Jedro

Niti iz odločbe prvostopenjskega organa niti iz odločbe drugostopenjskega organa ni mogoče ugotoviti, kateri razlogi so prvostopenjski organ vodili k sprejeti odločitvi. navedeni organ je v svoji odločitvi navedel le, da je vezan na soglasje Ministrstva za notranje zadeve. Pri tem se je nepravilno skliceval na določbo četrtega odstavka 65.a člena ZTuj-1, saj ta določba ne nalaga izdaje soglasja ministrstva niti izdaje mnenja. Določa le vezanost organa na navodila ministrstva. V kolikor pa je prvostopenjski organ pridobil „mnenje“ ministrstva, bi moral z njim tožnika seznaniti in mu dati možnost, da se o ugotovitvah izreče.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Veleposlaništva Republike Slovenije v Kairu št. EK-50/11 z dne 20. 7. 2011 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo vizuma D (združitev družine). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 26. 4. 2011 pri Veleposlaništvu RS vložil vlogo za izdajo vizuma D z namenom združitve družine s slovensko državljanko A.A., stanujoča na naslovu B. Prvostopni organ je izdajo vizuma D zavrnil na podlagi zadržka Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, ki je odreklo soglasje k izdaji vizuma. Na podlagi zaslišanja je ocenil, da suma fiktivnosti zakonske zveze ni mogoče potrditi. Kljub temu je odločil, da je glede na določbo četrtega odstavka 65. a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) pri odločitvi o izdaji vizuma organ vezan na soglasje Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Navaja, da iz „zadržka“ Ministrstva za notranje zadeve namreč izhaja, da je bila po oceni ministrstva zakonska zveza sklenjena izključno ali predvsem z namenom pridobitve vizuma. Prvostopni organ še pojasnjuje, da je bilo v postopku izdaje vizuma dne 19. 7. 2011 opravljeno istočasno zaslišanje tožnika na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kairu in njegove soproge na Upravni enoti v Mariboru.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in predlaga, naj sodišče njegovi prošnji ugodi ter soprogi in njenima hčerama dovoli mirno družinsko življenje. Pojasnjuje, da njegova soproga na naslovu B. ni dosegljiva, saj se je s tega naslova morala odseliti, ker njen bivši partner in oče otrok stanovanja ni želel zapustiti, je alkoholik, ki je družino šest let psihično in fizično trpinčil. Zato soproga stanuje na naslovu C., kar je policiji tudi sporočila. Vabila na zaslišanje drugostopnega organa tako ni prejela, saj je njen bivši parter obvestilo uničil, v nabiralniku, kjer redno pobira pošto, vabila namreč ni našla. Njegovi nameni nikakor niso bili, da se poroči zaradi pridobitve vizuma. Poročila sta se po tehtnem premisleku, njegova soproga zaradi svojih dveh otrok, katera sta bili mladoletna in šoloobvezna, ni želela živeti v tujini. Ves čas vzdržujeta redne telefonske stike, soproga pa ga večkrat tudi obišče. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je prvostopni organ kršil pravila postopka, ker obrazložitev odločbe ne vsebuje vsega, kar je določeno v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Obrazložitev odločbe mora glede na navedeno določbo ZUP vsebovati, razen v primerih, ko je dopustna skrajšana obrazložitev, dejansko podlago (1., 2., in 3. točka prvega odstavka tega člena) in pravno podlago izreka odločbe (4., 5. in 6. točka prvega odstavka). Če odločba nima takšne obrazložitve, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka, zaradi česar je treba tak akt odpraviti. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta onemogoča oziroma omejuje učinkovito varstvo pravic strank v pritožbenem upravnem postopku in tudi v postopku sodnega varstva.

Te določbe ZUP v obravnavanem primeru po presoji sodišča niso bile ustrezno upoštevane. Prvostopni organ je v odločbi zgolj navedel, da je pri odločanju vezan na soglasje Ministrstva za notranje zadeve, s sklicevanjem na četrti odstavek 65.a člena Ztuj-1, ki določa, da v diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini odloča o vizumu uradna oseba, ki jo pooblasti minister, pristojen za zunanje zadeve. Uradna oseba presodi, če je prošnja za izdajo vizuma dovolj dokumentirana oziroma če so navedbe tujca dovolj argumentirane. Uradna oseba je pri svoji odločitvi vezana na navodila ministrstva, pristojnega za notranje zadeve. Prvostopni organ je ob ugotovitvi, da soglasje Ministrstva za notranje zadeve ni bilo dano, oziroma je ministrstvo izreklo zadržek, presodil, da se zahteva za izdajo vizuma zavrne. Takšna obrazložitev po presoji sodišča za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe ne zadostuje. Niti iz odločbe prvostopnega organa niti iz odločbe drugostopnega organa namreč ni mogoče ugotoviti, kateri razlogi so prvostopni organ vodili k sprejeti odločitvi. Prvostopni organ je v svoji odločitvi navedel le, da je vezan na soglasje Ministrstva za notranje zadeve. Pri tem se je po presoji sodišča prvostopni organ nepravilno skliceval na določbo četrtega odstavka 65. a člena ZTuj-1, saj ta določba ne nalaga izdaje soglasja Ministrstva za notranje zadeve niti izdaje mnenja. Določa le vezanost organa na navodila ministrstva. Iz navedene določbe ZTuj-1 torej ne izhaja, da bi moral prvostopni organ voditi postopek po določbi 209. člena ZUP, ki v prvem odstavku izrecno predpisuje, da mora biti odločitev organa v soglasju z drugim organom drugega organa določeno v zakonu, prav tako mora biti z zakonom določeno, da mora pristojni organ pred izdajo odločbe pridobiti mnenje drugega organa (4. odstavek 209. člena ZUP). Odločanje organa in vezanost na navodilo drugega organa ZUP ne predvideva. V kolikor pa je prvostopni organ pridobil „mnenje“ Ministrstva za notranje zadeve, bi moral z njim tožnika seznaniti in mu dati možnost, da se o ugotovitvah izreče. Nasprotno ravnanje pomeni kršitev 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke), po katerem je treba dati stranki možnost, preden se izda odločba, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek).

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Prvostopni organ se bo moral v ponovnem postopku opredeliti do izjav, ki sta jih na zaslišanju podala tožnik in njegova soproga. Moral bo tudi oceniti skladnost njunih izjav in se do morebitnih neskladnosti opredeliti z vidika, ali morebiti pomenijo razlog za zavrnitev zahtevka za izdajo vizuma. Opredeliti pa se bo moral tudi do že izraženega stališča, da „suma fiktivnosti zakonske zveze ni mogoče potrditi“.