Jedro

Jedro

Toženka je pravilno obrazložila, da je pri dodelitvi BPP v zvezi z vložitvijo pritožbe pred ESČP treba upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh. Toženka je torej pri odločanju o prošnji za BPP, kot je obravnavana, dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, in prošnjo kot neutemeljeno zavrniti, če ni izpolnjen pogoj, ki izhaja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Toženka je pravilno obrazložila, da je pri dodelitvi BPP v zvezi z vložitvijo pritožbe pred ESČP treba upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh. Toženka je torej pri odločanju o prošnji za BPP, kot je obravnavana, dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, in prošnjo kot neutemeljeno zavrniti, če ni izpolnjen pogoj, ki izhaja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek

Izrek

I.Tožba se zavrne.

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku vložitve pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS Up-569/24-6 z dne 11. 7. 2024.

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku vložitve pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS Up-569/24-6 z dne 11. 7. 2024.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku vložitve pritožbe na ESČP v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS Up-569/24-6 z dne 11. 7. 2024, s katerim se ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 43104/2022 z dne 14. 5. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 43104/2022 z dne 23. 4. 2024, ni sprejela v obravnavo. Tožena stranka se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z objektivnim pogojem za dodelitev BPP ter pojasnjuje, da je na podlagi predložene dokumentacije ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP. Iz zgoraj navedenega sklepa Ustavnega sodišča RS namreč izhaja, da se ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 43104/2022 z dne 14. 5. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 43104/2022 z dne 23. 4. 2024 ne sprejme v obravnavo, ker tožnik ni izkazal kršitev človekovih pravic in temeljnjih svoboščin, ki bi imele hujše posledice zanj, prav tako ni izkazal, da gre za pomembno ustavno pravno vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve. Tožena stranka je tožnika 7. 8. 2024 pozvala k predložitvi sklepov sodišč vseh stopenj, iz katerih bo razvidno, da je kršitev človekovih pravic zatrjeval že pred domačimi sodišči, ter da navede razloge za vložitev pritožbe na ESČP in temeljne človekove pravice, ki so mu bile kršene pred domačimi sodišči. Tožnik je v odgovoru pojasnil, da slovenska sodna praksa odrejanja pripora z odložnim pogojem ne šteje kot kršitev Ustave RS in EKČP, kar ni skladno s sodno prakso ESČP, ki jo navaja. Tožena stranka ugotavlja, da sodna praksa ESČP (J.N. proti Združenemu Kraljestvu, Khlaifia in drugi proti Italiji itd.) ne obravnava podobnih okoliščin, kot veljajo za predmetno zadevo. V navedenih zadevah gre namreč za ugotovitve ESČP v zvezi s pogoji za odvzem prostosti, ki morajo biti jasno opredeljeni, da je uporaba zakona predvidljiva, medtem ko daje zakonska podlaga v RS določno in zanesljivo podlago. Pojasni, da je pritožbeno sodišče v predmetni zadevi ugotovilo, da z izpodbijanim sklepom niso podane kršitve 19., 20., 22. in 23. člena Ustave RS in 5. in 6. člena EKČP. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v skladu z EKČP, zaradi česar šteje, da vložitev pritožbe na ESČP nima razumnega izgleda za uspeh in je ni razumno vlagati.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku vložitve pritožbe na ESČP v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS Up-569/24-6 z dne 11. 7. 2024, s katerim se ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 43104/2022 z dne 14. 5. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 43104/2022 z dne 23. 4. 2024, ni sprejela v obravnavo. Tožena stranka se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z objektivnim pogojem za dodelitev BPP ter pojasnjuje, da je na podlagi predložene dokumentacije ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP. Iz zgoraj navedenega sklepa Ustavnega sodišča RS namreč izhaja, da se ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 43104/2022 z dne 14. 5. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 43104/2022 z dne 23. 4. 2024 ne sprejme v obravnavo, ker tožnik ni izkazal kršitev človekovih pravic in temeljnjih svoboščin, ki bi imele hujše posledice zanj, prav tako ni izkazal, da gre za pomembno ustavno pravno vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve. Tožena stranka je tožnika 7. 8. 2024 pozvala k predložitvi sklepov sodišč vseh stopenj, iz katerih bo razvidno, da je kršitev človekovih pravic zatrjeval že pred domačimi sodišči, ter da navede razloge za vložitev pritožbe na ESČP in temeljne človekove pravice, ki so mu bile kršene pred domačimi sodišči. Tožnik je v odgovoru pojasnil, da slovenska sodna praksa odrejanja pripora z odložnim pogojem ne šteje kot kršitev Ustave RS in EKČP, kar ni skladno s sodno prakso ESČP, ki jo navaja. Tožena stranka ugotavlja, da sodna praksa ESČP (J.N. proti Združenemu Kraljestvu, Khlaifia in drugi proti Italiji itd.) ne obravnava podobnih okoliščin, kot veljajo za predmetno zadevo. V navedenih zadevah gre namreč za ugotovitve ESČP v zvezi s pogoji za odvzem prostosti, ki morajo biti jasno opredeljeni, da je uporaba zakona predvidljiva, medtem ko daje zakonska podlaga v RS določno in zanesljivo podlago. Pojasni, da je pritožbeno sodišče v predmetni zadevi ugotovilo, da z izpodbijanim sklepom niso podane kršitve 19., 20., 22. in 23. člena Ustave RS in 5. in 6. člena EKČP. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v skladu z EKČP, zaradi česar šteje, da vložitev pritožbe na ESČP nima razumnega izgleda za uspeh in je ni razumno vlagati.

