Jedro

Jedro

Toženka ni navedla konkretnih dejanskih okoliščin, ki naj bi utemeljevale prenehanje potrebe po delu tožnika. Iz odpovedi sploh ni mogoče razbrati dejanske vsebine ekonomskega ali organizacijskega razloga niti kako je to vplivalo na potrebo po delu tožnika pri toženki.

Toženka ni navedla konkretnih dejanskih okoliščin, ki naj bi utemeljevale prenehanje potrebe po delu tožnika. Iz odpovedi sploh ni mogoče razbrati dejanske vsebine ekonomskega ali organizacijskega razloga niti kako je to vplivalo na potrebo po delu tožnika pri toženki.

Izrek

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi:

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi:

"Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 5.098,50 EUR.

"Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 5.098,50 EUR.

Zavrne se, kar zahteva tožeča stranka več, to je zahtevek za plačilo zneska 5.098,50 EUR."

Zavrne se, kar zahteva tožeča stranka več, to je zahtevek za plačilo zneska 5.098,50 EUR."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2023, ki jo je toženka podala tožniku, in da delovno razmerje tožnika pri toženki na njeni podlagi ni prenehalo dne 3. 1. 2024, pač pa je trajalo do 31. 3. 2024 (I. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z dnem 31. 3. 2024 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku od vključno 4. 1. 2024 do 31. 3. 2024 vzpostaviti delovno razmerje in mu za to obdobju obračunati mesečne plače v višini 3.399,00 EUR bruto mesečno, od tega odšteti prejeto nadomestilo za brezposelnost in tožniku plačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati nadomestilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini 10.197,00 EUR (IV. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.773,09 EUR (VI. točka izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (VII. točka izreka).

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2023, ki jo je toženka podala tožniku, in da delovno razmerje tožnika pri toženki na njeni podlagi ni prenehalo dne 3. 1. 2024, pač pa je trajalo do 31. 3. 2024 (I. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z dnem 31. 3. 2024 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku od vključno 4. 1. 2024 do 31. 3. 2024 vzpostaviti delovno razmerje in mu za to obdobju obračunati mesečne plače v višini 3.399,00 EUR bruto mesečno, od tega odšteti prejeto nadomestilo za brezposelnost in tožniku plačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati nadomestilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini 10.197,00 EUR (IV. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.773,09 EUR (VI. točka izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (VII. točka izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper odločitev v I., II., III., IV., VI. in VII. točki izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku neobrazložena. Iz nje nedvomno izhaja dejanski razlog odpovedi, to je ekonomski in organizacijski razlog. Bistvo odpovedi ni, da bi delodajalec sebi in delavcu dokazoval obstoj utemeljenega odpovednega razloga, pač pa je bistvo zgolj obvestiti, zakaj se delavcu pogodba o zaposlitvi odpoveduje. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb o slabem finančnem stanju in poslovanju kot razlogu odpovedi, in sicer, da je imela v letu 2023 presežek odhodkov nad prihodki v višini cca. 850.000,00 EUR, zato je bila primorana racionalizirati in reorganizirati poslovanje, s tem pa je prenehala potreba po delovnem mestu tožnika. Kot dokaz o finančnem poslovanju je predložila tudi elektronsko komunikacijo, o tem pa je izpovedoval tudi tožnik. Trdi, da je tekom postopka zgolj dodatno pojasnila ekonomski in organizacijski razlog za odpoved. Poudarja, da je tožnik želel sam prekiniti z delovnim razmerjem, saj je dne 12. 10. 2023 poslal pismo, s katerim je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 7. 2024. Nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti tožnikovemu zahtevku in bi moralo o razvezi odločiti po uradni dolžnosti. Izpodbija tudi višino denarnega povračila. V zvezi z zakonskimi kriteriji za njegovo odmero izpostavlja, da je bil tožnik pri njej zaposlen razmeroma kratek čas - približno dve leti in da ima tožnik dobre zaposlitvene možnosti, saj si je zaposlitev našel manj kot tri mesece po prejeti izpodbijani odpovedi; tožnik pa najmanj od 31. 7. 2024 niti ni imel namena nadaljevati delovnega razmerja pri toženki. Zato meni, da ne more biti upravičen do nadomestila v višini treh plač. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. člena ZPP. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

