Jedro

Da sodišče lahko ugodi njenemu zahtevku, mora stranka izkazati ne le svojo materialno-pravno upravičenost, ampak mora to tudi pravilno uveljavljati (torej postaviti ustrezen tožbeni zahtevek).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zaradi napak v obliki razveljavi oporoka zapustnice A.P, rojene ..., z dne 18.2.2012, z nazivom „Poslednja izjava“ (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku v roku 15-ih dni plača pravdne stroške v znesku 1.223,05 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi, ali pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne (s stroškovno posledico). Poudarja, da bi moralo sodišče zaradi nesklepčnosti tožbe primarni tožbeni zahtevek zavrniti. Tožnik je zatrjeval, da oporoka nima ustrezne oblike, saj ni napisana lastnoročno s strani zapustnice. Takšna trditvena podlaga je upoštevajoč določila OZ in ZD ter sodno prakso (VSL I Cp 518/2012, II Ips 275/2014) lahko zgolj podlaga tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti oporoke. Izpodbijana odločitev je zato v nasprotju s sodno prakso in predstavlja poseg v človekove pravice iz 14., 22., 23. člena Ustave RS. Sodišče je oporoko presojalo v nasprotju s trditveno podlago tožnika, saj ni ta z ničemer zatrjeval, da izpodbijana oporoka ni podpisana s strani dveh prič. Odsotnost podpisov dveh prič na oporoki je očitno razvidna iz listine, zaradi česar bi sodišče lahko zaključilo zgolj, da je oporoka nična (pritožba se sklicuje na I Cp 518/2012). Glede na ugotovitve, do katerih je prišlo, bi moralo sodišče oblikovalni tožbeni zahtevek za razveljavitev oporoke zaradi napak v obliki zavrniti, medtem ko tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti ni bil postavljen. V nadaljevanju pritožnik poudarja, da listina izpolnjuje pogoje za veljavnost oporoke pred pričami, oziroma izpostavlja okoliščine, ki po njegovem prepričanju izkazujejo, da je bila volja zapustnice, da zapusti vse svoje premoženje njemu. To bi lahko potrdile priče A.P., A.V. in B.Š. Z izvedbo teh dokazov bi moralo sodišče ugotoviti, da je zahtevana obličnost oporoke sanirana oziroma da gre dejansko za oporoko pred pričami. Sodišče je zmotno in brez ustreznega znanja medicinske stroke zaključilo, da naj bi bila zapustnica že od leta 2009 dementna in zato dne 18.2.2012 oporočno nesposobna. Takšni zaključki sodišča ne temeljijo na izvedenskem mnenju dr. M.V., ki sta ga obe stranki sicer priznali. Omenjeni izvedenec se v mnenju z dne 18.3.2012 do vprašanja, ali je bila zapustnica v času sestavljanja listine (torej dne 18.2.2012) sposobna razumeti pomen svoje izjave in njene posledice, ni opredeljeval. Zavzel je stališče, da slednja zaradi ugotovljene motnje ni bila sposobna razumeti pomena in posledic pravnih dejanj v juliju in avgustu 2011, ne pa v letu 2012. Ker nima ustreznega znanja, sodišče zapustničine ne/sposobnosti v letu 2012 more ugotavljati samo. Tožnik zapustničine oporočne nesposobnosti dne 18.2.2012 ni z ničemer dokazoval (in tudi ne dokazal). Odločitev je zato samovoljna in v nasprotju s 23. členom URS. Tudi dementni ljudje imajo lucidne trenutke. Da je bilo tako tudi v zapustničinem primeru, izhaja iz izpovedb obeh strank. Ker ni zaslišalo prič A.P., A.V. in B.Š., ki bi vedele izpovedati o zapustničinem stanju dne 18.2.2012, je zmotno (nepopolno) ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Napačen je tudi zaključek, da zapustničine izjave poslednje volje z dne 18.2.2012 ni moč šteti za ustno oporoko. O tem bi se moralo sodišče prepričati z zaslišanjem predlaganih prič. Stranki sta izpovedali, da je bila zapustnica v zelo slabem zdravstvenem stanju, kar je vsekakor razlog za podajo ustne oporoke. Sodba nima razlogov glede odločitve o stroških postopka. Tožencu ni bila dana možnost, da bi se lahko glede stroškov izjavil. Sodišče mu namreč ni vročilo tožnikovega stroškovnika. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti, prav tako mu je bila odvzeta pravica do pritožbe. Ker ne ve, v kakšni višini in na kateri podlagi so bili priznani, se ne more podrobneje opredeliti do priznanih stroškov.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta brata. Tožba je bila vložena po napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča. Med njima ni bilo sporno, da je zapustnica (njuna mati) že od leta 2009 trpela za demenco, da je slednja 16.7.2011 sestavila pisno oporoko pred pričama, s katero je vse svoje premoženje zapustila tožniku, in da je 8.8.2011 pri notarju s tožnikom in njegovo ženo sklenila pogodbo o preužitku, glede katere med pravdnima strankama teče spor zaradi ugotovitve ničnosti (podrejeno razveljavitve) pogodbe. Predmet presoje konkretne pravde pa je listina z naslovom „Poslednja izjava“ z dne 18.2.2012. 6. Tožnik je primarno zahteval razveljavitev oporoke z naslovom „Poslednja izjava“ zaradi napak v obliki, podrejeno pa, da se ta razveljavi zaradi oporočiteljičine nesposobnosti za razsojanje. Sodišče prve stopnje je obravnavalo več sklopov postavljenih trditev.

