Jedro

Obstoj ovir za vračilo podržavljenega premoženja v naravi mora izkazati tisti, ki se na ovire sklicuje. Tožena stranka pa mora v obrazložitvi svoje odločbe ustrezno utemeljiti, ali so podane ovire ali ne. Tožba je pravočasna, če je v roku 30 dni vložena na Upravno sodišče RS, ne glede na njegov oddelek. Tožena stranka po ZUS je bil organ, zoper čigar dokončno odločbo je tožba vložena, če je vložena zoper Republiko Slovenijo, izpodbija pa se akt njenega ministrstva, je jasno, da je vložena zoper ministrstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo delno odločbo tožene stranke z dne 12.4.2005, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist A.A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) vzpostavi lastninska pravica na nepremičnini s parc. št... ter nepremičnini parc. št... park 296 m2, vse v vl. št... k.o..., kjer je sedaj vknjižena kot lastnica Občina ..., uporablja pa te nepremičnine Center za usposabljanje ... Tožena stranka je ocenila, da v tem primeru ni izkazan obstoj ovir iz 1. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) za vračilo navedenih nepremičnin v naravi.

Prvostopno sodišče pa je odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek, ker je menilo, da dejansko stanje v tem primeru ni popolno in pravilno ugotovljeno, pri tem se sklicuje na 1. točko 1. odstavka 19. člena in 3. odstavek 19. člena ZDen. Meni, da je odločitev tožene stranke vsaj preuranjena, saj sta bili za cenitev podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju ter oceno možnosti ter stroškov za pridobitev nadomestne nepremičnine v smislu 3. odstavka 19. člena ZDen izdelani dve cenitvi, ki pa sta v bistvenih točkah različni in tudi pomanjkljivo utemeljeni. Tudi možnosti za opravljanje dejavnosti Centra za usposabljanje ... v spremenjenih razmerah bi morali presoditi neodvisni strokovnjaki, ne pa da je tožena stranka te možnosti ocenila sama na podlagi ogleda in navajanja strank, ki pa so diametralno nasprotne. Dejansko stanje glede določbe 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen torej ni popolno ugotovljeno, saj ni verodostojno ugotovljeno, ali bi Center za usposabljanje ... po vrnitvi obravnavanih nepremičnin še lahko opravljal svojo dejavnost, ali pa bi bilo opravljanje te dejavnosti bistveno okrnjeno, torej ne bi mogli več govoriti o normalnem delovanju tega centra. Zavrnilo je ugovor iz odgovora na tožbo, ki ga je podala prizadeta stranka, da je tožba prepozno vložena.

Prizadeta stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Vztraja pri tem, da je bila tožba vložena prepozno, ker jo je nepristojen oddelek Upravnega sodišča RS poslal pristojnemu oddelku v reševanje po poteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe. Ugovarja tudi pasivni legitimaciji Republike Slovenije, ki ne more biti tožena stranka, pač pa je to lahko le Ministrstvo za kulturo, ki je izpodbijano odločbo izdalo. S svojim stališčem o tem, da bi moral možnost in stroškovno dopustnost nadomestne lokacije za zavezanca ugotavljati strokovnjak, je prvostopno sodišče tožeči stranki dalo možnost, da predlaga novo izvedbo dokaza, ki ga doslej v postopku ni uveljavljala. Napačno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da dejansko stanje glede ovir za vračilo v naravi ni ustrezno ugotovljeno. Obstoj ovir bi morala dokazati tožeča stranka. Če jih ni uspela dokazati, se podržavljeno premoženje vrne v naravi. Tožena stranka namreč ni dolžna v nedogled voditi postopka in pozivati stranke na nove in nove dokaze. Stranke so v postopku enakopravne, tožena stranka pa je dolžna postopek voditi v skladu s temeljnimi načeli ZUP in ZDen. Ker cenitev prvega cenilca ni izdelana v skladu z ZDen in podzakonskimi predpisi, je ni mogoče upoštevati. Torej je pravno pomembna le druga cenitev. Ne gre torej za dve različni cenitvi. Mnenje prvega izvedenca je očitno pristransko in ga tako ni mogoče upoštevati kot dokaz, saj ne odgovarja na vprašanja, zaradi katerih je bila cenitev naročena. Kasneje zahteva tudi, da se ji povrnejo stroški postopka na prvi in drugi stopnji upravnega spora.

