Jedro

Ker tožena stranka o tožnikovi vlogi ni odločila v zakonsko predpisanem roku, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožnikovi zahtevi, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo izdajo novega upravnega akta v roku 60 dni od prejema te sodbe

Izrek

Tožbi se ugodi in se Ministrstvu za notranje zadeve naloži, da mora izdati upravni akt, s katerim bo odločilo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, v roku 60 dni po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožnik v tožbi navaja, da je zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 11. 2016, vročeno dne 19. 12. 2016, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, vložil tožbo in je po vloženi tožbi Upravno sodišče RS s sodbo I U 19/2017 z dne 1. 3. 2017 odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 99/17 z dne 10. 5. 2017 potrdilo navedeno sodbo Upravnega sodišča. Zato bi morala tožena stranka izdati nov akt v 30 dneh, kot to določa drugi odstavek 65. člena ZUS-1. Ker tega ni storila, vlaga tožbo zaradi molka tožene stranke in sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, tako mu prizna mednarodno zaščito. V zvezi s statusom begunca pojasnjuje, da tožena stranka dejanskega stanja ni razčistila v celoti, predvsem pa ni pojasnila ali obrazložila nobenega od izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. Tožnik je namreč pojasnil, da bi ga ubili, če bi ostal v državi. Tožena stranka ni preverila njegove izjave, da mu grozi smrt, če bi bil vrnjen v izvorno državo, niti z zaslišanjem, niti s preverjanjem informacij o izvorni državi. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je izpodbijani sklep v tem delu nezakonit. V zvezi z notranjo razselitvijo tožnik navaja, da je tožena stranka ugotovila, da je samskim moškim v primeru relokacije v Kabulu lažje preživeti, pri tem pa ni upoštevala, da tožnik ni samski moški, temveč je poročen in ima štiri mladoletne otroke. Dalje tožnik navaja, da v Kabulu nima družbenih podpornih struktur, da nima formalne izobrazbe in da ima za to omejene zaposlitvene možnosti. Tožena stranka tudi ni upoštevala interesov njegovih štirih otrok. Tudi številnih predloženih informacij o izvorni državi tožena stranka ni zadostno upoštevala pri svoji odločitvi. Glede statusa subsidiarne zaščite navaja, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi smrt. Tožena stranka ni ugotavljala ali mu grozi tveganje v primeru vrnitve. Glede informacij, ki jih je tožena stranka sama presojala, tožnik poudarja, da mu jih tožena stranka ni nikoli predložila v mnenje.

2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, s katero je Vrhovno sodišče RS potrdilo sodbo Upravnega sodišča RS, izhaja, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti, ali ima tožnik realno možnost preživetja v Kabulu, pri čemer zaradi kompleksnosti primera in naloženih obveznosti s strani sodbe Vrhovnega sodišča RS to še ni bilo mogoče. Sodišču predlaga, da tožbo zaradi neizdaje odločbe v zadevi priznanja mednarodne zaščite kot neutemeljeno zavrne.

3. Tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da sklicevanje tožene stranke na kompleksnost primera ni ustrezno, da toženi stranki sodišče ni naložilo nobenih prekomernih obveznosti in da je argument tožene stranke, da ima veliko drugega dela, neutemeljen.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo stranke ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po določbi tretjega odstavka istega člena sme po prejšnjem odstavku ravnati tudi tožnik, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so bila v postopku uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

6. V obravnavanem primeru gre za enostopenjski upravni postopek. Iz podatkov v spisu in navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo je razvidno, da tožena stranka ni izdala novega akta o tožnikovi vlogi v 30 dneh od dneva, ko je prejela citirano sodbo Vrhovnega sodišča; niti ni odločila o tožnikovi vlogi potem, ko jo je pooblaščenec tožnika dne 10. 7. 2017 izrecno pozval, da izda odločbo v nadaljnjih sedmih dneh.

7. Ker tožena stranka o tožnikovi vlogi ni odločila v zakonsko predpisanem, 30 dnevnem roku, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožnikovi zahtevi, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo izdajo novega upravnega akta v roku 60 dni od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev je sodišče ocenilo, da bo v 60 dnevnem roku lahko odločeno o tožnikovi vlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj je od vložitve tožbe potekel že več kot en mesec.

8. Ker je tožnik sodišču predlagal, da odloči v sporu polne jurisdikcije, sodišče pojasnjuje, da sme na podlagi 65. člena ZUS-1 meritorno odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru pa navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani. Glede na to, da je tožba zaradi molka sicer utemeljena, je sodišče tožbi ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da v roku 60 dni od prejema te sodbe tožniku izda in vroči novo odločbo v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.