Jedro

S tem ko zagovornik ocenjuje dokazno presojo kot zgrešeno, uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena M.K. je dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni M.K. izrečen sodni opomin zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obsojenčinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obsojene M.K. je dne 19.4.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 372. člena ZKP. V zahtevi je uveljavil, da se je v pravnomočnih sodbah nakopičilo več protislovij, ki ne prenesejo nobene kritične presoje, in da je izrek sklepa v nasprotju z izvedenimi dokazi. Po mnenju zagovornika je neutemeljena dokazna presoja o pričanju izvedenke tekstilne stroke. Oškodovanec naj bi bil nepomirljiv kverulant, ki si je doma sam zadal samopoškodbo, kot to sledi v dvomu. Zagovornik sklepa, da gre za zgrešeno oceno sodišča in preuranjenost odločitve, ker je zgrešena celotna dokazna presoja. Zgolj sled poškodbe neznanega izvora tako po načinu storitve kot storilcu pomeni, da bi sodišči morali sprejeti drugačno odločitev, to je, ali je bilo dejanje, za katerega se preganja obsojenka, dejansko kaznivo dejanje, saj je izkazana zgolj sled poškodbe. Iz teh razlogov zagovornik predlaga, da se obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa oba sklepa razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru z dne 17.5.2004 menila, da zahteva ni utemeljena, ker uveljavljene kršitve niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčin zagovornik v celotni zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ugotovljeno dejansko stanje namreč ocenjuje kot zgrešeno dokazno presojo, pri čemer se ne strinja z mnenjem izvedenke, oškodovanca ocenjuje kot kverulanta in nakazuje, da si je sam zadal poškodbo.

Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz vsebine zahteve izhaja, da je obsojenčin zagovornik zahtevo oprl prav na ta razlog, namreč na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilo 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.