Jedro

Tožnik in delodajalka sta se z dodatkom k pogodbi o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas sporazumela, da se delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, spremeni v delovno razmerje za določen čas do določenega dne, ko mu preneha delovno razmerje. Navedeni dodatek (aneks) k pogodbi je voljno ravnanje pogodbenih strank, katerega edini predmet dogovora je bil rok, do katerega bo tožnik v delovnem razmerju. Kako sta pogodbeni stranki poimenovali svoj sporazum, za odločitev o stvari ni pomembno. Iz sporazuma, ne glede na to, ali se imenuje aneks k pogodbi ali kako drugače, je razviden jasen, nedvoumen namen, da tožniku preneha delovno razmerje določenega dne, ki je bilo do sklenitve aneksa sklenjeno za nedoločen čas.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločba zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 26.10.1992, s katero je zavod kot organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo do denarnega nadomestila med brezposelnostjo iz razlogov, ki so navedeni v 1. alinei 1. odstavka 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik z delodajalko dne 27.4.1992 sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, nakar sta se pogodbeni stranki dne 6.5.1992 z aneksom k sklenjeni pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da se sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas spremeni v delovno razmerje za določen čas treh mesecev in sicer od 1.5.1992 do 31.7.1992. Tožnik in delodajalka sta se z aneksom dogovorila o začetku in zaključku delovnega razmerja. Tožena stranka je ugotovila, da pogodba o zaposlitvi z dne 27.4.1992 z aneksom z dne 6.5.1992 vsebuje tudi pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja in sicer z dnem 31.7.1992. Ni dvoma, da je tožnik po svoji volji ostal brez zaposlitve, saj se je izrecno sporazumel o prenehanju delovnega razmerja in je neutemeljena njegova zahteva, da je šteti iztek delovnega razmerja za določen čas kot prenehanje delovnega razmerja brez krivde in volje delavca ter da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Primerjava delodajalkine prijave z dne 5.6.1992 o potrebi po delavcu - diplomiranem ekonomistu za delovno mesto koordinatorja trgovine in proizvodnje, pogodbe o zaposlitvi tožnika in aneksa o spremembi pogodbe kaže, da se je delavec z delodajalko naknadno, po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, sporazumel o spremembi delovnega razmerja, čeprav je bila na zavodu objavljena potreba za delovno razmerje za nedoločen čas. Ni bilo proti volji tožnika, da mu delovno razmerje preneha, saj je s podpisom aneksa k pogodbi pristal na to, da mu delovno razmerje preneha na dan 31.7.1992. Tožnik je mnenja, da mu delovno razmerje ni prenehalo po njegovi krivdi ali volji. Delovno razmerje je prenehalo zaradi poteka v pogodbi določenega časa, ker je bilo sklenjeno za določen čas. Sicer pa pripominja, da je organ prve stopnje šele junija 1992 začel izdajati zavrnilne odločbe v primerih, ki so podobni tožnikovemu, medtem ko so poprej priznavali denarno nadomestilo tudi tistim, ki jim je delovno razmerje prenehalo sporazumno ali s potekom časa, ko je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Tudi 19. člen zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti med razlogi za nemožnost uveljavitve denarnega nadomestila ne navaja prenehanja delovnega razmerja sklenjenega za določen čas. Mnenja je, da je bil v upravni stvari kršen pravkar navedeni zakon ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 3. odstavku 1. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS štev. 5/91, 17/91 in 12/92) se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Pravica do denarnega nadomestila po navedenem zakonu je ena od pravic iz zavarovanja (17. člen zakona). Po prvi alinei 1. odstavka 19. člena istega zakona pa pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma s pooblaščenim organom organizacije oziroma z delodajalcem.

Sodišče se strinja z dokazno oceno tožene stranke, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji oziroma v sporazumu z delodajalko. Sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz sosledja posameznih ravnanj tožnika in delodajalke, kakor je to povzeto iz obrazložitve izpodbijane odločbe in česar sodišče ne ponavlja. Pravilnost ugotovitev tožene stranke izhaja iz primerjave posameznih listin ter njihove časovne in vsebinske povezanosti: pogodbe o zaposlitvi, aneksa k pogodbi (brez datuma) in prijave na pristojnem zavodu dne 18.8.1992, ko je bil istemu zavodu predložen že omenjeni aneks, in delodajalkine prijave o potrebi po delavcu z dne 5.6.1992. Bistvo navedenih ugotovitev je, da sta se tožnik in delodajalka z aneksom sporazumela, da tožniku delovno razmerje sklenjeno dne 27.4.1992 za nedoločen čas preneha z dnem 31.7.1992, saj je dodatek k pogodbi sporazum, voljno ravnanje istih pogodbenih strank, katerega edini predmet dogovora je bil rok, do katerega bo tožnik v delovnem razmerju pri delodajalki. Kako sta pogodbeni stranki poimenovali svoj sporazum, za odločitev o stvari ni pomembno, na to pa organe odločanja zavezuje tudi načelo materialne resnice. Iz sporazuma, ne glede na to, ali se imenuje aneks k pogodbi o zaposlitvi ali kako drugače, je razviden jasen namen, ta pa je nedvoumen, da tožniku 31.7.1992 preneha delovno o razmerje, ki je bilo do dneva sklenitve aneksa sklenjeno za nedoločen čas. Zato tudi sodišče ne dvomi o tem, da tožniku delovno razmerje z dnem 31.7.1992 ni prenehalo proti njegovi volji, kakor je to sklenila tožena stranka.

Po povedanem je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in nanj pravilno uporabila materialni zakon. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ štev. 4/77, 60/77 in Uradni list RS štev. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS štev. 1/91-I, smiselno uporablja kot Republike Slovenije.