2.Toženka se pritožuje zoper odločitev v I., II., III., IV., VI. in VII. točki izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku neobrazložena. Iz nje nedvomno izhaja dejanski razlog odpovedi, to je ekonomski in organizacijski razlog. Bistvo odpovedi ni, da bi delodajalec sebi in delavcu dokazoval obstoj utemeljenega odpovednega razloga, pač pa je bistvo zgolj obvestiti, zakaj se delavcu pogodba o zaposlitvi odpoveduje. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb o slabem finančnem stanju in poslovanju kot razlogu odpovedi, in sicer, da je imela v letu 2023 presežek odhodkov nad prihodki v višini cca. 850.000,00 EUR, zato je bila primorana racionalizirati in reorganizirati poslovanje, s tem pa je prenehala potreba po delovnem mestu tožnika. Kot dokaz o finančnem poslovanju je predložila tudi elektronsko komunikacijo, o tem pa je izpovedoval tudi tožnik. Trdi, da je tekom postopka zgolj dodatno pojasnila ekonomski in organizacijski razlog za odpoved. Poudarja, da je tožnik želel sam prekiniti z delovnim razmerjem, saj je dne 12. 10. 2023 poslal pismo, s katerim je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 7. 2024. Nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti tožnikovemu zahtevku in bi moralo o razvezi odločiti po uradni dolžnosti. Izpodbija tudi višino denarnega povračila. V zvezi z zakonskimi kriteriji za njegovo odmero izpostavlja, da je bil tožnik pri njej zaposlen razmeroma kratek čas - približno dve leti in da ima tožnik dobre zaposlitvene možnosti, saj si je zaposlitev našel manj kot tri mesece po prejeti izpodbijani odpovedi; tožnik pa najmanj od 31. 7. 2024 niti ni imel namena nadaljevati delovnega razmerja pri toženki. Zato meni, da ne more biti upravičen do nadomestila v višini treh plač. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. člena ZPP. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba tako nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V pritožbi tudi sicer nekonkretizirano očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana.

5.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba tako nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V pritožbi tudi sicer nekonkretizirano očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana.

6.V celoti neobrazložena je tudi očitana postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), saj pritožba ne navede, o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeni preizkus te kršitve zato sploh ni mogoč.

6.V celoti neobrazložena je tudi očitana postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), saj pritožba ne navede, o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeni preizkus te kršitve zato sploh ni mogoč.

7.Nadalje ni podana očitana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do vseh odločilnih dokazov. Prav tako pa ni podana očitana kršitev 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje to določbo pri dokazni oceni ustrezno upoštevalo.

7.Nadalje ni podana očitana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do vseh odločilnih dokazov. Prav tako pa ni podana očitana kršitev 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje to določbo pri dokazni oceni ustrezno upoštevalo.

8.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki jo je toženka podala tožniku dne 23. 10. 2023, na podlagi ugotovitve, da ta ni ustrezno obrazložena.

8.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki jo je toženka podala tožniku dne 23. 10. 2023, na podlagi ugotovitve, da ta ni ustrezno obrazložena.

9.Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga.

9.Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga.

10.V pritožbi toženka neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved ni ustrezno obrazložena oziroma konkretizirana. Toženka je v odpovedi navedla (zgolj to), da je bila primorana tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in sicer organizacijskega ter ekonomskega razloga, in povzela zakonsko dikcijo 89. člena ZDR-1, ki opredeljuje poslovni razlog. Navedla je še, da je s sprejemom te odločitve prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2022 za delovno mesto vodja razvoja in da zato delovnega razmerja s tožnikom pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni mogoče več nadaljevati. Navedla je tudi, da z ukrepi za zagotovitev in ohranitev delovnega mesta oziroma dela tožnika ni bila uspešna, da je preverila možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji na drugih delih ter da zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških in strukturnih razlogov na njeni strani tožnika ni mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto niti ga dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo.

