Jedro

S pravnomočno delno sodbo je bilo ugodeno prepovednemu zahtevku tožeče stranke zaradi ravnanj nelojalne konkurence. V nadaljevanju pa je sodišče odločalo še o odškodninskem zahtevku tožeče stranke.

Ko sodišče odloča o odškodninskem zahtevku, mora preizkusiti vse predpostavke odškodninske obveznosti. Dejanske ugotovitve in posamezne pravne subsumpcije, ki sodijo v obrazložitev sodne odločbe o prepovednem zahtevku (čeprav so vključene v izrek), ga v postopku zaradi plačila odškodnine ne zavezujejo.

Dejanj nelojalne konkurence ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.532,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. S pravnomočno delno sodbo sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da so toženci storili dejanje nelojalne konkurence po četrti, sedmi in štirinajsti alineji tretjega odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK) s tem, da so začeli z dnem 10. 1. 1994 poslovati v podjetju N. d.o.o., K. ter konkurirati tožeči stranki na podlagi kratkoročnih tolarskih plasmajev ter plačilnega prometa za Republiko Hrvaško ter navajali, da jim tožeča stranka omejuje razvojne in idejne perspektive ter ponudili poslovnim partnerjem tožeče stranke nadaljnje sodelovanje s podjetjem N. d.o.o., K., o čemer so obvestili poslovne partnerje tožeče stranke z dopisom z dne 10. 1. 1994. 2. Tožencem je prvostopenjsko sodišče prepovedalo, da bi v bodoče nadaljevali s takimi ali podobnimi dejanji nelojalne konkurence. Delno je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen (glede prepovedi konkurence na področju kratkoročnih tolarskih plasmajev ter plačilnega prometa z Republiko Hrvaško). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka zoper toženca J. D. (za povrnitev stroškov izobraževanja) pa je bila na podlagi pritožbe tožeče stranke razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninskem zahtevku tožeče stranke zaradi dejanj nelojalne konkurence. Odločilo je, da so toženci (razen N. d.o.o., ki je bil med tem izbrisan) dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 13,386.275,00 SIT s pripadki, višji zahtevek pa je zavrnilo.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili toženci B. M., I. K. in A. M. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zoper navedene tožence zavrnilo.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

5. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne pritožbo tožene stranke oziroma podrejeno, da razveljavi sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Tožeča stranka navaja, da protipravnost ravnanja tožene stranke izhaja iz pravnomočne delne sodbe, ki bi jo moralo sodišče v novem sojenju (glede odškodnine) v celoti upoštevati. Vzročna zveza med ravnanjem tožencev in škodo pa naj bi izhajala iz izvedenskih mnenj. Tudi v primeru drugačnega stališča višjega sodišča (ki je v tem, da tožeča stranka ni izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti), pa bi moralo, po mnenju tožeče stranke, sodišče razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, namesto da je sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8. Revizija ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev revizije

9. Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravnomočno delno sodbo ugotavljalo višino škode, in sicer s pomočjo izvedenskega mnenja, ki je bilo zaradi pripomb strank večkrat dopolnjeno. V skupnem znesku odškodnine je zajet izpad dobička tožeče stranke v primerjavi z dobičkom, ki bi ga tožeča stranka dosegla, če toženci ne bi odšli od nje, ne bi ustanovili konkurenčnega podjetja in v njem opravljali dejavnosti in ne bi poslali dopisa poslovnim partnerjem.

10. Višje sodišče je zavzelo stališče, da dejanj nelojalne konkurence ne morejo storiti fizične osebe, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Zato je menilo, da tožencem, ki so fizične osebe, ni mogoče očitati protipravnosti, ki je osnovna predpostavka odškodninske obveznosti. Poleg tega po oceni sodišča druge stopnje tožeča stranka tudi ni uspela dokazati obstoja vzročne zveze med domnevno protipravnim ravnanjem in škodo.

11. Višje sodišče je utemeljeno presojalo protipravnost ravnanja tožencev, kajti v pravnomočni delni sodbi je odločeno le o prepovednem zahtevku tožeče stranke. Pravnomočna pa postane odločitev o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe (prvi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Tožencem je bilo prepovedano nadaljevati z uvodoma naštetimi ravnanji. Ugotovitveni del izreka, ki zajema tudi nekatera dejstva in pravno subsumpcijo, da gre za dejanja nelojalne konkurence, ne sodi v izrek sodbe, s katero je odločeno o prepovednem zahtevku. Ugotovitvenega zahtevka (o ugotovitvi dejanja nelojalne konkurence) ZVK ne predvideva in tožeči stranki tak zahtevek ni na voljo niti na podlagi splošnih pravil ZPP, saj zanj nima pravnega interesa, ker ima na voljo dajatveni zahtevek (prepovedni, restitucijski, odškodninski). Opis konkretnih dejanj (dejansko stanje) in ugotovitev njihove protipravnosti sodi v obrazložitev sodne odločbe. Gre namreč le za eno izmed predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da sodišče ugodi prepovednemu zahtevku.(1)

12. Ko sodišče odloča o odškodninskem zahtevku, mora preizkusiti vse predpostavke odškodninske obveznosti. Dejanske ugotovitve in posamezne pravne subsumpcije, ki sodijo v obrazložitev sodne odločbe o prepovednem zahtevku, ga v postopku zaradi plačila odškodnine ne zavezujejo. Predhodna sodna odločba bi lahko v novem postopku sicer predstavljala pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja, vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev sodišča v novem postopku. Ugoditev prepovednemu zahtevku ne predstavlja ugotovitve pravice ali pravnega razmerja. Stranke tudi ne bi mogle postaviti vmesnega ugotovitvenega zahtevka s takšno vsebino (tretji odstavek 181. člena ZPP).

13. Tudi z vidika zagotovitve pravice do izjave ni mogoče šteti, da je tožena stranka izčrpala svojo obrambo glede protipravnosti ravnanja kot ene od predpostavk odškodninske obveznosti s tem, ker se ni pritožila zoper sodbo, s katero je bilo ugodeno prepovednemu zahtevku.

14. Protipravnost ravnanj tožencev, ki izhajajo iz izreka delne sodbe in zaradi katerih tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ni podana, kot je ugotovilo že višje sodišče. Dejstvo, da so toženci začeli poslovati v podjetju N. d.o.o. ter s tem konkurirati tožeči stranki, ni protipravno, saj določbe o konkurenčni klavzuli iz pogodb o zaposlitvi v tistem času niso veljale. Dejanj nelojalne konkurence, četudi bi to nekatera od očitanih ravnanj lahko bila, pa ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti. V tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, sodišče druge stopnje pa je na podlagi 4. točke 358. člena takrat veljavnega ZPP lahko samo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter pri tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka.

15. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člena ZPP).

16. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka ni uspela s pravnim sredstvom, zato sama krije svoje stroške revizije, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife in takrat veljavnega Zakona o sodnih taksah (ZST), in skupaj znašajo 1.532,53 EUR. V tej vrednosti je zajetih 1875 točk za sestavo odgovora na revizijo, upoštevajoč 20% povečanje zaradi zastopanja treh strank, 2% materialnih stroškov, 20% DDV in 62,59 EUR sodne takse. Stroškov proučitve zadeve ter konference in poročila strankam, sodišče ni priznalo, saj so že zajeti v vrednosti storitve.

Op. št. (1): Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi pri prepovednih zahtevkih v sporih zaradi motenja posesti. Primerjaj odločbi II Ips 657/2001 z dne 6. 3. 2002 ter II Ips 398/99 z dne 16. 3. 2000.