7. Pritrditi je potrebno zaključku sodišča prve stopnje (glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da zapustnica v času sestave „Poslednje izjave“ ni bila oporočno sposobna. Do tega zaključka je lahko omenjeno sodišče prišlo (v prvi vrsti) na temelju psihiatričnega izvedenskega mnenja mag. M.V., iz katerega izhaja, da zapustnica že več let (pred sestavo pogodbe o preužitku z dne 8.8.2011) ni bila poslovno sposobna. Izvedenec je pojasnil, da so bili pri njej ugotovljeni klinični in morfološki znaki dementnega stanja vaskularne etiologije že od leta 2009, zaradi česar ni bila opravilno sposobna oziroma njena (pravna) dejanja ne odražajo njene svobodne volje.

8. Navedeno izvedensko mnenje je bilo sicer predloženo s strani tožnika, a sta obe pravdni stranki soglašali, da se kot izvedensko mnenje šteje tudi v predmetnem postopku (glej četrto stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.4.2016).(1) Res je toženec v okviru svoje trditvene podlage (in sicer v sklopu navedb o izrednih razmerah predmetnega dne) navedel, da je bila zapustnica tisti dan povsem opravilno sposobna, za kar je predlagal tudi zaslišanje prič in izvedenca medicinske stroke (glej četrto stran odgovora na tožbo). Vendar pa je sodišče prve stopnje v tem oziru upravičeno izpostavilo (tudi) toženčevo lastno izpovedbo, da ga mati v bolnišnici tiste dni ni prepoznala, da je mislila, da je umrl, da se je „gubila“, da je bila dementna od leta 2009, da je (sicer) na trenutke prišla k sebi, a da je bila dementna v letu 2011 in tudi v času pisanja izjave. Toženec v pritožbi izpostavlja, da ob sestavljanju „Poslednje izjave“ ni bil prisoten, kar je sam ob zaslišanju najprej tudi izpostavil, a je potem nadaljeval z (navedeno) izpovedbo, na katero se sodišče prve stopnje upravičeno sklicuje.