10.V pritožbi toženka neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved ni ustrezno obrazložena oziroma konkretizirana. Toženka je v odpovedi navedla (zgolj to), da je bila primorana tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in sicer organizacijskega ter ekonomskega razloga, in povzela zakonsko dikcijo 89. člena ZDR-1, ki opredeljuje poslovni razlog. Navedla je še, da je s sprejemom te odločitve prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2022 za delovno mesto vodja razvoja in da zato delovnega razmerja s tožnikom pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni mogoče več nadaljevati. Navedla je tudi, da z ukrepi za zagotovitev in ohranitev delovnega mesta oziroma dela tožnika ni bila uspešna, da je preverila možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji na drugih delih ter da zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških in strukturnih razlogov na njeni strani tožnika ni mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto niti ga dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo.

11.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da z navedeno obrazložitvijo toženka ni navedla konkretnih dejanskih okoliščin, ki naj bi utemeljevale prenehanje potrebe po delu tožnika. Iz odpovedi namreč sploh ni mogoče razbrati dejanske vsebine ekonomskega ali organizacijskega razloga niti kako je to vplivalo na potrebo po delu tožnika pri toženki. Toženka bi morala v odpovedi navesti konkretne dejanske okoliščine, ki so privedle do tega, da naj za tožnika ne bi bilo več dela. Zahteva po individualizaciji odpovednega razloga ne pomeni, da mora delodajalec v odpovedi razloge za odpoved dokazovati, kot to zmotno navaja pritožba, niti ni tega od toženke zahtevalo sodišče prve stopnje. Sklicevanje pritožbe na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 13/2024 ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Toženka namreč drugače kot delodajalec v citirani zadevi sploh ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevanim poslovnim razlogom.1 Ne drži torej toženkino pritožbeno vztrajanje, da je v odpovedi izpolnila zakonsko zahtevo po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga, saj tako splošno opredeljen razlog za odpoved, ki je vsebinsko povsem prazen, ne omogoča preizkusa njene zakonitosti pred sodiščem (in sicer, ali je navedeni poslovni razlog resen in utemeljen).

11.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da z navedeno obrazložitvijo toženka ni navedla konkretnih dejanskih okoliščin, ki naj bi utemeljevale prenehanje potrebe po delu tožnika. Iz odpovedi namreč sploh ni mogoče razbrati dejanske vsebine ekonomskega ali organizacijskega razloga niti kako je to vplivalo na potrebo po delu tožnika pri toženki. Toženka bi morala v odpovedi navesti konkretne dejanske okoliščine, ki so privedle do tega, da naj za tožnika ne bi bilo več dela. Zahteva po individualizaciji odpovednega razloga ne pomeni, da mora delodajalec v odpovedi razloge za odpoved dokazovati, kot to zmotno navaja pritožba, niti ni tega od toženke zahtevalo sodišče prve stopnje. Sklicevanje pritožbe na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 13/2024 ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Toženka namreč drugače kot delodajalec v citirani zadevi sploh ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevanim poslovnim razlogom.1 Ne drži torej toženkino pritožbeno vztrajanje, da je v odpovedi izpolnila zakonsko zahtevo po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga, saj tako splošno opredeljen razlog za odpoved, ki je vsebinsko povsem prazen, ne omogoča preizkusa njene zakonitosti pred sodiščem (in sicer, ali je navedeni poslovni razlog resen in utemeljen).

12.Prav tako delodajalec ne more navedbe dejanskih razlogov v odpovedi nadomestiti z navedbami v individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odpovedi. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo trditev toženke v sodnem postopku, ki naj bi jih potrjevali tudi dokazi v spisu, da je imela v letu 2023 presežek odhodkov nad prihodki v višini 850.000,00 EUR in da je bila zato primorana racionalizirati in reorganizirati poslovanje in je tako prenehala potreba po delovnem mestu tožnika, saj tega toženka v sami odpovedi ni navedla. Toženka v sodnem postopku ni zgolj dodatno pojasnila odpovednega razloga, kot to zatrjuje v pritožbi, pač pa ga je sploh prvič konkretneje obrazložila, kar pa ni dopustno2 . Toženka pa tudi sicer niti v sodnem postopku ni pojasnila, kako je navedeno vplivalo na potrebo po tožnikovem delu pri toženki (na kakšen način je reorganizirala delo, kdo je prevzel dela tožnika oziroma katera od del, ki sodijo v opis tega delovnega mesta, se pri toženki ne opravljajo več ipd.).

