Jedro

Dolžnik je v svojem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti podal pravno pomembne trditve, s katerimi je izpodbijal pravilnost vročitve sklepa o izvršbi, in sicer med drugim, da na naslovu iz sodnega registra nima poslovnega prostora, ima pa nameščen poštni nabiralnik.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijani 1. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi opr. št. I 1930/2024 z dne 16. 10. 2024 zavrne (1. točka izreka sklepa) in da upnik sam nosi stroške za sestavo odgovora na predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 7. 1. 2025 (2. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da v času vročanja na navedenem naslovu ni imel vrat, imel pa je poštni nabiralnik. Za to je ponudil dokaz s fotografijami vseh vrat na naslovu in fotografijo poštnega nabiralnika, obenem pa je predlagal zaslišanje lastne direktorice A. A. in B. B. Dodal je še izpis iz zemljiške knjige za vse dele stavbe na omenjenem naslovu, iz katerih izhaja, da ni bil lastnik nobenega od delov stavbe. Sodišče je menilo, da navedena navedba ni dokazana. Njegovi argumenti niso prepričljivi in skladni z načelom proste presoje dokazov. Od dolžnika ni mogoče pričakovati, da bi fotografije dejanskega stanja, t. j. vrat in poštnega nabiralnika, posnel v času vročanja, saj tedaj ni imel prav nobene iniciative oz. potrebe po tem. Glede na to, da jih je predložil predlogu za razveljavitev pravnomočnosti, pa je jasno, da so bile posnete za potrebe predloga in v času njegove priprave, pri čemer pa izkazujejo dejansko stanje v času vročanja. V današnjem času ni običajno, da bi bil na fotografijah naveden datum in čas njihovega nastanka, saj je to razvidno iz podatkov o nastanku datoteke. Zaradi navedenega je zahteva po navedbi datuma in časa na fotografijah nepotrebna, obenem pa ne pripomore k preverjanju, kdaj so fotografije nastale. Datum in čas na fotografiji sami je namreč zgolj zapis, ki ga je mogoče z današnjo prosto dostopno tehnologijo zlahka spremeniti, obenem pa gre, kadar gre za zapis, ki ga naredi naprava, s katero je fotografija posneta, za zapis, ki odraža nastavitve naprave, ki lahko (ne pa nujno) sovpada z dejanskim časom nastanka fotografije. Za dokaz časa nastanka fotografij je dolžnik predlagal zaslišanje svojih zastopnic, vendar pa mu sodišče neobrazloženo ni sledilo. Drugi argument izhaja iz napačnega razumevanja dokaznega predloga s predloženimi zemljiškoknjižnimi izpisi. Dolžnik namreč ni trdil, da v času vročanja ni imel poslovnega naslova na naslovu C., saj je navajal, da sprejema pošiljke na tistem naslovu (preko urejenega "poštno ležeče" in v nameščeni poštni nabiralnik). Zato navedbe sodišča, da za poslovanje dolžnika na naslovu ni potrebno lastništvo prostorov, niso pravno relevantne. Dolžnik pa je navajal to kot enega od indicev, iz katerih izhaja nižja verjetnost, da bi imel na katerihkoli vratih prostorov v stavbi svojo firmo. Tretji argument predstavlja kršenje načela proste presoje dokazov. Sodišče je namreč pri dokazni oceni jasno izhajalo iz stališča, da zaslišanje zastopnic dolžnika (zaslišanje strank) predstavlja manj verodostojen dokaz kot zaslišanje tretjih oseb (npr. poštnega uslužbenca ali stanovalcev). Vnaprejšnja dokazna ocena kateregakoli dokaza brez njegove izvedbe, ko ne gre za primer nedopustnega dokaza, predstavlja kršitev načela proste presoje dokazov. Stranka ve največ povedati o zadevi (tako tudi VSL sklep I Cpg 979/2015). Sodišče je sicer zmotno ocenilo tudi pomen dokazov glede izpisa iz sledenja pošiljk Pošte Slovenije za sporno pošiljko in glede hrambe pošiljk kot "poštno ležeče". Dolžnik je namreč prvo predložil (podobno kot zemljiškoknjižne izpise) kot indic, da je bila vročitev napačno opravljena. Predložil pa jo je kot enega od dokazov, ki nakazujejo nepravilno vročanje. Glede hrambe pošiljk kot "poštno ležeče" pa dolžnik ni navajal, da bi mu moralo biti vročano tako, da bi bil sklep o izvršbi puščen na pošti v okviru te hrambe, temveč, da bi kateri od poštnih uslužbencev zastopnicam dolžnika gotovo omenil čakajoči sklep o izvršbi, ko sta prišli prevzeti pošto iz hrambe "poštno ležeče", pa tega ni storil. V dokaz slednjega je bilo prav tako predlagano zaslišanje zastopnic, pa tega sodišče brez obrazložitve ni storilo. Bistveno je, da iz vročilnice izhaja, da naj bi vročevalec pustil obvestilo o prispeli pošiljki na vratih dolžnikovega stanovanja z obvestilom, kje in kdaj jo lahko dolžnik prevzame. Dolžnik pa je navajal, da se to ni moglo zgoditi, saj ne obstajajo taka vrata v stavbi, kjer ima poslovni naslov, ima pa poštni nabiralnik, v katerem ni bilo takega obvestila. Bistveno je, da se dolžnik ni mogel seznaniti s sklepom o izvršbi in ni mogel vložiti ustreznega pravnega sredstva za njegovo odpravo, sedaj pa je prekludiran z relevantnimi navedbami, ki bi mu omogočale upiranje predmetni izvršbi, zaradi česar mu je kršena pravica do izjave. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba je utemeljena.