9. Iz predhodno omenjenih razlogov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje samo in brez ustreznega strokovnega znanja zapustničino oporočno nesposobnost povezalo z demenco, ne drži. Tak zaključek temelji na ugotovitvi izvedenca V., da zapustnica prav zaradi dementnega stanja (izvedenec govori o kliničnih in morfoloških znakih dementnega stanja vaskularne etiologije) že od leta 2009 ni bila poslovno sposobna. Da je bilo temu očitno tako, pa je s svojo (prej omenjeno) izpovedbo nazorno potrdil sam toženec. Upoštevaje omenjene ugotovitve strokovnjaka (izvedenca) o večletnem (duševnem) stanju zapustnice kot tudi samo toženčevo izpovedbo utemeljenega razloga za zaslišanje laičnih prič o zapustničini (oporočni) sposobnosti predmetnega dne ni bilo. Ker izvedenčeve ugotovitve jasno kažejo na stalno (trajno) prisotnost motnje oziroma stanje, ki naj bi pri zapustnici trajalo od leta 2009 naprej, ni (po)jasn(jen)o, zakaj naj bi bilo le-to dne 18.2.2012 oziroma v tistem kratkem časovnem obdobju drugačno (boljše). Da (očitno) ni bilo, je razvidno prav iz toženčeve izpovedbe.(2) Spregledati pa tudi ni moč okoliščine (ki jo upravičeno izpostavlja tožnik(3)), da toženec pri vprašanju sklenitve pogodbe o preužitku, ki jo je zapustnica s tožnikom sklenila dne 8.8.2011, vztraja, da je bila slednja zaradi večletne demence avgusta 2011 nesposobna za razsojanje,(4) hkrati pa skuša prepričati, da naj bi bila pol leta kasneje, in sicer prav na dan, ko je pisala „Poslednjo izjavo“, popolnoma razsodna. Za takšno različno (celo protislovno) zatrjevanje prepričljivih (objektivnih) razlogov ne ponudi. Povsem splošnemu pritožbenemu sklicevanju na obstoj lucidnega trenutka,(5) pa najbolj nasprotuje prav njegova izpovedba (upoštevana kot celota) o slabem materinem stanju v dnevih pred smrtjo.

10. Da sodišče lahko ugodi njenemu zahtevku, mora stranka izkazati ne le svojo materialno-pravno upravičenost, ampak mora to tudi pravilno uveljavljati (torej postaviti ustrezen tožbeni zahtevek).(6) Pritožnik namreč graja,(7) da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi nesklepčnosti tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti, češ da (tožnikove) trditve glede lastnoročne oporoke ne morejo biti podlaga tožbenemu zahtevku na razveljavitev oporoke.

11. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da lastnoročna oporoka ni bila podpisana in napisana s strani iste osebe. Vendar navedeno predstavlja zgolj en sklop trditev, ki jih je slednji v tožbi podal. Zatrjeval je namreč tudi, da zapustnica ni bila oporočno sposobna, da je bila oporoka prirejena in da je mati ni podpisala. Toženec pa je bil nato tisti, ki je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da so izpolnjeni pogoji za pisno oporoko pred pričami (64. člen ZD(8)) oziroma za ustno oporoko (72. člen ZD).

12. Ne drži, da s strani tožnika postavljene trditve utemeljujejo zgolj zahtevek na ugotovitev ničnosti oporoke (kot to navaja pritožnik). Njegov zahtevek na razveljavitev oporoke („Poslednja izjava“) je v konkretnem primeru (v skladu z 61. členom ZD) utemeljen(9) zaradi ugotovljene zapustničine oporočne nesposobnosti (to je nesposobnosti za razsojanje).(10) Že to je bil torej (zadosten) razlog za odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo. Kar zadeva samo obliko oporoke, je sicer tožnik res trdil, da je ni napisala in podpisala ista oseba. Vendar pa je v odgovoru na pritožbo(11) v tem oziru upravičeno izpostavil, da predmetna „Poslednja izjava“ (saj je lastnoročno napisana in podpisana(12)) daje videz lastnoročne oporoke.(13) Prav za takšne primere pa odločba VSL I Cp 518/2012 z dne 5.9.2012, ki jo omenja pritožba, poudarja, da je oporoka izpodbojna.(14)

