Jedro

Tožeča stranka izpodbija obe vrsti (glede istega zneska) sklenjenih asignacijskih pogodb, torej tiste, v katerih kot asignatar nastopa tožena stranka in asignacijske pogodbe, v katerih kot asignatar nastopajo izvajalci oziroma dobavitelji materiala. Do zmanjšanja stečajne mase stečajnega dolžnika, ob izkazanih pogojih 125. člena ZPPSL, je lahko dejansko prišlo le z eno vrsto asignacijskih pogodb, ne pa z obema.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravna dejanja stečajnega dolžnika družbe M. IMS d.o.o., storjena po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke in sicer nalog njegovim dolžnikom, da obveznost do stečajnega dolžnika izpolnijo z nakazilom posameznih zneskov toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki za sprejem teh zneskov, kot plačil obveznosti stečajnega dolžnika, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svojih terjatev do stečajnega dolžnika in sicer: - 1.1. ZR, L v znesku 4.800.000,00 SIT z dne 18.6.2002; - 1.2. T in D E, M, v znesku 3.960.000,00 SIT, z dne 21.6.2002; - 1.3. M in H E, L v znesku 2.197.866,00 SIT z dne 26.6.2002; - 1.4. T in D E, M v znesku 5.717.062,00 SIT z dne 28.6.2006; - 1.5. J K, L v znesku 7.240.892,80 SIT z dne 28.6.2002; - 1.6. V J, L v znesku 3.508.405,00 SIT z dne 1.7.2002; - 1.7. M K, L v znesku 2.000.000,00 SIT, z dne 2.7.2002; - 1.8.Ti Č, L v znesku 8.369.150,00 SIT z dne 22.7.2002; - 1.9. D F, L v znesku 9.821.512,00 SIT, z dne 7.8.2002; - 1.10. M G D, L v znesku 550.000,00 SIT z dne 9.8.2002; - 1.11. N T, L v znesku 1.500.0,21 SIT z dne 14.8.2002; - 1.12. N T, L v znesku 1.752.444,00 SIT z dne 22.8.2002; - 1.13. M K, L v znesku 301.061,00 SIT, z dne 30.8.2002; - 1.14. N T, L v znesku 18.164.000,00 SIT z dne 12.9.2002; - 1.15. I H, L v znesku 1.589.109,00 SIT z dne 18.9.2002; - 1.16. D Z, L v znesku 2.279.731,00 SIT z dne 30.9.2002. Vsa omenjena pravna dejanja nimajo pravnega učinka proti stečajni masi stečajnega dolžnika M. I. d.o.o., Ljubljana (1. točka izreka). Ugotovilo je, da pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M.I. d.o.o., v korist tožene stranke in sicer nalog njegovemu dolžniku PJ, L, da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 16.429.731,00 SIT toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačilo obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 9.12.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 16.492.732,00 SIT, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi stečajnega dolžnika M. I. d.o.o., (2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati v stečajno maso družbe M. I. d.o.o., znesek 100.181.229,01 SIT oziroma 418.048,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2003 dalje do plačila (3. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni drugotožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 18.721,06 EUR ter sodno takso za sodbo 4.180,00 EUR v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (4. točka izreka).

Tožena stranka se je proti sodbi pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku, dalje ZPP). Drugostopenjskemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do dne plačila, ali pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Drugotožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Drugotožeča in tožena stranka sta zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

V tem sporu je tožeča stranka izpodbijala eno pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M,I. d.o.o., vsa ostala pa storjena po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke A. d.o.o., (prej B. d.o.o.). Vloge posameznih strank so bile razdeljene tako, da je bil stečajni dolžnik oziroma njegov pravni prednik M. d.o.o. asignant (upnik in dolžnik), posamezni kupci stanovanj so bili asignati, torej dolžniki stečajnega dolžnika oziroma njegovega pravnega prednika, B. svetovanje in upravljanje (pravni prednik tožene stranke), pa je bil kot asignatar, upnik stečajnega dolžnika oziroma njegovega pravnega prednika.

Če bi upoštevali le asignacijske pogodbe (A1, A2, A4 do A36), vključno z nakazili na račun pravnega prednika tožene stranke bi bila tožba vložena skladno 2. odst. 129. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) proti osebi, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Upoštevajoč pravno pomembna dejstva, navedena v nadaljevanju te obrazložitve, pa položaj tožene stranke ni bil v vseh vlogah, v katerih je nastopala, enak.

Zaradi jasnosti bo sodišče druge stopnje imenovalo pravnega prednika drugotožeče stranke kot drugotožečo stranko in pravnega prednika tožene stranke kot toženo stranko.

Drugače kot v konkretnem primeru pa so bile razdeljene vloge drugotožeče stranke in tožene stranke tedaj, ko so bili v asignacijskih pogodbah navedeni kot upniki drugotožeče stranke izvajalci del in dobavitelji materiala na objektu v Zbiljskem gaju. V teh primerih je kupec nepremičnine nakazal kupnino na poravnalni račun tožene stranke, ki je nato na podlagi pisnega navodila družbe M. d.o.o., ki je bilo dano na podlagi pogodb o medsebojnem sodelovanju, nakazala v pisnem navodilu navedene zneske upnikom družbe M. d.o.o.. Tudi v teh primerih so bile sklenjene asignacijske pogodbe med družbo M.d.o.o. (asignantom), B. d.o.o.(asignatom) in posameznimi izvajalci del oziroma dobavitelji na objektu Z.g. (asignatarji oziroma upniki M. d.o.o.).

