Jedro

Za začetek teka 5-letnega objektivnega zastaralnega roka je odločilen čas nastanka škode, to je trenutek, ko je obseg škode objektivno znan. Za začetek teka 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka pa je odločilen čas, ko je obseg škode znan ali bi moral biti znan oškodovancu (ob predpostavki, da mu je znan povzročitelj). V konkretnem primeru je bil obseg škode objektivno znan najkasneje 21. 03. 2001, tožniku – oškodovancu, pa je bil obseg škode znan oziroma bi mu moral biti znan, najkasneje 27. 05. 2004, ko je bil pregledan pri travmatologu, ki ni ugotovil nobenih novih okoliščin v zvezi s posledicami poškodbe in ko ni bilo več mogoče govoriti o kakršnemkoli zdravljenju tožnikovih poškodb, mogoče pa je bilo govoriti o tem, da se je tožnikovo stanje in s tem škoda, že stabiliziralo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v 1. in 3. točki izreka), spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 40.599,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 01. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni in mu povrniti pravdne stroške, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 855,00 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem druge stopnje, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa nosi sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 40.599,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 01. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni (1. točka izreka); kar je tožeča stranka zahtevala več (901,00 EUR za premoženjsko škodo), je zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.909,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik poškodovan kot sopotnik na motornem kolesu, ki ga je upravljal F.C. Tožnik ni predlagal nikakršnih dokazov, na podlagi katerih bi sodišče z gotovostjo lahko dokazno ocenilo navedeno dejstvo, razen zdravstvene dokumentacije. Iz te pa ni razvidno, da je bil tožnik poškodovan kot sopotnik. V primarni zdravstveni dokumentaciji je zapisano, da je bil tožnik poškodovan pri padcu z motorjem, v kasnejši pa, da je bil poškodovan kot motorist. Logični zaključek je, da kot voznik in ne kot sopotnik. Dokazna ocena, da je bil tožnik poškodovan kot sopotnik, ni prepričljiva tudi iz razloga, ker je čakal na vložitev tožbe malo manj kakor osem let, tako dolgo obdobje pa zamegli izvedbo dokazov in nasprotnih dokazov glede načina nastanka poškodbe. Sodišče je tudi napačno zavrnilo ugovor zastaranja. Po mnenju tožene stranke je bilo tožniku dokončno stanje znano dne 27. 05. 2004. V zaključnem mnenju s tem datumom je specialist kirurg zapisal, da je oškodovanec utrpel hudo poškodbo desnega spodnjega uda, in tudi opisal vse posledice. Zapisal je tudi, da so kirurško zdravljenje in dodatne rekonstrukcije eventualno možne v smislu zatrditve desnega gležnja, zaradi česar ga je tudi napotil k ortopedu. Tožnik za trditve še ni opravil. Že iz izvida z dne 27. 05. 2004 je torej razvidno, da možnost tetivne transpozicije ni bila več možna, temveč le zatrditev gležnja. Enako stanje se je ugotovilo na pregledu dne 06. 03. 2006, ko je EMG izvid izključil možnost tetivne transpozicije kot ene izmed opcij možnega zdravljenja. Sodišče je v svojih razlogih, zakaj ugovor toženke glede zastaranja ni utemeljen, zgolj zapisalo, da je tožnik od 27. 05. 2004 do 06. 03. 2006 čakal in upal, da bo možno z operacijo vstaviti manjkajoče tetive v njegov skočni sklep. Tedaj naj bi šele izvedel za dokončno stanje. Za dokončno stanje je tožnik izvedel že 21. 03. 2001 na pregledu pri travmatologu. Že takrat je nastopila paraliza peronealnega živca, in se torej dejansko stanje poškodovane noge ni spreminjalo že od 15. 03. 2001, kar je razvidno tudi iz mnenja invalidske komisije, pa do dne 06. 03. 2006, kar je ugotovil tudi izvedenec. Upanje tožnika, da bo morda EMG izvid le pokazal drugačno sliko, ni bilo nič drugega kakor želja vseh posameznikov po uspešnem zdravljenju. Za celotni obseg škode je tožnik izvedel tedaj, ko po zdravniški presoji ni mogoče več pričakovati, da se bo stanje izboljšalo ali poslabšalo. Tožniku je bilo v konkretnem primeru to znano že 21. 03. 2001, potrjeno pa 27. 05. 2004, nenazadnje pa je bilo dejansko stanje ugotovljeno tudi z odločbo invalidske komisije z dne 23. 12. 2004, ko je bila tožniku priznana 40 % TO. Diagnosticiranje poškodbenih posledic s tehničnimi aparati ne more biti odločujoče merilo glede vprašanja, kdaj je znan obseg škode. Pregledi s tehničnimi aparati se opravljajo lahko dalj časa po poškodbah, aparati se tehnološko izboljšujejo in zato omogočajo preciznejšo diagnosticiranje in pomoč pri zdravljenju. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot dokončni rok pričetka zastaranja, ugotovilo datum 06. 03. 2006, na podlagi upanja tožnika, da bo aparat postavil drugačno diagnozo in stanje noge kot pa je bilo ugotovljeno na prejšnjih pregledih. Ugovoru zastaranja je zato potrebno ugoditi in tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožnica prereka tudi odmerjeno višino odškodnine.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem, ali je bil tožnik v prometni nesreči dne 11. 11. 2000 udeležen kot voznik motorja, ali le kot sopotnik. To ni bilo potrebno, saj je pritožbi ugodilo že iz razloga utemeljenosti ugovora zastaranja tožbenega zahtevka (1. odst. 360. člena ZPP).