13. Sodišče prve stopnje je obravnavalo toženčeve trditve o veljavnosti pisne oporoke pred pričami.(15) Pri tem je pravilno ugotovilo (glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da (predmetne) listine oporočni priči(16) nista podpisali, kar pomeni, da zakonsko zahtevani obličnosti ni bilo ugodeno in bi zato lahko tudi v tem primeru(17) govorili (le) o izpodbojni(18) oporoki. Glede pritožbenega navajanja, da bi (predlagane) priče izpovedale, da je bila volja pokojne dejansko takšna, kot je zapisana v izpodbijani listini, pa velja poudariti, da s tem kršitev (zakonsko zahtevane) obličnosti (seveda) ne bi bila sanirana.

14. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da v konkretnem primeru izredne razmere (v smislu 72. člena ZD) niso izkazane. V pritožbi ponovljenim navedbam v smeri, da so bile predmetnega dne te zaradi bolezni in nepokretnosti zapustnice podane, ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje podanih razlogov (glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ni moč slediti. Kot je (prepričljivo) izpostavilo, že z ozirom toženčeve trditve(19) (same za sebe), in sicer da naj bi „Poslednjo izjavo“ po nareku zapustnice pisala njegova hči, da naj bi naknadno pristopili še dve priči, pred katerima naj bi izjavila, kakšna je njena poslednja volja, in pred njima oporoko podpisala, o izrednih razmerah ni moč govoriti. Z ozirom na to navajanje so bili (v kolikor bi bila zapustnica sposobna podati veljavno izjavo poslednje volje) podani vsi pogoji za sestavo pisne oporoke pred pričami. Pritožbeno poudarjanje, da bi moralo sodišče prve stopnje (glede obstoja oporoke iz 72. člena ZD) zasliševati priče, je zato očitno neutemeljeno.

15. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je navedlo ustrezno zakonsko podlago za odločitev, konkretna odmera pa je opravljena na stroškovniku v prilogi A10 (na katero se sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi sklicuje), ki je del spisovnega gradiva in ki je stranki na voljo na vpogled. Da je takšno naziranje pravilno, se je sodna praksa že večkrat izjasnila.(20) Prav tako je sodna praksa (že) zavzela tudi stališče,(21) da stroškovnika ni treba vročati nasprotni stranki, saj prvi odstavek 163. člena ZPP izrecno določa, da o povrnitvi stroškov sodišče odloči brez obravnavanja (s čimer je zadoščeno izjemi od načela kontradiktornosti, ki je predvideno v 5. členu ZPP(22)).

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi svoje z njo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Pritožbena trditev, da tožnik v zvezi z zapustničino oporočno nesposobnostjo dne 18.2.2012 ni predlagal nobenega dokaza, ne drži. Tožnik je na naroku z dne 19.4.2016 (glej drugo stran zapisnika o omenjenem naroku) jasno navedel, da v zvezi z ugotavljanjem zapustničine (ne)sposobnosti kot dokaz vlaga mnenje sodnega izvedenca mag. M.V. (izdelanega za potrebe I P 127/2012 Okrožnega sodišča v Krškem). Kakšno dopolnitev mnenja bi moral v tem oziru še predlagati, pritožba (ki to navaja) ne pojasni. Z ozirom na to so pritožbeni očitki o samovoljni odločitvi sodišča oziroma posegu v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) neutemeljeni.

Op. št. (2): Res je bilo izvedensko mnenje izdelano v drugem postopku, in sicer glede vprašanja, ali je bila mati pravdnih strank sposobna razumeti pomen in posledice opravljenih pravnih dejanj v juliju in avgustu 2011, medtem ko je bila predmetna „Poslednja izjava“ sestavljena v februarju 2012. Vendar pa je izvedenec jasno izpostavil, da je njena poslovna nesposobnost nastala več let pred obravnavanimi (spornimi) pravnimi dejanji (glej zadnji stavek izvedenskega mnenja v prilogi A9), torej že več let pred letom 2011. Op. št. (3): Glej peto stran njegove pripravljalne vloge z dne 10.9.2013. Op. št. (4): Takšne trditve je podal tudi v predmetni pravdi (glej tretjo stran odgovora na tožbo).

