Jedro

Toženka ni niti neposredna niti posredna posestnica tožničinih nepremičnin in zato tudi ni stvarno pasivno legitimirana v obravnavani zadevi, saj po ugotovitvah nižji sodišč toženka kot leasingodajalka s pogodbo o finančnem leasingu leasingojemalki, ki je neposredna posestnica tožničinih nepremičnin (oziroma vsaj dela njih), ni dala v uporabo tožničinih nepremičnin, ampak je kupila (in nato oddala v finančni leasing) druge nepremičnine in je leasingojemalko samo glede teh napremičnin pooblastila, da jih od prodajalca prevzame v posest, ob tem pa predmeta leasinga tudi ni sama izbrala, ampak je to storila leasingojemalka sama.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka, dolžna pa je v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.091,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženka dolžna vrniti v neposredno posest parc. št. 127/174 v izmeri 5257 m2 in parc. št. 127/175 v izmeri 582 m2, obe k. o. ..., na svoje stroške s teh zemljišč odstraniti tam postavljeno ograjo z betonskimi temelji (natančneje opredeljeno v izreku) in opustiti vsa nadaljnja poseganja v nepremičnini, v 15 dneh, da ne bo izvršbe ter zavrnilo tudi zahtevek za plačilo uporabnine v višini 58.390,00 EUR. V II. točki izreka je tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.547,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

3. Tožnica vlaga zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, vključno s stroški celotnega postopka oziroma podredno sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, glede stroškov revizijskega postopka pa odloči, da so nadaljnji stroški postopka.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženka predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano), da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 127/174 in 127/175, obe k. o. ... (v nadaljevanju tožničini nepremičnini) in da parceli ležita ob stavbi ..., ki stoji na parceli 367/4 k. o. .... To parcelo je (skupaj s parcelami 128/1, 355/4, 355/15 in 367/6, vse k. o. ...) v letu 2009 kupila toženka zato, da bi jo pogodbi o finančnem leasingu (sklenjeni 17. 6. 2009) oddala v finančni leasing pravnemu predniku družbe A., d. d. (takratnemu leasingojemalcu). Tožničini nepremičnini nista bili predmet leasing pogodbe. Toženka je nepremičnine kupila izključno z namenom njihove oddaje v finančni leasing in tudi ni sodelovala pri njihovi izbiri. Predmet leasing pogodbe je izbral in si ga ogledal pravni prednik sedanje leasingojemalke in ga po pooblastilu toženke (kot leasingodajalke) od prodajalca tudi prevzel v posest. Toženka si kupljenih in v leasing oddanih nepremičnin ni ogledala, na njih ni nikoli imela neposredne posesti in tudi nikoli ni imela neposredne posesti na tožničinih nepremičninah. Leasingojemalka poleg nepremičnin, ki so predmet leasing pogodbe, uporablja oziroma ima v posesti tudi sporno parcelo 127/174, po tožničinih trditvah pa tudi sporno parcelo 127/175, obe k. o. ..., pri čemer ograja, ki jo je postavil eden od toženkinih pravnih prednikov, ograjuje tudi tožničini nepremičnini oziroma vsaj njun del. Toženka pred nakupom nepremičnin postavljene ograje ni zaznala, ker si predmeta kupne pogodbe ni ogledala. Na podlagi sklenjene leasing pogodbe lahko toženka leasingojemalki prepove uporabo oziroma določi način uporabe predmeta leasinga le v primeru neizpolnjevanja obveznosti iz pogodbe, njena odgovornost za stvarne in pravne napake oziroma napake predmeta ter ravnanje tretjih oseb v zvezi z njim pa je po pogodbi izključena.

**Bistvene navedbe strank v revizijskem postopku**

6. Tožnica v reviziji navaja, da sta sodišči odločili v nasprotju s sodno prakso (sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 894/2009 z dne 25. 4. 2013 in II Ips 93/2013 z dne 3. 4. 2014) ter sta nepravilno uporabili 24., 92. in 99. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Toženka bi morala ob sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu ograjo, ki stoji na tožničinem zemljišču, (dati) odstraniti, saj so jo postavili njeni pravni predniki. Zato toženkina ohranitev te ograje predstavlja odvzem tožničine posesti in motenje njene lastninske pravice. Toženka je leasingojemalki, ki tožničini nepremičnini uporablja, omogočila uporabo tožničinih nepremičnin in ima dejansko in pravno možnost, da ji prepove nadaljnjo rabo teh nepremičnin. Leasingojemalka ima od uporabe tožničinih nepremičnin tudi neposredno korist, saj uporablja asfaltirano krožno cesto, ki poteka po obeh nepremičninah tik ob poslovni stavbi, kjer ima logistični center, do njega pa prihajajo njena tovorna vozila do skladiščnih ramp. Uporaba poslovne stavbe (ki je predmet leasinga) sicer niti ne bi bila mogoča, saj je edini dostop z vozili do nje prav preko tožničinih zemljišč. Uporaba tožničinih nepremičnin je torej nujno povezana z izvrševanjem gospodarske pogodbe o finančnem leasingu, od katere ime toženka korist kot posredna posestnica in kot leasingodajalka. Sklicuje se na 7. člen v zvezi z 10. členom Obligacijskega zakonika. Uveljavlja kršitvi po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za pritožbeno novoto. Že v tožbi je trdila, da dostop in uporaba obeh (tožničnih) parcel ni možna, ker leasingojemalka uporablja obe zemljišči za potrebe svoje gospodarske dejavnosti na .... Po nasprotnem razlogovanju leasingojemalka torej predmeta leasinga brez tožničnih nepremičnin ne more uporabljati. Nižji sodišči sta tudi ugotovili, da jih leasingojemalka uporablja za dostop do poslovne stavbe oziroma za opravljanje gospodarske dejavnosti. Uveljavlja še kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), ker je pritožbeno sodišče, ne da bi opravilo glavno obravnavo, drugače od sodišča prve stopnje ugotovilo, da toženka nima posredne posesti na tožničinih nepremičninah. Toženka je posredna posestnica, saj nepremičnini uporablja posredno tako, da ju je od nakupa nepremični v letu 2009 izročila v neposredno posest leasingodajalki. Pritožbeno sodišče tudi ni odgovorilo na pritožbene očitke (kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sklicuje se še na 33. člen URS.

7. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da tožnica ni dokazala, da bi toženka leasingojemalki naročila uporabo tožničnih nepremičnin in da ima toženka od uporabe korist. Tožnica je šele v pritožbi prvič podala navedbo, da toženka brez uporabe tožničnih nepremičnin ne bi mogla uporabljati svojih nepremičnin, ki so predmet leasing pogodbe, ker naj bi edini dostop do toženkinih nepremičnin potekal prav preko tožničinih nepremičnin. Če bi jo tožnica podala pravočasno, bi jo toženka prerekala, saj ima toženka do svojih nepremičnin dostop neposredno z javne ceste, ki ga leasingojemalka uporablja za dostop. Navedbe, da ima toženka korist iz leasinga samo zato, ker leasingojemalka uporablja tudi tožničini nepremičnini (dejansko uporablja le manjši del parcele 127/174, kar je toženka navedla že v odgovoru na tožbo), se nanašajo na dejansko stanje, kar pa ni predmet revizije. Toženka ima korist samo od tistih nepremičnin, ki so predmet leasinga, tožničini nepremičnini pa to nista. Pritožbeno sodišče je glede vprašanja posredne posesti zavzelo drugačno pravno stališče in ne gre za drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Po prvem odstavku 92. člena SPZ lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, po drugem odstavku istega člena mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Po prvem odstavku 99. člena SPZ pa lahko lastnik oziroma domnevni lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Po prvem odstavku 24. člena SPZ je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest), po drugem odstavku istega člena pa ima posest tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest).

10. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev sodiča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za vrnitev v posest tožničinih nepremičnin, odstranitev ograje in opustitev vznemirjanja, pri tem pa je zavzelo drugačno stališče od sodišča prve stopnje in zaključilo, da toženka ni posredna posestnica tožničinih nepremičnin (poleg tega da tudi ni njihova neposredna posestnica, kot je zaključilo že sodišče prve stopnje). Pojasnilo je, da toženka zato ni pasivno legitimirana v obravnavanem sporu. Ker toženka tožničinih nepremičnin ne uporablja niti neposredno niti posredno (z oddajo v finančni leasing), posledično ne pridobiva nobene koristi, zato je zaključilo tudi, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine.

11. Vrhovno sodišče se z opisanim stališčem pritožbenega sodišča strinja, saj je bila po ugotovitvah nižjih sodišč med družbo A., d. d., kot leasingojemalko, ki je neposredna posestnica tožničinih nepremičnin (oziroma vsaj dela njih), in toženko kot leasingodajalko sklenjena pogodba o finančnem leasingu, s katero pa toženka ni dala v uporabo tožničinih nepremičnin, ampak je kupila (in nato oddala v finančni leasing) le parcele 367/4, 128/1, 355/4, 355/15 in 367/6, vse k. o. ... in je leasingojemalko samo glede teh parcel pooblastila, da jih od prodajalca prevzame v posest. Predmeta leasinga tudi ni izbrala toženka, ampak je to storila leasingojemalka. Zato ima pritožbeno sodišče prav, da toženka ni niti neposredna niti posredna posestnica tožničinih nepremičnin in zato tudi ni stvarno pasivno legitimirana v obravnavani zadevi. V zvezi s tem podan revizijski očitek procesne kršitve, ker naj bi pritožbeno sodišče z ugotovitvijo, da toženka ni posredna posestnica, spremenilo dejansko stanje, ne da bi opravilo glavno obravnavo, pa je neutemeljen. Pritožbeno sodišče je namreč na podlagi ugotovljenih dejstev, ki jih je sprejelo že sodišče prve stopnje, zgolj sprejelo drugačno pravno stališče, kar je smelo storiti. Prav tako toženka ni posredna motilka, saj leasingojemalka ni posegla v tožničin položaj po toženkinem nalogu na podlagi sklenjene leasing pogodbe, ker se ta na tožničini nepremičnini ne nanaša. Tožnica pa tudi ni zatrjevala, da je toženka leasingojemalki to naročila na kakšni drugi podlagi.

12. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču pritožbenega sodišča, da tožničin zahtevek za plačilo uporabnine ni utemeljen, ker toženka od leasingojemalkine uporabe tožničinih nepremičnin nima koristi, ampak je korist, ki jo prejema na podlagi sklenjene pogodbe o leasingu, posledica uporabe toženkinih nepremičnin, oddanih v leasing in ne uporabe tožničinih nepremičnin. Kot sta tožnici pravilno pojasnili nižji sodišči, se ta korist, tudi če bi leasingojemalka opustila oziroma bi morala opustiti uporabo tožničinih nepremičnin, ne bo zmanjšala, saj se pogodba nanje ne nanaša. Toženka tudi sicer nima možnosti vplivati na leasingojemalko, da opusti uporabo tujih nepremičnin, saj ji obstoječe pogodbeno razmerje, ki se na tožničini nepremičnini ne nanaša, ne daje podlage za to. Ker se postavljena ograja ne nahaja na toženkinih nepremičninah, toženka tudi nima podlage, da bi od leasingojemalke zahtevala njeno odstranitev ali jo celo sama odstranila. Zato tudi niso utemeljene revizijske navedbe, da že toženkina ohranitev ograje (ki so je postavili njeni pravni predniki) predstavlja odvzem tožničine posesti in motenje njene lastninske pravice, revizijski očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe (uveljavljana kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) pa je neutemljen.

13. Revizijski očitek o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča ne drži, saj dejansko stanje v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 894/2009 z dne 25. 4. 2013, na katero se sklicuje tožnica, ni primerljivo s situacijo v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je v citirani zadevi namreč zavzelo stališče, da za pasivno legitimacijo pri negatorni tožbi (po 99. členu SPZ) ne zadošča, da prihaja protipravno vznemirjanje lastnika iz strani tretjega, temveč mora imeti tretji zaradi ravnanja neposrednega motilca proti lastniku neposredno korist, ki jo mora odobriti2. V obravnavani zadevi pa sta sodišči ugotovili ravno nasprotno, da toženka (tretja) zaradi ravnanja neposrednega motitelja (leasingojemalke) nima neposredne koristi. Tožnica se v reviziji sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 93/2013 z dne 3. 4. 2014, v kateri je Vrhovno sodišče presojalo sklepčnost tožbe oziroma ali je tožnica navedla relevantna dejstva, na katera je oprla tožbeni zahtevek, za sodno varstvo lastninske pravice kot zaščito pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ ali kot vrnitveni zahtevek po 92. členu SPZ ter v zvezi s tem zavzelo stališče, da je treba pri obeh tožbah (tožbi za vrnitev stvari po 92. členu SPZ in tožbi na prenehanje vznemirjanja po 99. členu SPZ) izhajati iz njunega namena (obe sta namenjeni varstvu lastninske pravice) in zasledovanega cilja lastnika stvari (ali bo z uveljavljenim zahtevkom želeno varstvo res tudi dosegel). Izpodbijana sodba pritožbenega sodišča ni v neskladju s citirano zadevo, saj sta nižji sodišči tožničin zahtevek obravnavali tako po 92. členu SPZ kot tudi po 99. členu SPZ.

14. Ni res, kar trdi tožnica v reviziji, da je že v tožbi podala navedbe, da leasingojemalka predmeta leasinga brez tožničnih nepremičnin ne more uporabljati. Tožnica je v tožbi res navedla, “da dostop in uporaba obeh parcel (tožničinih nepremičnin – opomba Vrhovnega sodišča) ni možna, saj A., d. d. (leasingojemalka – opomba Vrhovnega sodišča) uporablja obe zemljišči za potrebe svoje gospodarske dejavnosti na ...” (točka I. tožbe, list. št. spisa 1). Vendar pa to še ne pomeni, da leasingojemalka predmeta leasinga brez tožničnih nepremičnin sploh ne more uporabljati, kot je prvič navedla v pritožbi in trdi tudi sedaj v reviziji. Pritožbeno sodišče je zato tožnici pravilno pojasnilo, da je ta njena trditev neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP), saj je ni opravičila. Uveljavljani kršitvi po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem zato nista podana.

**Odločitev o reviziji**

15. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

16. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica z revizijo ni uspela, do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je toženki (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.091,96 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT), in sicer: strošek sestave odgovora na revizijo v znesku 895,05 EUR (tar. št. 21/3) in 22 % DDV v znesku 196,91 EUR (tar. št. drugi odstavek 12. člena OT). Tožnica je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da mora dejanje neposrednega motitelja tretji šteti kot svoje zaradi pridobitve neposredne koristi in presodilo, da tem kriterijem ni zadoščeno, ko gre za nedovoljeno parkiranje delavcev tožene stranke in kupcev v njeni trgovini na zemljiščih tožeče stranke.