Tožnik je v prometni nesreči dne 11. 11. 2000 (padec z motorjem) utrpel izpah desne goleni v kolenu, pretrganje desne kolenske arterije, compartment sindrom desnega spodnjega uda, defekt kože na desni goleni, v posledici pa ohromelost desnega stopala po poškodbi, ligamentarno nestabilnost desnega kolena in atrofijo mišic desnega spodnjega uda (stran 5 izvedenskega mnenja z dne 20. 04. 2010). Dne 13. 10. 2008 je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode. Tožena stranka, zavarovalnica (pri kateri je bil motor zavarovan), je (med drugim) predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi zastaranja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugovor zastaranja utemeljen in sicer iz naslednjih razlogov: Za začetek teka 5-letnega objektivnega zastaralnega roka je odločilen čas nastanka škode, to je trenutek, ko je obseg škode objektivno znan. Za začetek teka 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka pa je odločilen čas, ko je obseg škode znan ali bi moral biti znan oškodovancu (ob predpostavki, da mu je znan povzročitelj). Čas škode ni vedno enak času škodnega dogodka (lahko se celo zgodi, da odškodninska terjatev zaradi poteka absolutnega (objektivnega) roka zastara, še preden začne teči relativni oziroma subjektivni rok). V konkretnem primeru ni mogoče govoriti, da je škoda nastala že z dnem prometne nesreče. Tožnik je prestal še nekaj operacij – 16. 11. 2000, 12. 12. 2000, nato pa so bile 29., 30. in 31. 12. 2000 narejene še manjše lokalne nekrektomije (odstranitve mrtvin). Dne 06. 02. 2001 je bil odpuščen domov z zaznamkom, da bo pri njem ostala trajna povešenost desnega stopala zato, ker je prišlo do nekroze sprednje golene mišice in iztegovalke palca, dne 21. 03. 2001 pa je bil nato pregledan še pri travmatologu, ki je ugotovil tudi paralizo peronealnega živca (stran 3 mnenja z dne 20. 04. 2010). Iz zaključka mnenja izvedenca dr. MK izhaja, da je poškodba pri tožniku pustila trajne anatomske posledice (atrofijo mišic desne spodnje okončine, brazgotine na stegnu in goleni, deformacijo stopala – viseče stopalo), posledice v funkcionalnem smislu (nezmožnost gibanja v desnem gležnju) in v estetskem smislu, torej prav takšne posledice, kot so bile znane že ob odpustu z dne 06. 02. 2001 oziroma najkasneje ob pregledu 21. 03. 2001. Že takrat so bile torej znane vse posledice škodnega dogodka in je bil torej obseg škode objektivno znan že 06. 02. 2001 oziroma najkasneje 21. 03. 2001. Povedano velja za vse vrste uveljavljenih škod, tako za primarni in sekundarni strah, telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in seveda materialno škodo. Ob pregledu 06. 03. 2006 ni bilo ugotovljenega nič kaj drugega – EMG je pokazal kompletno okvaro desnega peronealnega živca in ustreznih mišic. Obstoj možnosti tetivne transpozicije, je pomenil le, da lahko pride do delne povrnitve gibljivosti noge na takšen način, ali pa tudi ne. Zato bi moral tožnik tožbo vložiti ne glede na navedeno možnost (ki bi tudi sicer za tožnika pomenila le zmanjšanje škode), v okviru 5 letnega objektivnega zastaralnega roka (2. odst. 376. člena ZOR; 2. odst. 352. člena OZ), torej najkasneje v letu 2006, vložil pa jo je šele 13. 10. 2008. Sicer pa je potekel tudi 3-letni subjektivni zastaralni rok (1. odst. 376. člena ZOR; 1. odst. 352. člena OZ). Tožniku so bile oziroma bi mu morale biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko ugotovil obseg in višino škode, če že ne v februarju ali marcu 2001, pa najkasneje 27. 