Op. št. (5): V postopku na prvi stopnji (glej četrto stran odgovora na tožbo) je toženec materino oporočno sposobnost predmetnega dne pojasnjeval z okoliščino (ki pa sama za sebe takšnega sklepa nikakor ne utemeljuje), da naj bi slednja navzoče takrat povprašala po njegovem zdravju.

Op. št. (6): Glej II Ips 336/2009 z dne 11.11.2010 in dr. Mateja Končina Peternel: Dedno pravo – novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, 2/2015, str. 111. Op. št. (7): In sicer prvič šele v tej pritožbi.

Op. št. (8): Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (9): Da I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje vsebuje tudi dostavek „zaradi napak v obliki“, je pravno nerelevantno, saj ta(k dostavek) ne sodi v izrek (ampak v obrazložitev, iz katere v konkretnem primeru tudi izhaja pravilnost odločitve). Podobno velja glede samega tožbenega izreka (pri čemer pa takšno navajanje razlogov (za predlagano odločitev) v samem zahtevku za siceršnjo presojo njegove ustreznosti ni bistveno).

Op. št. (10): Glej dr. Mateja Končina Peternel: Dedno pravo – novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, 2/2015, str. 109, 112. Op. št. (11): Kot rečeno, je toženec tovrsten ugovor (pomislek) izrazil šele v obravnavani pritožbi.

Op. št. (12): Kar bi (z drugimi besedami) pomenilo, da je sklenjena v eni od zakonsko predvidenih oblik.

Op. št. (13): Na abstraktni ravni je namreč ločnico, ko lahko laična (grafološko nepodkovana) oseba sama oceni, da gre za takšno neskladje med pisavama, ki brez dvoma (na prvi pogled) pripelje do zaključka, da ne gre za oporoko (zaradi česar bi prišel v poštev zahtevek na ugotovitev ničnosti; in o takem primeru v 13. točki obrazložitve govori sklep II Ips 275/2014 z dne 11.12.2014, na katerega se sklicuje pritožba), težko postaviti.

Op. št. (14): Glej tudi dr. Mateja Končina Peternel: Dedno pravo – novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, 2/2015, str. 109, 110. Op. št. (15): Kar seveda pomeni, da je odločalo v okviru trditvene podlage (ene od strank).

Op. št. (16): Ob tem, da je toženec že v odgovoru na tožbo jasno navedel, da A.V. in B.Š, ki naj bi bili priči oporoke, (ker tako kot ostali prisotni nista vedeli, da morata to storiti) le-te nista podpisali, pritožbeni očitek, da tožnik ni zatrjeval, da oporoka s strani dveh prič ni bila podpisana, ni (najbolj) jasen. Ker je to navajal sam toženec, mu tega seveda ni bilo treba.

Op. št. (17): Če bi bila zapustnica oporočno sposobna (to je sposobna za razsojanje).

Op. št. (18): Pritožnik je tudi v tem oziru šele v pritožbi začel (neutemeljeno) ugovarjati, da naj bi bila, ker listina ni podpisana s strani dveh prič, podana ničnost (in da zato razveljavitveni zahtevek ne pride v poštev). Primer, ki ga v zvezi z ničnostno sankcijo omenja sodba VSL I Cp 518/2012 (ustna oporoka brez prič), je po intenzivnosti kršitve zahtevane obličnosti očitno različen od obravnavanega (ko naj bi priči bili, a oporoke nista podpisali).

Op. št. (19): Glej trditve podane v III. točki odgovora na tožbo z dne 7.1.2013. Op. št. (20): Glej npr. VSL sodba II Cp 1614/2013 z dne 11.9.2013, VSL sklep IV Cp 4825/2010 z dne 28.1.2011; glej tudi Janez Vlaj: Stroški postopka, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9. Op. št. (21): VSL sklep I Cp 2874/2014 z dne 17.12.2014. Op. št. (22): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami