Jedro

Glede na zahteve nasprotnega udeleženca so upravičena pričakovanja zakonite zastopnice, da nasprotni udeleženec izkaže okoliščine, da je sposoben nadzorovati in izključiti osebnostne lastnosti, ki so odločilno negativno vplivale na prekinitev stikov, kar je tudi predpogoj za vključitev zakonite zastopnice v terapijo in hkrati predpogoj za uspešnost družinske terapije.

Pojem otrokove koristi ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi koristi osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celovitega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci krijejo sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ukinejo stiki nasprotnega udeleženca z mladoletnimi otroki P. V., G. V. in L. V. in je na ta način spremenilo stike, kot so bili določeni s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju N 181/2006 z dne 29. 4. 2008, hkrati pa je zavrnilo predlog predlagatelja, da se stiki nasprotnega udeleženca z mladoletnimi otroki uredijo v okviru terapevtske obravnave (točka 1). Prvo sodišče je zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe, da se je zakonita zastopnica udeležencev dolžna skupaj z nasprotnim udeležencem vključiti v družinsko terapijo I., ali C. ali D., in predlog, da se zakonito zastopnico denarno kaznuje z 3.000,00 EUR, če bo kršila začasno odredbo, pri čemer naj bi začasna odredba ostala v veljavi do pravnomočne odločitve v tej zadevi (točka 2). Odločeno je še bilo, da nasprotni udeleženec in udeleženci krijejo vsak svoje stroške postopka.

2. Nasprotni udeleženec v pritožbah (1) izpodbija sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo razlogov, zaradi katerih otroci stike z očetom zavračajo. Izvedenka ni opravila testov z otroki, zato je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog nasprotnega udeleženca, da se postavi izvedenca kliničnega psihologa. Nasprotni udeleženec ne nasprotuje ugotovitvam izvedenke psihiatrinje, vendar bi bilo moč z izvedencem kliničnim psihologom ugotoviti razloge za odklonilni odnos otrok do očeta. Brez mnenja izvedenca psihologije ni moč zaključiti, da je v največjo korist otrok, da se stiki otrok z očetom prekinejo. Izvedenka je pojasnila, da bi bilo mogoče s pomočjo družinskega terapevta doseči kontakt otrok z očetom, na način, da bi se vzpostavila pri otrocih komunikacija, kako v prihodnosti vzpostaviti stike preko pošte in telefona. Izvedenka ugotavlja, da obstoja potreba, da se starša vključita v starševsko terapijo, zato da se vzpostavi čustveno neobremenjen in lojalen odnos, ki ga morata imeti starša do skupnih otrok. Zakonita zastopnica otrok zavrača pristop k družinski terapiji, kar ni v korist otrok. Družinsko terapijo potrebuje tudi mati, ki stikov očeta z otroci ne vzpodbuja, otroci pa zaznavajo in čutijo materine lastne in neizrečene tesnobe in bojazni glede tega, kaj se otrokom na stikih z očetom dogaja, na tak način pa bi mati razbremenila otroke dosedanjih neugodnih izkušenj stikov z očetom. Terapija na strani očeta pa bi doprinesla k razbremenitvi očetovih pretogih perfekcionističnih pričakovanj in razvila sproščenost. Izvedenka ugotavlja, da bi siljenje otrok zaradi razvitega aktualnega odklonilnega odnosa do stikov povzročilo pri otrocih odpor, zato izvedenka vidi rešitev nastale situacije le v družinski terapiji. Napetost med staršema je vzrok za moteč odnos očeta z otroci. Možnost uspeha družinske terapije je 80%. Starši so dolžni v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist, izvedenka pa je ugotovila potrebo po vključitvi staršev v družinsko terapijo in jo označila kot koristno za otroke, zato je tudi predlog nasprotnega udeleženca za začasno odredbo utemeljen in bi se zakonita zastopnica v takšno terapijo morala vključiti, ki pa jo neutemeljeno zavrača. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno pri odločanju ugotavljati največje koristi otrok in hkrati nujnost takšnega ukrepa, saj bi v nasprotnem primeru otrokom nastala nepopravljiva in nesorazmerno težko popravljiva škoda, zato je bil predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljeno zavrnjen, prvo sodišče pa je ravnalo tudi v nasprotju s koristmi otroka, ker ni sledilo predlogu, da se uvede družinska terapija.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo navaja, da je na podlagi strokovne ocene predlagal, da se že z začasno odredbo zaradi varstva koristi otrok stiki nasprotnega udeleženca z otroki prekinejo in da bi bilo treba zaradi koristi otrok starša vključita v družinsko terapijo, ki sta odgovorna za zdrav razvoj otrok. Predlagatelj predlaga, da se pritožba zavrne.

4. Udeleženci vlagajo odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (3). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihologa, saj se tudi glede na pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca izkaže, da so bile v postopku ugotovljene vse odločilne okoliščine, ki so podlaga za pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo ter utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in predlog za izvedbo družinske terapije, hkrati pa utemeljeno ukinilo stike nasprotnega udeleženca z otroki.

7. Nasprotni udeleženec v pritožbah zatrjuje, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ker prvo sodišče ni postavilo izvedenca psihologa in ker izvedenka psihiatrinja ni opravila testov z otroki in ker ni ugotovila razlogov, zaradi katerih otroci odklanjajo stike z očetom. Izvedenka je strokovno obsežno in prepričljivo pojasnila razloge, zaradi katerih v diagnostiko ni vključila testov, ker niso bili potrebni, glede na starost in opravljene razgovore z otroki in staršema. Opravljena je bila pedopsihiatrična preiskava otrok in na podlagi psihiatrične diagnostike (4) izdelano mnenje, iz katerega izhaja, da je treba stike nasprotnega udeleženca z otroki takoj prekiniti, da pa je za zaradi varstva koristi otrok treba izvesti družinsko terapijo, ki bo omogočila vzpostavitev ponovnih stikov (5). Izvedenka je ugotovila, da zakonita zastopnica ni preprečevala stikov, in da pri otrocih ni bilo ugotovljeno, da odklanjajo stike zaradi indoktrinacije zakonite zastopnice, so pa otroci izvedenki spontano in identično opisali številne negativne dogodke z nasprotnim udeležencem (6), odločilna pa je ugotovitev izvedenke, da nasprotni udeleženec z otroki v njihovem zgodnjem obdobju razvoja ni vzpostavil prave bližine in intuitivnega doživljanja emocionalne povezanosti, kar so otroci spontano izrazili pri izvedenki z absolutno odklonilnim odnosom do stikov z očetom. Odločitev o ukinitvi stikov tako ne temelji le na izraženem mnenju otrok (7), da odločno zavračajo kakršnekoli stike z nasprotnim udeležencem, marveč na oceni tudi drugih dokazov (8), ki potrjujejo, da je bilo treba zaradi koristi otrok takoj ukiniti stike. Posebej osebnostne lastnosti nasprotnega udeleženca, kot jih ugotavlja izvedenka, so tisti razlogi, ki v kombinaciji s premalo aktivno zakonito zastopnico, povzročajo odklonilni odnos otrok do stikov z nasprotnim udeležencem.

8. Pritožbeno sodišče ima številne pomisleke v smotrnost pritožbenega predloga, da bi bilo treba (še podrobneje) ugotavljati razloge za odklonilni odnos otrok do očeta, saj bi bilo treba za dosego tega cilja znova obremenjevati otroke in preverjati resničnost opisa preteklih dogodkov otrok in nasprotnega udeleženca, kar pa v končni posledici ne bi moglo pripeljati do drugačnega zaključka, da stiki trenutno niso v korist otrok, kar ugotavlja tudi pritožba, ki se zavzema za vzpostavitev družinske terapije. Nenazadnje so si pritožbene navedbe v tem delu v nasprotju samim s seboj, saj nasprotni udeleženec navaja, da ne nasprotuje ugotovitvam izvedenke, iz katerih izhaja, da je treba stike ukiniti, hkrati pa pritožba izpostavlja, da brez izvedenca psihologa ni moč prepričljivo zaključiti, da je v korist otrok, da se stiki prekinejo (9). Izvedeni dokazi potrjujejo, da bi zaradi razvitega izrazito odklonilnega odnosa otrok do stikov, vztrajanje pri kakršnih koli (osebnih ali neosebnih) stikih povzročilo pri otrocih odpor, ki bi dokončno onemogočil vzpostavitev ponovnih stikov nasprotnega udeleženca z otroki, kar pa ne bi bilo v korist otrok. Otroci so v fazi adolescence, kjer iščejo identiteto, začenja se proces ločevanja od staršev skozi proces osamosvajanja, vključujejo se v skupine vrstnikov, kar še dodatno onemogoča, da bi se zgolj s starševsko avtoriteto vzpostavilo stanje, ki je sicer v njihovo korist, zato tudi izvedenka poudarja pomen postopne priprave na stike in vzpostavitve stanja in okoliščin, ko bodo otroci „navidezno sami (10)“ izrazili pripravljenost za obnovo stikov.

9. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve izvedenke (11), da bi bili v sedanji fazi kakršni koli stiki v škodo otrok, prisiljeni stiki bi delovali negativno v procesu vzpostavljanja osebnih stikov otrok z očetom, da pa je treba vzpostaviti stike zaradi koristi otrok in da se kot sredstvo za dosego tega cilja v danem trenutku kaže le družinska terapija. Sodna praksa poudarja, da pojem otrokove koristi ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi koristi osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celovitega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo (12).

10. Izvedenka je v postopku pojasnila, na kakšen način bi potekala družinska terapija, kakšna bi morala biti vloga staršev v terapiji in kakšne ciljne spremembe v ravnanjih staršev je moč pričakovati s terapijo, ki bi omogočile ponovno vzpostavitev stikov nasprotnega udeleženca z otroki. V prvi fazi bi bila v družinsko terapijo vključena le starša, ki bi imela sprva individualno terapijo, nato pa skupno, v vmesnem času pa bi se poskušali vzpostaviti stiki med očetom in otroki preko terapevta po telefonu in elektronski pošti, vendar le ob predpostavki, da bi s takšnimi stiki otroci prostovoljno soglašali, nato pa bi se vzpostavili tudi neposredni stiki, kjer bi v terapiji sodelovali tudi otroci. Družinska terapija bi bila lahko uspešna, če bi se starša vključila prostovoljno in brez prisile, potrebna pa je iz razloga, da se pri nasprotnem udeležencu zagotovi ob izkazanem pozitivnem odnosu do otrok, sposobnost komunikacije, ki bo razumljiva, prijetna in za otroke sprejemljiva. Za dosego tega cilja pa mora nasprotni udeleženec odpraviti anksioznost, ki je bil eden od odločilnih razlogov za neuspešnost stikov pod nadzorom, in ki je zaradi živčne napetosti v dosedanjih stikih zmanjševala sproščenost in spontanost nasprotnega udeleženca in je poudarjala njegove (negativne) osebnostne značilnosti. Izvedenka ugotavlja, da bi se nasprotni udeleženec lahko vključil v terapijo, in da je tudi za zakonito zastopnico družinska terapija potrebna, ker bi omogočila komunikacijo med nekdanjima partnerjema, kar bi pozitivno delovalo tudi na bodoče stike otrok z očetom. Aktivna vloga zakonite zastopnice je v družinski terapiji potrebna, da bi se stiki znova vzpostavili in da se otroke razbremeni pritiska dosedanjih negativnih izkušenj s stiki z očetom. Kot je že bilo pojasnjeno zakonita zastopnica stikov ni preprečevala, občasno jih je tudi spodbujala in naredila prave stvari (13), zakonita zastopnica se zaveda pomembnosti stikov, iz izvedeniškega mnenja pa izhaja, da bi morala biti njena vloga aktivnejša. Navedene ugotovitve potrjujejo, da zakonita zastopnica ne bo zasledovala koristi otrok, če bo delovala po načelu laisser fair, laisser passer (14).

