Jedro

V primeru, ko je izrečena grožnja (verbalno motenje posesti), ni dopustno sodno varstvo posesti, če grožnja ni povzročila izgube oziroma opustitve posesti in tudi ni povzročila nobenih objektivnih sprememb na sami stvari ali prostorskem odnosu posestnika do stvari, ki je predmet posestnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep o motenju posesti se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se po spremembi v tem delu glasi: "Zavrne se tudi del tožbenega zahtevka, ki se glasi:

1.Ugotovi se, da je tožena stranka A. d.o.o., Ljubljana, motila tožečo stranko V. R. s.p., v njeni mirni posesti nepremičnine - lokala B, v poslovno trgovskem centru na naslovu L. c. 12, T., s tem ko je dne 28.1.2004 od nje zahtevala izpraznitev lokala in izročitev ključev lokala.

Toženi stranki se v bodoče prepoveduje s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v neposredno posest tožeče stranke na nepremičnini - lokalu B", v poslovno trgovskem centru na naslovu L. c. 12, T. V primeru, da bi tožena stranka kršila prepoved opustitve nadaljnjih motilnih dejanj, se ji izreče kazen v višini 250.000,00 SIT za vsako nadaljnjo motilno dejanje, v 8 dneh pod izvršbo."

II. Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep sodišča prve stopnje z dne

26.3.2004 pa razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje, v višini

220.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 94.100,00 SIT, v 8 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sklepa o motenju posesti ugodilo naslednjim tožbenim zahtevkom:

1.) Ugotovi se, da je tožena stranka A d.o.o., Ljubljana, motila tožečo stranko V. R. s.p., v njeni mirni posesti nepremičnine - lokala B, v poslovno trgovskem centru na naslovu L. c. 12, T., s tem ko je dne 28.1.2004 od nje zahtevala izpraznitev lokala in izročitev ključev lokala. 2.) Toženi stranki se v bodoče prepoveduje s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v neposredno posest tožeče stranke na nepremičnini - lokalu B", v poslovno trgovskem centru na naslovu L. c. 12, T. 3.) V primeru, da bi tožena stranka kršila prepoved opustitve nadaljnjih motilnih dejanj, se ji izreče kazen v višini

250.000,00 SIT za vsako nadaljnjo motilno dejanje, v 8 dneh pod izvršbo in 4.) Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje, v višini 229.896,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

Z nadaljnjim sklepom pa je kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožene stranke proti izdani začasni odredbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr.štev. P 13/2004, z dne 26.3.2004. Tožena stranka izpodbija oba navedena sklepa. V pritožbi zoper sklep o motenju posesti poudarja, da verbalna zahteva sama po sebi ne predstavlja motenja posesti. Tožeča stranka v mirni posesti lokala ni bila motena, saj posesti ni prenehala izvrševati in lokal ni prenehal obratovati. Prvostopno sodišče je celo ugotovilo, da je bil lokal spornega dne odprt in ni prišlo do fizičnega nasilja. Tožeča stranka obisk pooblaščenca ni razumela kot resno grožnjo, saj se sicer z njim ne bi po obisku v sosednjem lokalu pogovarjala in pila kavo. Njena navajanja, da jo je pooblaščenec tožene stranke "spravil do solz" so prirejene potrebam postopka ali pa gre za pretirano emotivno reakcijo, ki je pogojena s pretirano subjektivnim dojemanjem zadeve.

Pooblaščenec je v lokal celo prišel na pobudo same tožnice, kot je razvidno iz izpovedbe H. P., ki je povedala, da je tožnica zaprosila za enomesečni izpraznitveni rok. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo zakaj ni verjelo trditvam T. H.. Priča A. V. pa je zaposlena pri tožnici in ne more ostati nepristranska. Zahteve lastnika po izpraznitvi oziroma za plačilo najemnine, ki jih tedaj sporočil tožnici pooblaščenec, so povsem legitimne. Tudi če je pooblaščenec prekršil pooblastila, to ne more biti v breme tožene stranke. Tožeča stranka je tudi le podnajemnik, najemnik pa se je odpovedal uveljavljanju posestnega varstva in zato tudi tožeča stranka ne more imeti boljšega pravnega položaja kot najemnik. Kljub temu, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki meri na ugotovitev, da je tožena stranka vdrla v lokal, pa je po drugi strani zavrnilo ugovor zoper izdano začasno odredbo, ki toženi stranki nalaga tudi, da se mora vzdržati nadaljnjih vdorov v lokal. Zato je izrek pod točko I tega sklepa v nasprotju z izrekom pod točko II in se sodna odločba ne da preizkusiti. Neskladje je tudi med obrazložitvijo in izrekom sklepa o motenju posesti v 3. odstavku pod točko I. V izreku je namreč navedeno, da se toženi stranki izreče kazen v višini 2.500.000,00 SIT za vsako nadaljnje motilno dejanje, dočim je v obrazložitvi sklepa navedeno, da je sodišče toženi stranki izreklo kazen v višini 250.000,00 SIT.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo tudi na izpovedbah same tožnice, je pooblaščenec tožene stranke spornega dne tožnici zagrozil, da bo izpraznil sporne poslovne prostore, če tožnica tega sama ne bo storila in izročila ključev poslovnih prostorov. Po nadaljnjih ugotovljenih okoliščinah pa je sicer tožnica ves čas sporne poslovne prostore uporabljala in razpolagala s ključi, saj pooblaščencu tožene stranke kljub njegovi zahtevi ključev ni izročila in prostorov tudi ni izpraznila, pooblaščenec pa ključavnic na spornih prostorih ni zamenjal, prav tako pa tudi iz lokala ni ničesar odnesel oziroma kakorkoli omejeval uporabo prostorov.