05. 2004, ko je bil pregledan pri travmatologu, ki je ugotovil, da je pri tožniku izraženo evidentno šepanje, da je mišična masa desnega spodnjega uda atrofična, da je izražena nestabilnost v desnem kolenu, da gibljivosti v gležnju ni (stran 4 mnenja, z dne 20. 04. 2010), ko torej ni bilo ugotovljenih nobenih novih okoliščin v zvezi s posledicami poškodbe in ko ni bilo več mogoče govoriti o kakršnemkoli zdravljenju tožnikovih poškodb (sicer o zdravljenju ni mogoče govoriti že niti po letu 2001), mogoče pa je bilo govoriti o tem, da se je tožnikovo stanje (in s tem škoda) že stabiliziralo. Sicer pa je tudi invalidska komisija lahko podala mnenje o stopnji tožnikove invalidnosti šele po končanem zdravljenju. Mnenje pa je komisija podala 31. 12. 2004. Tožbeni zahtevek je torej zastaran tudi upoštevaje le subjektivni zastaralni rok. Sklicevanje tožnika na pregled dne 13. 02. 2006, ni pravno relevantno. Kot že povedano, ni bilo ugotovljeno nič, kar ne bi bilo ugotovljeno že v letu 2001. Ugotovitev, da na nogi ni nobenega motorja in da zato ni možna tetivna transpozicija, ne more pomeniti ugotovitve o zaključku zdravljenja, saj je bilo zdravljenje praktično končano že v letu 2001, ampak le potrditev z uporabo aparata (EMG), dejstva, da glede stanja noge ni mogoče storiti ničesar več. Sicer pa je bil tožnik na pregled s tem aparatom napoten že v aprilu 2001, ko je bil 14. 04. 2001 pregledan pri nevrokirurgu, ki mu je priporočal tudi pregled desne spodnje okončine z aparatom EMG (stran 4 mnenja z dne 20. 04. 2001), pri čemer pa v spisu ni podatka, da bi tožnik takšen pregled pred 13. 02. 2006 (torej po poteku skoraj petih let od priporočila), tudi opravil. Sicer pa tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik utrpel hud primarni strah (ob nesreči v letu 2000), sekundarni strah pa je trajal v zmerni obliki dva meseca in v lažji obliki štiri mesece, skupaj torej šest mesecev in je torej prenehal že v letu 2001. Tudi glede telesnih bolečin ugotavlja, da je tožnik trpel 35 dni hude bolečine, 21 dni srednje močne, 20 dni zmerne in 60 dni lažje, vse prestane torej že v letu 2001. Tudi vse nevšečnosti so bile zaznane veliko pred potekom 3-letnega subjektivnega roka (injekcije proti bolečinam 35 dni, proti strjevanju krvi šest tednov, dvakrat operiran, sedemkrat rentgensko slikan, dva meseca hoje z berglami, šest tednov nošenja zunanjega fiksatorja, fizioterapija šest tednov v bolnišnici, dva tedna v Laškem). Kot rečeno, pa je tudi že v letu 2001, najkasneje pa v letu 2004, tožnik lahko izvedel tudi za vsa prikrajšanja, ki jih bo zaradi posledic poškodbe trpel, torej za vsa prikrajšanja zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Glede na vse povedano, pritožbeno sodišče ni moglo drugače, kot da je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, bi moral toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki pa jih ta ni priglasila. Iz podatkov spisa tudi ni razvidno, da bi plačala takso za odgovor na tožbo (427,50 EUR). Pač pa je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 855,00 EUR pritožbenih pravdnih stroškov (takse za pritožbo) in sicer v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroške odgovora na pritožbo pa nosi sam, saj z odgovorom na pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena ZPP).