11. Če je družinska terapija potrebna in edini način za vzpostavitev stikov in hkrati edini način za zavarovanje koristi otrok, terja zavrnitev tega predloga podrobnejšo obrazložitev. Mati otrok ni formalna udeleženka postopka (nastopa kot zakonita zastopnica otrok), saj jo tako ni označil predlagatelj v predlogu, kakor tudi ne nasprotni udeleženec v predlogu za izdajo začasne odredbe, vendar je mati otrok vseskozi sodelovala v postopku (15), zato bi bilo moč že z razpisom pritožbene obravnave na podlagi 20. člena Zakona o nepravdnem postopku odpraviti navedene pomanjkljivost, enako pa velja tudi za nedoločen predlog predlagatelja za uvedbo družinske terapije; predlog za izdajo začasne odredbe pa bi bilo treba le vsebinsko dopolniti glede dejstev o izbiri centra, ki bi izvajal družinsko terapijo, kar bi bilo moč storiti v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP). Navedene pomanjkljivosti niso bile razlog, zaradi katerih je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi nasprotnega udeleženca, ob dejstvu, da je bil predlog nasprotnega udeleženca, da velja začasna odredba le do pravnomočnosti zadeve.

12. Sodne prakse na tem področju ni, saj ne obstaja pravnomočna sodna odločba, s katero bi bilo ugodeno predlogu, da bi se moral starš, kateremu so bili otroci dodeljeni v varstvo in vzgojo, (prisilno) udeležiti družinske terapije, ker takšno terapijo, ki je v korist otrok, neupravičeno odklanja (16). V sodnih krogih o tem vprašanju obstajajo različni pogledi. Prevladuje mnenje, da bi se s takšno odločbo nedopustno poseglo v osebnostne pravice posameznika, v njegovo ustavno pravico, da samostojno odloča o udeležbi v procesu zdravljenja oziroma psihološke terapije in da le zakon lahko dopusti posege v takšne pravice (17), ter da takšnih posegov ne dovoljuje tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (18). Obstajajo pa tudi drugačna mnenja, ki izpostavljajo, da je zaradi kolizije dveh enakovrednih pravic (19), treba presoditi, kateri dati prednost. Nobena ustavna pravica ne sme izključevati enakovredne druge ustavne pravice. V koliziji dveh enakovrednih pravic, je treba glede na konkretne okoliščine presoditi, kateri dati prednost. Po mnenju slednjih že ZZZDR dopušča takšno odločanje, saj določa, da se stiki zagotavljajo predvsem zaradi otrokovih koristi in da mora tisti, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike ter da se mora hkrati prizadevati za ustrezen odnos otrok do stikov z drugim staršem (106. člen ZZZDR), kar je moč razumeti tudi tako, da mora aktivno sodelovati v postopkih, s katerimi se zasledujejo očitne koristi otroka, med katere spada tudi družinska terapija, s katero je moč odpraviti vzroke za prekinitev stikov. Šele pravna presoja konkretnih okoliščin pa odloča o (ne)dopustnosti takšnih posegov oziroma kateri ustavni pravici dati prednost. 13. Kljub različnim pravnim pogledom pa je enotno stališče pritožbenega sodišča, da mora predlagatelj prepričljivo izkazati, da bo družinska terapija uspešna, in da je predlagatelj ne le pripravljen, ampak da na njegovi strani ni okoliščin, zaradi katerih bi bila družinska terapija lahko neuspešna. Prepričljivo je bilo ugotovljeno, da bi bila družinska terapija lahko uspešna, ni pa moč enak prepričljiv odgovor na vprašanje, ali bo nasprotni udeleženec uspešen v premagovanju osebnostnih težav, ki so pomembna ovira za uspešnost družinske terapije in posledično ovira pri vzpostavitvi ponovnih stikov, in ki so že v preteklosti pomembno vplivale na prekinitev stikov. Zakonita zastopnica se ne želi vključiti v družinsko terapijo, ker meni, da bi moral nasprotni udeleženec sam priznati lastne napake, in da nasprotni udeleženec ni pripravljen na terapijo, ker ne priznava svojih zmot (20). Zakoniti zastopnici je moč pritrditi, da mora nasprotni udeleženec prepričljivo izkazati, da je sposoben spremeniti lastna ravnanja in napredovati v procesu vzgoje do otrok, še posebej pa, da je sposoben razviti uspešno komunikacijo tudi z zakonito zastopnico, ter da je sposoben preseči anksiozna stanja, ki so pri nasprotnem udeležencu povzročala ob stikih napetosti in ob pretogih perfekcionističnih pričakovanjih zmanjševala njegovo sproščenost in spontanost, zaradi česar so se otroci na stike slabo odzvali (21). Nobenega dvoma ni, da bo moral nasprotni udeleženec spremeniti lastno vedenje, stereotipe in predsodke, če bo želel, da se bodo stisko ponovno vzpostavili in da je CSD ena izmed institucij, ki lahko v danem primeru v najboljši meri pripomore k obnovitvi stikov, še posebej iz razloga, ker je CSD skozi celotni postopek pred sodiščem prve stopnje in tudi v odgovoru na pritožbo izpostavljal, da je družinska terapija edina prava pot za vzpostavitev ponovnih stikov nasprotnega udeleženca z otroki, ki so brez vsakega dvoma potrebni, zaradi varstva koristi otrok. Vendar le uspešna vedenjska preobrazba udeleženca, kot jo izpostavlja izvedenka, kateri bo sledila preobrazba tudi na strani zakonite zastopnice, lahko vzbuja pričakovanja, da bo družinska terapija uspešna.