Tožena in tožeča stranka ter Center za usposabljanje ... na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu, obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je bila tožba v tem primeru vložena pravočasno. Po 26. členu ZUS je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta. Po 27. členu ZUS se tožba vloži pri sodišču, ki je pristojno za odločanje, ali pa se mu pošlje po pošti. Šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto. Če tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pri drugem organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti tožnika. Po 5. členu ZUS odločata v upravnem sporu Upravno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS. Po 7. členu ZUS ima upravno sodišče sedež v Ljubljani, sodi pa na sedežu in zunanjih oddelkih. Na zunanjih oddelkih sodi glede na prebivališče oziroma sedež tožnika. Glede na navedene določbe ZUS je torej po presoji vrhovnega sodišča tožba v upravnem sporu vložena pravočasno, če je vložena na sedežu ali na zunanjem oddelku upravnega sodišča v 30 dneh od prejema izpodbijane odločbe, in jo je upravno sodišče prejelo znotraj 30 dnevnega roka od vročitve izpodbijane odločbe; pri čemer se šteje dan oddaje tožbe priporočeno po pošti kot dan prejema s strani upravnega sodišča. ZUS ne določa, da je tožba pravočasna, če je vložena v roku na pristojnem oddelku upravnega sodišča. Po presoji vrhovnega sodišča se 3. odstavek 27. člena ZUS ne nanaša na situacijo kot je obravnavana, ko je tožnica vložila tožbo pravočasno na sedežu upravnega sodišča, za njeno obravnavo pa je pristojen zunanji oddelek istega sodišča, ki pa je tožbo prejel po poteku 30 dnevnega roka za njeno vložitev.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi bilo treba tožbo zavreči, ker je bila vložena zoper napačno stranko, ker da Republika Slovenija ni pasivno legitimirana v tem upravnem sporu. Po 3. odstavku 18. člena ZUS je toženec res državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija. Ker je bila ta tožba vložena zoper Republiko Slovenijo, izpodbijan pa je bil akt Ministrstva za kulturo, je imelo sodišče prve stopnje dve možnosti, ali da v skladu z 29. členom ZUS šteje, da je tožba nejasna oziroma nerazumljiva in pozove tožnico na njeno dopolnitev ter ji glede tega da ustrezne napotke, postavi rok za popravo napak in napove sankcije za neizpolnitve zahtevanega, ali pa, da šteje, da je tožba jasna in da je vložena zoper izdajatelja izpodbijanega akta, torej Ministrstvo za kulturo, ki pa je državni organ Republike Slovenije. Prvostopno sodišče se je po presoji vrhovnega sodišča pravilno ravnalo po načelu ekonomičnosti in učinkovitosti ter je utemeljeno štelo, da je tožba vložena zoper Ministrstvo za kulturo. Tudi vrhovno sodišče meni, da bi bilo dodatno pozivanje na popravo tožbe zgolj nepotrebno formaliziranje, in da je utemeljeno pričakovati, da bi tožnica svojo tožbo tudi dopolnila v roku in s tem zadostila tej formalnosti.

Tudi vrhovno sodišče meni, da mora obstoj ovir za vračilo podržavljenega premoženja v naravi dokazati zavezanec. To je v tem primeru tožnica tudi poskušala dokazati, in obstoj ovir izhaja tudi iz mnenja prvega cenilca, ne pa tudi iz mnenja drugega cenilca, ki pa tudi po presoji vrhovnega sodišča ni dovolj konkretno obrazloženo, da bi bilo iz njega mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je podan kateri od pogojev iz 3. odstavka 19. člena ZDen. Glede tega sta pomanjkljiva tudi sklep tožene stranke glede dejanskega stanja zadeve in še zlasti njena obrazložitev v izpodbijani odločbi, katere pravilnosti in zakonitosti zaradi pavšalnosti niti ni mogoče preizkusiti. Zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ali in katere dodatne dokaze bo tožena stranka v ponovljenem postopku izvedla, pa je stvar njene odločitve v ponovljenem postopku. Mora pa pridobiti dokaze ali pa ponovno podrobno oceniti že pridobljene dokaze in pojasniti, zakaj šteje, da v tem primeru niso podane ovire za vračilo obravnavanega premoženja v naravi. Prizadeta stranka pa bo v ponovljenem postopku sodelovala in bo lahko ustrezno zavarovala svoje pravice v postopku.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je bila pritožba zavrnjena, je hkrati z njo zavrnjen tudi zahtevek prizadete stranke, da se ji povrnejo stroški upravnega spora.