Jedro

Če je tožnik (razstavnik) razstavljene premičnine pripravil za prevoz v tujo državo ima upnik (razstavni upnik) - toženec pravico do dovoljene samopomoči in je v okviru le-te upravičeno premičnine odpeljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka terjala od tožencev, da tožnikoma izročita vso stanovanjsko opremo in gospodinjske predmete, ki sta jih neupravičeno odvzela tožnikoma, zlasti pa v izreku izpodbijane sodbe konkretno navedene predmete. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, podredno pa ugoditev zahtevku s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče sicer pravilno zaključuje, da notarski zapis posojilno zastavne pogodbe toženi stranki ne daje pravice vzeti zakon v svoje roke in bi pri tem moralo tudi ostati. Sodišče pa v nadaljevanju razloguje, da je tožena stranka odpeljala stvari v okviru dovoljene samopomoči, ki pa ni bila potrebna, najmanj pa v smeri, da je eden od razlogov za to, da je težave pri zapisu pogodbe delal prvi tožnik, ker je bilo ravno obratno. Drugi toženec se je ukvarjal s posojanjem denarja in služenjem na račun visokih obresti. V tej smeri sta prvi tožnik in drugi toženec imela v banki skupno devizno knjižico, drugi toženec pa je bil pooblaščen za razpolaganje denarja s te knjižice. Do zapisa posojilno zastavne pogodbe je prišlo v posledici groženj, ki jih je izvajal drugi toženec nad prvim tožnikom in v posledici vseh teh groženj je prvi tožnik klonil in pristal na sklenitev pogodbe. Osnutek pogodbe je naredila notarka po nalogu drugega toženca. V prvem osnutku je bilo zapisano, da tožnik zastavlja premičnine, ki so na .... v Novem mestu ter vozilo Renault Trafic, vendar tožnik na to ni pristal in je zahteval črtanje premičnin v stanovanju. Očitno je torej prišlo do razhajanja med drugim tožencem in notarko , saj ta ni potrdila izpovedi drugega toženca, da je bilo govora o stvareh na .... Toženec ni nek naiven človek, ki ne bi vedel kaj dela, tako da ni vsa krivda na strani prvega tožnika, kot to zmotno razloguje sodišče prve stopnje. V notarskem zapisu je zapisano, da prvi tožnik premičnin ne sme odtujiti in obremeniti in prvi tožnik ničesar od tega ni storil, kar pomeni, da ni bilo mesta samopomoči, ki sta se jo poslužila toženca. Vsekakor v dani situaciji samopomoč ni bila dopustna in če je prvi tožnik že moral zapustiti Novo mesto, je k temu pripomogel tudi drugi toženec s svojimi grožnjami, policija pa prvemu tožniku ni dala ustreznega varstva. Sicer pa prvi tožnik ni sodeloval pri pripravah na selitev, pač pa je to delala druga tožnica in tudi iz tega razloga toženca nista imela pravice do samopomoči. Končno so s sodbo kršene tudi pravice druge tožnice in je sodba krivična, ker daje potuho takim osebam, ki zakon jemljejo v svoje roke in počnejo kar se jim zahoče, vse pod krinko dovoljene samopomoči. Pritožba ni utemeljena. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan, podan pa tudi ni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede na pritožbena izvajanja pa je le treba dodati, da v tem postopku ne gre za razveljavitev posojilno zastavne pogodbe, ki je bila sklenjena pri notarki in da ta posojilno zastavna pogodba še vedno velja. Zakaj in kako je do nje prišlo, je sodišče prve stopnje ugotavljalo in prišlo do ugotovitev, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je prvi tožnik v zavarovanje posojila zastavil vse svoje premičnine, nahajajoče se na njegovem bivalnem sedežu in v prostoru, v katerem opravlja svojo dejavnost. Pritožbeno sodišče tudi sprejema stališče sodišča prve stopnje, da so bile stvari, katerih vrnitev se zahteva, last obeh tožnikov, čeprav prvi tožnik to zanika. Seveda pa se pritožbeno sodišče strinja tudi s sodiščem prve stopnje, da sta oba toženca v konkretnem primeru ravnala v okviru dovoljene samopomoči. Nobenega dvoma ni, da sta tožnika nameravala stvari odpeljati, kar sicer ne pomeni odtujitve, vendar pa je jasno, da se toženca ne bi mogla iz zastavljenih stvari poplačati, če bi jih tožnika odpeljala v drugo državo. V dani situaciji torej ni mogoče reči, da samopomoč ni bila dopustna in je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 162. člena ZOR.