Udeleženec je spregledal upravičeno pobudo zakonite zastopnice, da mora najprej sam ne le pokazati pripravljenost ampak dejansko udejaniti lastne osebnostne spremembe, da bi lahko spremembe pričakoval ali celo zahteval od drugih. Zakonita zastopnica namreč ni dolžna trpeti nobenega psihičnega nasilja s strani nasprotnega udeleženca, nenazadnje pa po mnenju izvedenke siljenje staršev ali otrok na družinsko terapijo izključuje možnost uspeha. Treba je upoštevati, da bi se po mnenju izvedenke terapija v prvi fazi izvajala skozi individualne pogovore z vsakim od staršev in da bi se šele kasneje vzpostavila komunikacija med staršema v prisotnosti terapevta, in da bi bila terapija nasprotnega udeleženca v začetku usmerjena v funkcionalno komunikacijo. Zato so glede na zahteve nasprotnega udeleženca (in predlagatelja) upravičena pričakovanja zakonite zastopnice, da nasprotni udeleženec izkaže okoliščine, da je sposoben nadzorovati in izključiti osebnostne lastnosti, ki so odločilno negativno vplivale na prekinitev stikov, kar je tudi predpogoj za vključitev zakonite zastopnice v terapijo in hkrati predpogoj za uspešnost družinske terapije.

Nobenega dvoma pa ni, da je družinska terapija potrebna za oba roditelja, saj jima bo omogočila sposobnost medsebojne komunikacije brez napetosti in dala možnost, da bosta znala brez lastnih notranjih dvomov otrokom pokazati, da je njihov oče oseba z mnogimi dobrimi lastnostmi, a tudi človeškimi šibkostmi in značilnostmi, vendar oseba, ki jih ima rada in jim iskreno želi dobro. Ker se bodo na terapiji izpostavljala tudi neprijetna vprašanja, pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja, da je odločilno, da nasprotni udeleženec prepričljivo izkaže sposobnost drugačne komunikacije, če želi utemeljeno pričakovati, da se bo zakonita zastopnica vključila v družinsko terapijo, kot je izpovedala (in se hkrati zavezala) na naroku, saj po mnenju izvedenke zakonita zastopnica ve, da je v korist otrok, če stiki z očetom in otroki dobro potekajo (22).

