Jedro

Toženka se je s pogodbo o zaposlitvi zavezala, da po prenehanju delovnega razmerja še dve leti ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oziroma delničar take družbe ali začela opravljati samostojnega podjetništva, če bi bila dejavnost kakorkoli konkurenčna tožeči stranki, torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. Toženka je že z zaposlitvijo pri drugi zavarovalnici prekršila pogodbeno dogovorjeno obveznost. Za kršitev pogodbene obveznosti sta stranki dogovorili pogodbeno kazen, zato tožeči stranki obstoja elementov odškodninske odgovornosti ni bilo treba dokazovati.

Pogodbena kazen mora biti sorazmerna z vrednostjo in pomenom predmeta obveznosti toženke, v konkretnem primeru obveznosti, da še dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oziroma delničar take družbe ali začela opravljati samostojnega podjetništva, če bi bila dejavnost kakorkoli konkurenčna tožeči stranki, torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. Ali je glede na to obveznost pogodbena kazen primerna ali pa je nesorazmerno visoka, je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da tožeči stranki zaradi kršitve konkurenčne prepovedi iz pogodbe o zaposlitvi izplača 881.265,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.2003 do plačila. Višji zahtevek (6.541.395,20 SIT) je zavrnilo in toženki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 14.021,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2004 do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) in zoper izrek o stroških postopka (3. točka izreka) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presojalo ustreznosti odmene, ki jo je tožeča stranka v pogodbi o zaposlitvi zagotovila toženki za spoštovanje konkurenčne prepovedi, saj je ne bi smelo postaviti v odvisnost do pogodbene kazni, določene za primer nespoštovanja konkurenčne prepovedi. S podpisom pogodbe o zaposlitvi je toženka pristala na omejitev pravice do proste izbire zaposlitve in tudi na odmeno, ki je le nadomestilo za moralno škodo, ki jo utrpi zaradi omejitve ustavne pravice. Spoštovanje konkurenčne prepovedi namreč ne vpliva vedno na materialni položaj delavca, saj ta lahko dohodek pridobiva na drug način. Zato odmene ni možno presojati v odvisnosti do morebitnih materialnih posledic. Prav tako odmena ni v nikakršni zvezi s pogodbeno kaznijo, ki je zagotovilo za spoštovanje pogodbenih obveznosti. Zaradi navedenega pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo pomen ustavne odločbe U-I-51/90 in tudi pomen pogodbene kazni. Podrejeno pritožba nasprotuje načinu zmanjšanja pogodbene kazni, saj sodišče prve stopnje ni utemeljilo svoje odločitve, zlasti pa ni ocenilo kaznovalnega pomena tega instituta. Kazen mora ustrezati vsem vloženim sredstvom. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku v celoti ter posledično priznanje vseh priglašenih stroškov postopka ter priglaša pritožbene stroške.

Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pri drugi zavarovalnici ne opravlja enakih del, kot jih je pri tožeči stranki. Pomembno je tudi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi sporazumna, po tem, ko ji je tožeča stranka izročila dva opomina in ji predlagala, naj sama da odpoved. Dobila je tudi zagotovilo, da tožeča stranka zoper njo ne bo uveljavljala nobenih zahtevkov. V konkretnem primeru tožeči stranki ni nastala nobena škoda. Ob podpisu pogodbe o zaposlitvi je bila v neenakopravnem položaju in je morala pristati na pogodbeno določilo o konkurenčni prepovedi kljub neenakovrednim medsebojnim obveznostim. Zaradi kršitve načela obligacijskega prava - načela ekvivalence - je pogodbeno določilo nično. Zlasti pa tožeča stranka ni dokazala nobenega od elementov odškodninske odgovornosti. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženki delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi, to je na podlagi 1. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Po prenehanju delovnega razmerja se je zaposlila pri drugi zavarovalnici, čeprav se je s pogodbo o zaposlitvi zavezala, da po prenehanju delovnega razmerja še dve leti ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oz. delničar take družbe ali začela opravljati samostojnega podjetništva, če bi bila dejavnost kakorkoli konkurenčna tožeči stranki, torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. Tudi če pri novi zavarovalnici ni opravljala enakega dela, kot pri tožeči stranki, je že z zaposlitvijo pri drugi zavarovalnici prekršila pogodbeno dogovorjeno obveznost. Za kršitev pogodbene obveznosti sta stranki dogovorili pogodbeno kazen, zato tožeči stranki obstoja elementov odškodninske odgovornosti ni bilo treba dokazovati.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je toženka že z zaposlitvijo pri drugi zavarovalnici prekršila pogodbeno obveznost; posledica te kršitve je pogodbena kazen, pri čemer razlog za odpoved, ki ga toženka v pritožbi tako poudarja, ni pomemben. Pravilno je tudi stališče, da tožeči stranki ni bilo treba ugotavljati elementov odškodninske odgovornosti, saj nastanek škode ni pogoj za plačilo pogodbene kazni.

Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena 1.6.2001, v času veljavnosti zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89 ), ki je v 270. členu določal, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo gmotno korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. V spornem primeru je bila toženka dolžnik, ki se je zavezala, da še dve leti po prenehanju delovnega razmerja iz kateregakoli razloga, ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oz. delničar take družbe ali začela opravljati samostojnega podjetništva, če bi bila dejavnost kakorkoli konkurenčna tožeči stranki, torej da toženka ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. Namen pogodbene kazni ni kritje morebitne škode, ki nastane zaradi kršitve pogodbene zaveze, ampak je glavni namen disciplinirati pogodbenika, da bo izpolnil svojo obveznost. Po 274. členu ZOR lahko sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Znesek pogodbene kazni torej ne sme biti višji, kot je potrebno, da se dolžnika pripravi k pogodbeni zvestobi. Toženka je svoje nasprotovanje plačilu pogodbene kazni utemeljevala z nesorazmernostjo medsebojnih obveznosti oz. z uveljavljanjem načela enakih vrednosti dajatev. Temu ugovoru je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Ko je ugotovilo, da je znesek dogovorjene pogodbene kazni kar dvainštiridesetkrat večji od odmene, ki sta jo stranki dogovorili za spoštovanje konkurenčne prepovedi, je zaključilo, da dajatvi nista ekvivalentni in je zato pogodbena kazen nesorazmerno visoka. Tak zaključek pa je materialnopravno napačen. Načelo ekvivalence oz. načelo enake vrednosti dajatev je zajeto v 15. členu ZOR, ki določa, da morajo udeleženci pri sklepanju pogodb izhajati iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev. Odmena za spoštovanje konkurenčne prepovedi in pogodbena kazen nista vzajemni dajatvi. Odmeni vzajemna dajatev je spoštovanje konkurenčne prepovedi. Za spoštovanje konkurenčne prepovedi dobi toženka odmeno. Pogodbena kazen pa mora biti sorazmerna z vrednostjo in pomenom predmeta obveznosti toženke, v konkretnem primeru obveznosti, da še dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oz. delničar take družbe oz. ne bo začela opravljati samostojnega podjetništva, če bi bila dejavnost kakorkoli konkurenčna tožeči stranki, torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. Ali je glede na to obveznost pogodbena kazen primerna ali pa je nesorazmerno visoka, je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje v tej smeri na podlagi izvedenih in predlaganih dokazov dejanskega stanja ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava v nakazani smeri ugotovi, ali je pogodbena kazen glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti primerna in če ni, za koliko presega znesek, ki je potreben, da ohrani utrjevalni pomen v pogodbi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.