Navedeno dejansko stanje torej izkazuje zgolj verbalno motenje posesti, ki posledično ni povzročilo motenja ali izgube posesti tožnice. Ta namreč ni prenehala izvrševati dejanj, s katerimi se uresničuje dejanska oblast nad stvarjo (pojem posesti v smislu določbe 24. člena SPZ). Pritožnik tako utemeljeno opozarja, da tožnici ni bila motena njena posest, saj posesti na spornih poslovnih prostorih ni nehala izvrševati kljub izrečeni verbalni grožnji. Pred takšnim zgolj verbalnim "posegom", ki pri posestniku ne povzroči izgube oziroma opustitve posesti in ne povzroči nobenih objektivnih sprememb na sami stvari ali prostorskem odnosu posestnika do stvari, ki je predmet posestnega varstva, pa ni dopustno sodno varstvo posesti (glej tudi Pravno mnenje obče seje Vrhovnega sodišča RS objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS SRS štev. 1/70, strani 30 do 31, ter novejšo sodno prakso: sklep VSK, opr.štev. Cp 413/99; objavljena v računalniški sodni bazi višjih sodišč-IUS INFO). Manjka torej ena od temeljnih predpostavk za sodno varstvo posesti - dejstvo motenja ali odvzema posesti. Že ob povedanem, ne da bi pritožbeno sodišče ocenjevalo druge pritožbene očitke, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep o motenju posesti pa zaradi izkazanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (napačne uporabe določbe 33. člena SPZ) spremeniti tako, da se zavrnejo tudi tožbeni zahtevki, katerim je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo (člen 358-tč. 4 ZPP v zvezi s 424. členom ZPP).

Ob povedanem tudi ni izkazan potreben razlog za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja oziroma nastanka tožničinih tožbenih zahtevkov, v smislu 1. odstavka 272. člena ZIZ. Tožničini zahtevki, ki merijo na varstvo posesti, katere ni izgubila oziroma opustila, niso utemeljeni in torej zahtevki za sodno varstvo posesti ne obstajajo. Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi tudi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi. Pritožbeno sodišče je iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (navedene določbe ZIZ) ugodilo tudi tej pritožbi in spremenilo tudi ta izpodbijani sklep tako, da je ugodilo ugovoru ter sklep o začasni odredbi razveljavilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (člen 358-tč. 4 ZPP v zvezi s 424. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

Spremenjena odločitev o tožničinih tožbenih zahtevkih je terjala tudi spremembo prvostopne stroškovne odločitve. Ker je tožeča stranka v tej pravdi v celoti propadla, mora v skladu z določbo 154. člena ZPP plačati toženi stranki njene pravdne stroške, ki jih je odmerilo pritožbeno sodišče v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, upoštevaje vrednost točke v višini 110 SIT. Tožena stranka je upravičena do povrnitve odvetniških stroškov v višini 165.000,00 SIT (1500 točk), k čemur je potrebno prišteti še 20% DDV v višini

33.000,00 SIT ter 2% od odmerjenih odvetniških stroškov oziroma

3.300,00 SIT na račun materialnih izdatkov, ter do povrnitve odmerjenih taks - za odgovor na tožbo in za ugovor zoper sklep o izvršbi (v skupnem znesku 19.000,00 SIT). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika tožene stranke. Tako je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške prvostopnega postopka v višini 220.300,00 SIT z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati tudi njene pritožbene stroške, saj je tožena stranka s pritožbo uspela, in sicer v znesku

94.100,00 SIT (odvetniški stroški: 46.750,00 SIT ali 425 točk + 20% DDV v znesku 9.350,00 SIT ter 38.000,00 SIT odmerjene takse za pritožbo). Tudi ti stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, natančnejša odmera pa je razvidna iz stroškovnika tožene stranke.