Pritožbeni razlogi so zato neutemeljeni, in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato nasprotni udeleženec in udeleženci krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Pritožbene navedbe zoper odločitev o zavrnitvi začasne odredbe je pritožbeno sodišče zaradi krajšega pritožbenega roka vsebinsko obravnavalo samostojno, v delu, kjer se vsebinsko izpodbija tudi sklep o spremembi stikov, pa je te pritožbene navedbe obravnavalo v sklopu s pritožbo, s katero nasprotni udeleženec izpodbija sklep o spremembi stikov. Ker pa se pritožbene navedbe v (obeh) pritožbah vsebinsko večinoma prekrivajo jih pritožbeno sodišče v točki 2 povzema skupaj.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju ZNP.

(4) Podrobneje o tem glej izpoved izvedenke na naroku dne 21. 6. 2011 stran 175, 176-178. (5) Ocenjena je bila 80 % možnost, da bo terapije uspešna. Navedeni procent uspešnosti terapije je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi v nadaljevanju obrazložitve.

(6) Glej izvedeniško mnenje na strani 122, kjer otroci opisujejo, da jim je nasprotni udeleženec zvijal roke, jih brcal v zadnjico, spotikal, s prsti vrtal v rebra in se ob njihovem joku smejal, metal stole po tleh, če niso pojedli vsega do konca, jim grozil, da jih ne bo odpeljal domov, če ne bodo pridni, otoka prisilil, da je moral gol odigrati igro šaha, otroka držal nad Ljubljanico, kjer sta ga brat in sestra držala za noge in vlekla nazaj v prepričanju, da ne bo padel v vodo itd. Obstoj navedenih dogodkov je nasprotni udeleženec zanikal, potrdila pa jih je zakonita zastopnica.

(7) Smiselno primerjaj pomen izjave otroka v postopku - sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 828/2007. (8) Izvedeniško mnenje, izpoved izvedenke, mnenja CSD, zaslišanje zakonite zastopnice in nenazadnje tudi iz izpovedbe in navedb nasprotnega udeleženca, ki kritično priznava osebne lastnosti, ki so negativno vplivali na vzpostavitev stikov z otroki.

(9) Glej pritožbo z dne 6. 9. 2011 četrti in šesti odstavek na strani 225a.

(10) Odločitev otrok bo res samostojna, vendar s pomočjo terapevtske obravnave.

(11) Vsebinsko enako povzema ugotovitve izvedenke tudi pritožba; glej npr. pritožbo z dne 30.8.2011 drugi in tretji odstavek na strani 220, pritožba z dne 6. 9. 2011 zadnji stavek četrtega odstavka na strani 226. (12) Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 706/2009. (13) Glej izpoved izvedenke četrti odstavek na strani 181. (14) Pustimo, da se stvari razvijajo same po sebi.

(15) Takoj po vložitvi predloga CSD in zavrnitvijo predloga za začasno odredbo, je zakonita zastopnica prijavila udeležbo otrok v postopku - predlog je CSD vložil 30.1. 2009, sklep je bil izdan 9.2. 2009, dne 19.2.2009 pa je zakonita zastopnica vložila pritožbo.

(16) Ne obstaja tudi ne pravnomočna odločba, ki bi takšen predlog zavrnila.

(17) Kot sta to uredila Zakon o duševnem zdravju in Kazenski zakonik.

(18) V nadaljevanju ZZZDR.

(19) Glej 35. ter 54. in 56. člen Ustave.

(20) Podrobneje glej izpoved zakonite zastopnice na stran 109 in deseti odstavek na strani 110. (21) Glej izvedeniško mnenje stran 125. (22) Glej izpoved izvedenke šesti odstavek na strani 179.