12.Prav tako delodajalec ne more navedbe dejanskih razlogov v odpovedi nadomestiti z navedbami v individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odpovedi. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo trditev toženke v sodnem postopku, ki naj bi jih potrjevali tudi dokazi v spisu, da je imela v letu 2023 presežek odhodkov nad prihodki v višini 850.000,00 EUR in da je bila zato primorana racionalizirati in reorganizirati poslovanje in je tako prenehala potreba po delovnem mestu tožnika, saj tega toženka v sami odpovedi ni navedla. Toženka v sodnem postopku ni zgolj dodatno pojasnila odpovednega razloga, kot to zatrjuje v pritožbi, pač pa ga je sploh prvič konkretneje obrazložila, kar pa ni dopustno2 . Toženka pa tudi sicer niti v sodnem postopku ni pojasnila, kako je navedeno vplivalo na potrebo po tožnikovem delu pri toženki (na kakšen način je reorganizirala delo, kdo je prevzel dela tožnika oziroma katera od del, ki sodijo v opis tega delovnega mesta, se pri toženki ne opravljajo več ipd.).

13.V zvezi s presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi z dne 23. 10. 2023 pa so povsem nerelevantne pritožbene navedbe, da je tožnik želel prekiniti delovno razmerje pri toženki z dnem 31. 7. 2024. Na podlagi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo dne 3. 1. 2024, torej že skoraj sedem mesecev prej.

13.V zvezi s presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi z dne 23. 10. 2023 pa so povsem nerelevantne pritožbene navedbe, da je tožnik želel prekiniti delovno razmerje pri toženki z dnem 31. 7. 2024. Na podlagi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo dne 3. 1. 2024, torej že skoraj sedem mesecev prej.

14.Nerazumljive pa so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1). Pritožba tako poudarja, da je sodišče dolžno odločati v mejah postavljenih zahtevkov (kot to določa prvi odstavek 2. člena ZPP), hkrati pa sodišču prve stopnje očita, da je nezakonito sledilo tožnikovemu zahtevku, in da bi moralo o razvezi odločiti po uradni dolžnosti. O sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi lahko sodišče odloča zgolj na predlog delavca ali delodajalca, kar jasno izhaja iz določil 118. člena ZDR-1. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in v zvezi s tem postavil tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, naj se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo že z dnem 31. 3. 2024 (ker se je tožnik s 1. 4. 2024 zaposlil pri drugem delodajalcu), torej jo je razvezalo že pred dnem odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.

14.Nerazumljive pa so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1). Pritožba tako poudarja, da je sodišče dolžno odločati v mejah postavljenih zahtevkov (kot to določa prvi odstavek 2. člena ZPP), hkrati pa sodišču prve stopnje očita, da je nezakonito sledilo tožnikovemu zahtevku, in da bi moralo o razvezi odločiti po uradni dolžnosti. O sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi lahko sodišče odloča zgolj na predlog delavca ali delodajalca, kar jasno izhaja iz določil 118. člena ZDR-1. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in v zvezi s tem postavil tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, naj se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo že z dnem 31. 3. 2024 (ker se je tožnik s 1. 4. 2024 zaposlil pri drugem delodajalcu), torej jo je razvezalo že pred dnem odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.

15.Toženka pa se utemeljeno pritožuje zoper višino denarnega povračila, ki je tožniku prisojeno v višini njegovih treh povprečnih bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

15.Toženka pa se utemeljeno pritožuje zoper višino denarnega povračila, ki je tožniku prisojeno v višini njegovih treh povprečnih bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

16.Zmotno je sicer pritožbeno stališče, da tožnik sploh ni upravičen do denarnega povračila, ker od 31. 7. 2024 dalje ni imel namena nadaljevati delovnega razmerja s toženko. Tožnik je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Toženka mu je to pogodbo, kot ugotovljeno v tem postopku, nezakonito odpovedala. Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, je tožnik skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 upravičen do denarnega povračila namesto reintegracije. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je tožnik nameraval ostati v delovnem razmerju pri toženki (le) do konca šolskega leta - do konca julija 2024, a kot že rečeno, mu je delovno razmerje pri toženki zaradi nezakonite odpovedi prenehalo že sedem mesecev prej (3. 1. 2024). Zato ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da tožnik do denarnega povračila sploh ni upravičen, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

