbe ravnalo pravilno, ko se je oprlo na obdolženčeve izkušnje iz obeh pravnomočno končanih kazenskih postopkov pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Sicer v pritožbi ni navedeno, katera odločilna dejstva v tem obsegu niso obrazložena in kateri zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju s seboj. Ugotovljena krivdna oblika direktnega naklepa temelji prav na že omenjenem izvedenskem mnenju. Zato v tem delu pritožbe uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki I. odstavka 371. člena ZKP ni mogla biti storjena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je v krivdorek izpodbijane sodbe povzelo iz obtožbe pravno opredelitev obdolženčevega kaznivega početja v času od 31.01.2007 do 15.03.2007 v gostinskih lokalih v M. in v Š. p. J., z izjemo kaznivega dejanja na škodo M. B., ki je bilo storjeno na njenem domu v S. J. št. ... Predvsem opozarja sodišče druge stopnje, da so bila obdolžencu očitana tako imenovana osebna kazniva dejanja, storjena na škodo posameznic in posameznikov s posegom v njihovo duševno in telesno integriteto in da so posameznice in posamezniki doživljali obdolženčeve posledice njegovega kaznivega početja kot duševno oz. telesno prizadetost. Pri kaznivih dejanjih te vrste konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma ne pride v poštev, ker so storjena zoper različne oškodovance. V krivdoreku pod točko I/2 opisani dve kaznivi dejanji nasilništva pa sta bili storjeni v izredno kratkem časovnem obdobju največ 9 dni in v istem lokalu ter na škodo iste oškodovanke, kakor tudi skoraj na isti način. Zato je le v teh dveh primerih šlo za nadaljevano kaznivo dejanje. Nadalje: obdolžencu je obtožba očitala tri vrste kaznivih dejanj, od tega eno iz XV. poglavja KZ RS (lahka telesna poškodba po I. odstavku 133. člena KZ), tri iz XXIX. poglavja KZ RS (nasilništvo po I. odstavku 299. člena KZ) in dve iz XVI. poglavja KZ RS (ogrožanje varnosti po I. odstavku 145. člena KZ). Čeprav so bila vsa storjena z uporabo psihičnega in fizičnega nasilja in pod vplivom alkohola, jih to ne povezuje v takšno celoto, da bi bilo mogoče smiselno razlogovati o enem samem kaznivem dejanju. Če bi sodišče prve stopnje sprejelo v pritožbi ponujeno pravno opredelitev, bi kršilo kazenski zakon, sicer v obdolženčevo korist. Res sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sprejelo takšne pravne opredelitve, vendar zaradi tega sodba ni nejasna, saj razlogovanje v tej smeri sploh ni bilo potrebno. Po VII. odstavku 364. člena ZKP se v obrazložitvi sodbe navedejo zgolj razlogi za posamezno odločitev v njenem izreku, ne pa tudi razlogi, zakaj sodišče prve stopnje ni sprejelo drugačne odločitve. Tako obrazložitev opustitve v pritožbi predlagane pravne opredelitve sploh ni bila potrebna. Zaradi tega tudi ni moglo priti do ponovno neuspešno uveljavitve bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP.

Enako velja glede pritožbenega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni interpretaciji mnenje izvedenke psihiatrične stroke zaključiti, da obdolženec ni ravnal z direktnim naklepom. Drugačna odločitev, ne pa ta, ki je predlagana v tem delu pritožbe (točka II), ne more pomeniti hkrati bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Če bi bilo to mnenje resnično napačno ocenjeno, pa ni, bi šlo zgolj za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba izpodbija v točki III obrazložitve le z enim samim stavkom. Ni pojasnjeno, v čem naj bi bila zmotno ugotovljena obdolženčeva bistveno zmanjšana prištevnost, katero je sodišče prve stopnje pravilno povzelo iz tega izvedenskega mnenja. Pritožbeno trditev, da je sodišče prve stopnje štelo obdolženca za prištevnega, je celo protispisna! Sodišče prve stopnje res niti v izreku niti ni v obrazložitvi sodbe ni navedlo določbe iz KZ RS, na podlagi katere je preklicalo obe pogojni obsodbi iz pravnomočnih sodb mariborskega okrožnega sodišča. Vendar ta nedoslednost ne pomeni, da je izpodbijana sodba zaradi tega tako pravno pomotna, da ne vzdrži pritožbene presoje. Iz razlogov tega dela sodbe jasno izhaja, da sta bili obe pogojni obsodbi preklicani zato, ker je obdolženec storil sedaj obravnavanih šest kaznivih dejanj v teku preizkusne dobe po obeh pogojnih obsodbah. Gre za preklicni razlog iz II. odstavka 52. člena KZ, ki je natančno in argumentirano obrazložen. Pri izreku enotne kazni pa je bilo sodišče prve stopnje tako vezano na prepoved po I. odstavku 52. člena KZ, saj glede na višino kazni zapora po obeh pogojnih obsodbah in glede na višino z izpodbijano sodbo določenih kazni enotno kazen do dveh let zapora ni bila mogoča. Zato je jasno, da pritožbeno predlagana “nova pogojna obsodba” ne more priti v poštev že iz tega razloga.

