Jedro

Revizijski ugovori, ki se nanašajo na postopek pred sodiščem prve stopnje, so ugovori morebitnih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jih morala revidentka uveljavljati v pritožbenem postopku. Ker je tožeča stranka vlagala pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje samo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (vendar tudi to ne glede vodenja postopka pred organi tožene stranke), ugovorov, ki jih ima v zvezi s prvostopenjskim postopkom in zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, v reviziji ne more več uveljavljati (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP).

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 16.7.1991 in 3.10.1991, s katerima je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prav tako pa smiselno zoper prvostopenjsko sodbo), je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo in dopolnitev revizije iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka, saj revidentki, kljub določbi 81. člena ZTPDR ni bilo omogočeno, da bi prisostvovala seji organa druge stopnje, ki je obravnaval njen ugovor. Poleg tega pa je tožena stranka zagrešila še vrsto drugih kršitev postopka, prav tako pa tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo, kateri organ je bil pristojen odločati o revidentkini pravici. V času odločanja to ni bil več stari organ upravljanja, saj bi ta moral biti glede na spremembo zakona o zavodih drugačen. Zmotno so ugotovljeni tudi pogoji, ki naj bi jih tožena stranka v zvezi s pripravo za izpite morala omogočiti. Šlo je za obveznost tožene stranke, ki je ni izpolnila in zato krivda za to, da revidentka v postavljenih rokih ni opravila potrebnih izpitov, ne more biti na njeni strani.

Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. Revidentka ni uveljavljala bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so lahko upoštevne v reviziji. Ugovori, ki se nanašajo na kršitve postopka (ugovor glede uporabe 81. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v postopku pred organi delodajalca, so v postopku pred sodiščem lahko obravnavani samo kot zmotna uporaba materialnega prava. Na pravilno uporabo le-tega pa pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Vprašanje pravilne uporabe materialnega predpisa se neposredno povezuje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer skuša šele revizija dopolnjevati ugotovljeno dejansko stanje (postopek voden pred organi tožene stranke), ni smelo preizkušati. Revizijski ugovori, ki se nanašajo na postopek pred sodiščem prve stopnje so ugovori morebitnih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jih morala revidentka uveljavljati v pritožbenem postopku. Ker je tožeča stranka vlagala pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje samo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (vendar tudi to ne glede vodenja postopka pred organi tožene stranke), ugovorov, ki jih ima v zvezi s prvostopenjskim postopkom in zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, v reviziji ne more več uveljavljati (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP).

Tožena stranka je v reviziji uveljavljala tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilen zaključek, da je tožena stranka v skladu z veljavnimi predpisi sklepala o prenehanju delovnega razmerja tožnice.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe zakona o zavodih (ZZ - Uradni list RS, št 12/91) in zakona o organiziranju in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Uradni list RS, št. 12/91-I). V 5. členu ZZ je določba, da se delovna razmerja, udeležba delavcev pri upravljanju in uresničevanje sindikalnih pravic delavcev v zavodih urejajo v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. V 68. členu ZZ določa, da dokler ne bodo z novimi zakoni in občinskimi oziroma mestnimi odloki ter z njimi usklajenimi ustanovitvenimi akti ter statuti oziroma pravili zavodov in skupnosti zavodov določeni njihovi organi, da se v zavodih in skupnostih zavodov oblikujejo organi v skladu z veljavnimi zakoni in statuti, če ni v 69. in 70. členu tega zakona določeno drugače. Veljaven zakon v izobraževalnem sistemu je bil v času odločanja prvostopenjskega organa tožene stranke še zakon o usmerjenem izobraževanju iz leta 1980 (ZUI - Uradni list SRS, št. 11/80, 25/89 in 35/98). Ta je v drugem odstavku 139. člena določil, da o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu (delovna razmerja) in delitvi sredstev za osebno in skupno porabo odločajo delavci izobraževalne organizacije sami v skladu z zakonom, pri čemer določbe 141. člena, 142. člena in 143. člena ZUI, ki opredeljuje organ upravljanja in njegove pristojnosti, tovrstnega odločanja ne urejajo drugače. Zaradi posebnega predpisa na področju izobraževanja za urejanje delovnih razmerij pravilno zato niso bile uporabljene določbe 29. člena ZZ, ki sicer določa organe zavoda, in na kar posebej nakazuje revizija. Zato je odločitev sodišča druge stopnje v tem delu pravilna.

Revizija skuša s prikazanim dejanskim stanjem odpreti vprašanje pridobitve verifikacije tožene stranke za izvajanje programa pridobivanja pedagoško andragoške izobrazbe in same možnosti revidenke za opravljanje izpitov. Kot je revizijsko sodišče v tej reviziji že poudarilo, dejanskega stanja v reviziji ni mogoče preverjati. Glede na dejanske ugotovitve sodišča v izpodbijani sodbi, da toženi stranki, razen očitane neaktivnosti, ni mogoče pripisati krivde, ker revidentka v predpisanem roku ni opravila strokovnega izpita oziroma si ni pridobila pedagoško andragoške izobrazbe (sklenitev delovnega razmerja 15.2.1987), saj so ji bili določeni roki celo podaljšani, je bila pravilna odločitev, da ji je na podlagi določb 201. člena ZUI (opravljanje strokovnega izpita v roku dveh let po sklenitvi delovnega razmerja) in četrtega odstavka 179. člena ZUI (pridobitev pedagoško andragoške izobrazbe v roku treh let po sklenitvi delovnega razmerja) v skladu z določbo 234. člena pravilnika tožene stranke o delovnih razmerjih in določbo 2. točke 76. člena ZTPDR, delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo.

Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je tožena stranka materialno pravo pravilno uporabila in da je zato izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje pravilna.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožeče stranke ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).