16.Zmotno je sicer pritožbeno stališče, da tožnik sploh ni upravičen do denarnega povračila, ker od 31. 7. 2024 dalje ni imel namena nadaljevati delovnega razmerja s toženko. Tožnik je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Toženka mu je to pogodbo, kot ugotovljeno v tem postopku, nezakonito odpovedala. Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, je tožnik skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 upravičen do denarnega povračila namesto reintegracije. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je tožnik nameraval ostati v delovnem razmerju pri toženki (le) do konca šolskega leta - do konca julija 2024, a kot že rečeno, mu je delovno razmerje pri toženki zaradi nezakonite odpovedi prenehalo že sedem mesecev prej (3. 1. 2024). Zato ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da tožnik do denarnega povračila sploh ni upravičen, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

17.Po presoji pritožbenega sodišča pa je prisojeno denarno povračilo v višini treh plač glede na že navedene kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 odmerjeno previsoko. Tožnik je bil v delovnem razmerju s toženko dobri dve leti; novo zaposlitev je nastopil že tri mesece po prenehanju delovnega razmerja s toženko (pri čemer jo je pričel iskati šele meseca februarja 2024), glede na široko izobrazbo ima več možnosti za zaposlitev, glede na delovne izkušnje tudi v tujini; do prenehanja delovnega razmerja je prišlo izključno iz razlogov na strani toženke; v času brezposelnosti je en mesec prejemal nadomestilo za brezposelnost, z izpodbijano sodbo pa mu je sodišče prve stopnje priznalo še reparacijo za čas treh mesec brezposelnosti. Vse navedeno po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje odmero denarnega povračila v višini ene in pol povprečne plače, izplačane tožniku v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, kar znaša 5.098,50 EUR.

17.Po presoji pritožbenega sodišča pa je prisojeno denarno povračilo v višini treh plač glede na že navedene kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 odmerjeno previsoko. Tožnik je bil v delovnem razmerju s toženko dobri dve leti; novo zaposlitev je nastopil že tri mesece po prenehanju delovnega razmerja s toženko (pri čemer jo je pričel iskati šele meseca februarja 2024), glede na široko izobrazbo ima več možnosti za zaposlitev, glede na delovne izkušnje tudi v tujini; do prenehanja delovnega razmerja je prišlo izključno iz razlogov na strani toženke; v času brezposelnosti je en mesec prejemal nadomestilo za brezposelnost, z izpodbijano sodbo pa mu je sodišče prve stopnje priznalo še reparacijo za čas treh meseci brezposelnosti. Vse navedeno po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje odmero denarnega povračila v višini ene in pol povprečne plače, izplačane tožniku v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, kar znaša 5.098,50 EUR.

18.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka spremenilo tako, da znaša denarno povračilo, ki ga je dolžna toženka plačati tožniku, 5.098,50 EUR; višje zahtevano povračilo v znesku 5.098,50 EUR pa je zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka spremenilo tako, da znaša denarno povračilo, ki ga je dolžna toženka plačati tožniku, 5.098,50 EUR; višje zahtevano povračilo v znesku 5.098,50 EUR pa je zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Toženka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, pa je dolžna na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka po Odvetniški tarifi, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (glede na vrednost odvetniške točke o,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR, kar mu je dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1V zadevi Pdp 13/2024 je sodišče ugotovilo, da je delodajalec v odpovedi navedel, da je ukinil delovno mesto marketing in PR na ekonomski podlagi (stroškovna vzdržnost in učinkovitost poslovanja) ter prenesel delovne naloge tožnice na druge izvajalce, s čimer je izpolnil zakonsko zahtevo po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga, odpoved s takšno vsebino pa je omogočala preizkus njene zakonitosti pred sodiščem. Prim. sodbo in sklep VSRS VIII Ips 150/2016.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1, 118/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.