V pritožbi sicer nista obrazloženi kršitvi določil 41. in 42. člena KZ. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so posamezne in enotne kazni odmerjene v skladu s prav vsemi odstavki (tremi) 41. člena KZ. Res II. odstavek 16. člena KZ omogoča milejše kaznovanje bistveno zmanjšanega storilca kaznivega dejanja, a je ta možnost zgolj fakultativna. Že s tem, ko je sodišče prve stopnje preklicalo obe pogojni obsodbi, je dalo vedeti, da kakršnakoli omilitev zagroženih kazni ne pride v poštev. V obe kazni, ki sta bili določeni v obeh pogojnih obsodbah, pa tako ni smelo kakorkoli posegati. Ni res, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in ovrednotilo ugotovljenih olajševalnih okoliščin. Za sedaj obravnava kazniva dejanja je določilo relativno nizke kazni zapora v primerjavi z njihovimi maksimumi. Sicer pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obrazložiti, zakaj zagroženih kazni ni omililo. Obrazložitev v tem smislu je potrebna le, če se določi oziroma izreče omiljena kazen zapora.

Po povedanem sodišče prve stopnje pri odmeri kazni, tako posameznih, kakor tudi enotne, ni kršilo kazenskega zakona. Te so zakonito odmerjene in po stališču sodišča druge stopnje komaj še primerne glede na zlo, ki ga je obdolženec s storitvijo teh kaznivih dejanj povzročil oškodovankam oziroma oškodovancema. Te kazni ne zasledujejo več ciljev individualne oziroma specialne in generalne prevencije, saj to ni več namen kaznovanja. Od obdolženca samega je odvisno, ali bo po prestani kazni zapora še ponavljal kazniva dejanja ali ne. V času prestajanja pa njegovo kaznivo početje po gostilniških lokalih praviloma ne bo mogoče. Predlagana sprememba izrečenega varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov na prostosti že s tem, ko je sodišče druge stopnje potrdilo kazen zapora, ne more več priti v poštev. Ta sprememba bi bila mogoča samo ob izreku pogojne obsodbe, kar pa se ni zgodilo.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje pritožbi ni ugodilo.

Izpodbijano sodbo je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

Višji državni tožilec je pravilno opozoril na nedoslednost sodišča prve stopnje glede vštetja prestanega pripora v zadevi opr. št. K 27/2007 Okrožnega sodišča v Mariboru. Sodišče druge stopnje je za potrebe tega pritožbenega postopka pribavilo pravilni izvod sodbe opr. št. K 27/2004-258 z dne 11.11.2005, s katero se je potrdila tožilčeva navedba, da je bil obdolženec v tej zadevi v pridržanju in v priporu od 2.10.2000 od 19.00 ure do 22.12.2000. Ker je bila pogojna obsodba iz te sodbe preklicana, bi moralo sodišče prve stopnje ta odvzem prostosti obdolžencu všteti poleg pripora iz te zadeve v izrečeno enotno kazen. Ker tega ni storilo, je prekršilo I. odstavek 49. člena KZ v obdolženčevo škodo. To kršitev je zato sodišče druge stopnje popravilo s spremembo izpodbijane sodbe v tem delu po uradni dolžnosti, saj ta kršitev v pritožbi ni bila niti omenjena.

Izrek o stroških tega pritožbenega postopka je odpadel, ker je bila izpodbijana sodba kljub neuspešni pritožbi spremenjena v obdolženčevo korist.