Pritožbeni očitek, da tožeča stranka izpodbija obe vrsti (glede istega zneska) sklenjenih asignacijskih pogodb, torej tiste, v katerih kot asignatar nastopa tožena stranka in asignacijske pogodbe, v katerih kot asignatar nastopajo izvajalci oziroma dobavitelji materiala, je utemeljen. Do zmanjšanja stečajne mase stečajnega dolžnika, ob izkazanih pogojih 125. člena ZPPSL, je lahko dejansko prišlo le z eno vrsto asignacijskih pogodb, ne pa z obema. Kot je pravilno opozarjala tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 19.9.2006 (list. št. 56 do 60), bi lahko prišlo do situacije, da bi v stečajno maso prišlo dvakratno vračilo vtoževanih zneskov, enkrat po izpodbitih pravnih dejanjih na podlagi sklenjenih asignacijskih pogodb med drugotožečo stranko, B. in posameznim upnikom kot dobaviteljem M. d.o.o., drugič pa na podlagi izpodbijanih pravnih dejanj asignacijskih pogodb v tem sporu. Ob dvakratnem vračilu istih zneskov bi prišlo do neupravičene obogatitve tožeče stranke.

Iz razlogov v izpodbijani sodbi izhaja, da je tožena stranka kot upnik stečajnega dolžnika z delom plačil na podlagi spornih asignacij prejela plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika poplačano.

Če je bila tožena stranka poplačana le z delom prejetih plačil, sodišče prve stopnje pa je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, je podano neskladje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe. To pa je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ker je takšna kršitev razveljavitveni razlog je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).

Na podlagi v predmetni tožbi navedenih asignacijskih pogodb je tožena stranka prejela nakazila v višini tožbenega zahtevka. V novem postopku bo treba za popolno ugotovljeno dejansko stanje izčrpati trditve tožene stranke, da je slednja z nakazilom po asignacijskih pogodbah postala (bodisi v celoti ali deloma) dolžnik družbe M.d.o.o. (in ne njen upnik). Svoj dolg je poplačala tako, da je denar po pisnem navodilu družbe M. d.o.o. nakazala upnikom družbe M. d.o.o.. V dokaz svojih trditev je tožena stranka predlagala vpogled v spise Okrožnega sodišča v Ljubljani (npr. XI Pg 226/03, D. d.o.o., XI Pg 13/20904, E. d.o.o.) in druge (primerjaj v spisu list. št. 59). Za zneske, ki jih je potrditvah tožene stranke nakazovala upnikom drugotožeče stranke (kot njen dolžnik), tožena stranka ne more biti oseba, v korist katere je bilo skladno 2. odst. 129. člena ZPPSL izpodbijano pravno dejanje storjeno (primerjaj trditve tožene stranke v drugi pripravljalni vlogi z dne 7.2.2007, s prilogami B6-12, neizčrpane trditve v prvostopenjskem postopku). Pogodbeni odnos med drugotožečo in toženo stranko ter njena vloga je jasno razvidna iz priložene pogodbe o medsebojnem sodelovanju ter dogovora k izvajanju pogodbe o medsebojnem sodelovanju, obe z dne 14.6.2001 (B2, B3).

Kot je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v izpodbijani sodbi, je tožena stranka z delom prejetih plačil na podlagi spornih asignacij prejela plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika poplačano. Tedaj bi morda lahko bila okoriščena v smislu 2. odst. 129. člena ZPPSL. Kakšna je bila višina te terjatve tožene stranke do drugotožeče stranke in ali je za poplačilo terjatve, v kateri je tožena stranka kot oseba, ki je izvajala obračunski servis za drugotožečo stranko, bila neupravičeno obogatena, pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti v novem postopku (primerjaj tudi trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo, z dne 15.12.2005, list. št. 27).

Za odločanje v tem sporu pa ni pravno odločilno, da so bili toženi stranki nakazani zneski kupnin iz posameznih prodajnih pogodb o nakupu nepremičnin sklenjenih med kupci nepremičnin in drugotožečo stranko. S pojmom nakazila kot dvojne pooblastitve (1035. člena Obligacijskega zakonika, OZ) tri stranke v asignacijskem razmerju na preprostejši način povzročijo učinke prenehanja več obveznosti hkrati. Kupci nepremičnin so bili namreč upniki drugotožeče stranke. Zato so bile kupnine iz teh pogodb nakazane namesto drugotožeči stranki direktno toženi stranki. Pritožbena trditev, da bi morala zato tožeča stranka izpodbijati pogodbe o prodaji nepremičnin na podlagi katerih so bila opravljena plačila in ne pravnih dejanj na podlagi sklenjenih asignacijskih pogodb, je torej neutemeljena (več o pojmu nakazila primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, IV. knjiga, redaktorjev prof. dr. Mihe Juharta, doc. dr. Nine Plavšak, stran 1077 do 1103).

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja upoštevajoč dane napotke, bo prvostopenjsko sodišče moralo uporabiti določbe 125. člena ZPPSL. Z načelnimi izhodišči kot jih je razložilo sodišče prve stopnje se drugostopenjsko sodišče sicer strinja.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. člena ZPP. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.