4.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper dolžnika na predlog upnika dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Ker je ugotovilo, da naj bi bil sklep o izvršbi dolžniku pravilno vročen, je z dnem 12. 10. 2024 potrdilo pravnomočnost in izvršljivost sklepa o izvršbi. Dne 29. 11. 2024 je dolžnik predlagal razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ta predlog pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

5.Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče ni sledilo navedbam dolžnika, da je imel v času vročanja na navedenem naslovu poštni nabiralnik, ne pa tudi vrat. Iz fotografij vrat in fotografij poštnega nabiralnika, ki jih je predložil dolžnik, ne izhaja datum in čas njihovega nastanka, zato ni mogoče zaključiti, da izkazujejo dejansko stanje v obdobju vročitve predmetnega sklepa o izvršbi. Dolžnik tako s fotografijami ni izkazal, da je imel v času vročitve v skupnih prostorih stavbe hišni predalčnik, prav tako pa tudi ne, da v času vročanja na nobenih vratih prostorov stavbe ni bilo navedene firme dolžnika. Zakon ne zahteva, da je podjetnik lastnik objekta na poslovnem naslovu, ampak navaja, da podjetnik potrebuje le izjavo lastnika objekta, da podjetniku dovoljuje poslovanje na tem naslovu, zaradi česar z zemljiškoknjižnimi izpiski, ki jih je priložil dolžnik in iz katerih izhaja le, kdo so lastniki objekta na naslovu C., dolžnik ne more izkazati, da v objektu ni bilo vrat, na katerih je bila v času vročanja navedena firma dolžnika. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganega zaslišanja zastopnic dolžnika, saj bi sodišče, tudi v kolikor bi navedeni osebi potrdili navedbe odsotnosti vrat in o tem, da je imel dolžnik hišni predalčnik, ter da vročitev ni bila pravilno opravljena, ne glede na to, glede na ostala ugotovljena dejstva in neprepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

6.Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pravica do izjave v postopku.

Bistven (nujen) predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Dolžnost sodišča v zvezi zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, pa je strožja, ko gre za položaj, ko se postopek še ni začel, ko torej naslovnik še ni seznanjen s postopkom. Tudi ESČP

povezuje institut vročanja s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo postopka in ima v njem možnost sodelovati.

7.V obravnavani zadevi je dolžnik v svojem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti podal pravno pomembne trditve, s katerimi je izpodbijal pravilnost vročitve sklepa o izvršbi, in sicer med drugim, da na naslovu iz sodnega registra nima poslovnega prostora, ima pa nameščen poštni nabiralnik. Trdil je, da je, ker ima dolžnik v stavbi nabiralnik, navedba vročevalca iz vročilnice, da naj bi bilo puščeno obvestilo na vratih dolžnikovega stanovanja o tem, kje ga lahko dolžnik prevzame, neresnična. Vročevalec tega obvestila ni pustil na vratih dolžnikovega stanovanja oz. prostorov, saj takega prostora ni. Dolžnik je v dokaz svojih trditev priložil izpiske iz zemljiške knjige, s katerimi je dokazoval da na naslovu svojega sedeža ni lastnik poslovnih prostorov, fotografije vseh vrat v sporni stavbi in fotografijo svojega hišnega nabiralnika. Kot bistveno pa je v dokazovanje svojih navedb predlagal tudi zaslišanje svojih zakonitih zastopnic.

8.Načelo kontradiktornosti, izraženo v prvem odstavku 5. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki vključuje pravico do izjave v postopku, je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku. Pravica do enakega varstva pravic se nanaša tudi na dokazni postopek. Iz nje izhaja enakopravnost strank v dokaznem postopku, pravica predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, pravica do prisotnosti ob izvajanju dokazov, pravica postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter pravica izjaviti se o rezultatih dokazovanja.

9.Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza sicer ni absolutna, ne sme pa sodišče zavrniti dokaza z argumentom, da ta tako ali tako ne bi uspel oziroma mu sodišče tako ali tako ne bi sledilo, kot je to storilo v konkretnem primeru. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Skladno z načelom proste dokazne ocene veljavna zakonodaja tudi ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev. Zavrnitev s strani dolžnika predlaganih dokazov, ki bi lahko privedli do drugačne rešitve zadeve, v danem primeru predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

10.Utemeljeni pritožbi je bilo po pojasnjenem treba ugoditi, sklep pa v izpodbijani 1. točki izreka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11.V novem postopku naj sodišče prve stopnje izvede predlagana dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnic dolžnika in nato ponovno odloči o predlogu dolžnika za razveljavitev potrdila pravnomočnosti.

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep.

-------------------------------

1U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 in Up-520/16 z dne 7. 6. 2017.

2Glej dr. A. Galič, Pravica do izjavljanja in pravica do enakega obravnavanja v novejši praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, Pravosodni bilten 1/2014 str. 77

3Da mora biti pisanje puščeno na vratih konkretnega poslovnega prostora in ne morebiti na vratih določene stavbe stavbe potrjuje tudi sodna praksa, na primer sklep VSM I Ip 704/2021, sklep VSL I Cp 4321/2009, sklep VSL I Cp 1693/2018 in drugi.