3.Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je na poziv tožene stranke dodatno utemeljil razloge za vložitev pritožbe na ESČP. Odločbe, ki jih namerava izpodbijati pred ESČP se nanašajo na preizkuševanje pripornih razlogov in neogibnosti pripora, ki je bil odrejen z odložnim pogojem ob začetku njegovega izvrševanja. Po tožnikovem mnenju je slovenska sodna praksa, ki dopušča pripor z odložnim rokom, v neskladju s prakso ESČP in pomeni kršitev 5. člena EKČP. Pritožbo na ESČP je treba vložiti tudi zaradi arbitrarnega postopanja sodišča v zvezi s preizkušanjem pripornih razlogov in neogibnosti pripora, ki je bil odrejen z odložnim pogojem, kar pomeni kršitev 6. člena EKČP. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-323/20-29, Up-448/20-27 z dne 7. 12. 2023, v kateri je Ustavno sodišče RS opozorilo, da je drugi odstavek 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) treba razlagati tako, da mora zunajobravnavni senat najkasneje ob dejanskem začetku izvrševanja sklepa o priporu preveriti, ali so še podani priporni razlogi. V predmetni zadevi se je pripor pričel izvrševati 17. 4. 2024, sodišče pa je izdalo sklep skoraj en teden kasneje, dne 23. 4. 2024. Po tožnikovem mnenju je tožena stranka v postopku odločanja o dodelitvi BPP prevzela vlogo ESČP, kar je nedopustno. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči tako, da prošnji tožnika za dodelitev BPP ugodi oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek istemu organu. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je na poziv tožene stranke dodatno utemeljil razloge za vložitev pritožbe na ESČP. Odločbe, ki jih namerava izpodbijati pred ESČP se nanašajo na preizkuševanje pripornih razlogov in neogibnosti pripora, ki je bil odrejen z odložnim pogojem ob začetku njegovega izvrševanja. Po tožnikovem mnenju je slovenska sodna praksa, ki dopušča pripor z odložnim rokom, v neskladju s prakso ESČP in pomeni kršitev 5. člena EKČP. Pritožbo na ESČP je treba vložiti tudi zaradi arbitrarnega postopanja sodišča v zvezi s preizkušanjem pripornih razlogov in neogibnosti pripora, ki je bil odrejen z odložnim pogojem, kar pomeni kršitev 6. člena EKČP. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-323/20-29, Up-448/20-27 z dne 7. 12. 2023, v kateri je Ustavno sodišče RS opozorilo, da je drugi odstavek 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) treba razlagati tako, da mora zunajobravnavni senat najkasneje ob dejanskem začetku izvrševanja sklepa o priporu preveriti, ali so še podani priporni razlogi. V predmetni zadevi se je pripor pričel izvrševati 17. 4. 2024, sodišče pa je izdalo sklep skoraj en teden kasneje, dne 23. 4. 2024. Po tožnikovem mnenju je tožena stranka v postopku odločanja o dodelitvi BPP prevzela vlogo ESČP, kar je nedopustno. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči tako, da prošnji tožnika za dodelitev BPP ugodi oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek istemu organu. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5.Tožba ni utemeljena.

5.Tožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku vložitve pritožbe na ESČP v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS Up- 569/24-6 z dne 11. 7. 2024.

6.V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku vložitve pritožbe na ESČP v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS Up- 569/24-6 z dne 11. 7. 2024.

7.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla toženka v izpodbijani odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla toženka v izpodbijani odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8.Po določbi 26. člena ZBPP se lahko brezplačna pravna pomoč med drugim dodeli tudi za pravno svetovanje in zastopanje pred mednarodnimi sodišči. Za zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki so jih sprejele podpisnice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), je bilo ustanovljeno ESČP (19. člen EKČP) V skladu s 33. členom citirane EKČP sme sodišče obravnavati zadevo šele potem, ko so bila izčrpana vsa domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu.

8.Po določbi 26. člena ZBPP se lahko brezplačna pravna pomoč med drugim dodeli tudi za pravno svetovanje in zastopanje pred mednarodnimi sodišči. Za zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki so jih sprejele podpisnice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), je bilo ustanovljeno ESČP (19. člen EKČP) V skladu s 33. členom citirane EKČP sme sodišče obravnavati zadevo šele potem, ko so bila izčrpana vsa domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu.

9.Po presoji sodišča je toženka pravilno obrazložila, da je pri dodelitvi BPP v zvezi z vložitvijo pritožbe pred ESČP treba upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh. Toženka je torej pri odločanju o prošnji za BPP, kot je obravnavana, dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, in prošnjo kot neutemeljeno zavrniti, če ni izpolnjen pogoj, ki izhaja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se tako pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja) in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9.Po presoji sodišča je toženka pravilno obrazložila, da je pri dodelitvi BPP v zvezi z vložitvijo pritožbe pred ESČP treba upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh. Toženka je torej pri odločanju o prošnji za BPP, kot je obravnavana, dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, in prošnjo kot neutemeljeno zavrniti, če ni izpolnjen pogoj, ki izhaja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se tako pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja) in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10.Tožnik je v postopku dodelitve BPP in v tožbi navajal, da slovenska sodna praksa odrejanja pripora z odložnim pogojem ni skladna s prakso ESČP, ki je v številnih sodbah (na primer v zadevah J.N. Proti Združenemu Kraljestvu, Khlaifia in drugi proti Italiji, Del Rio Prada proti Španiji) pojasnilo, kako natančna mora biti zakonska ureditev, da se pripor šteje za zakonit. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnikova prošnja nerazumna in da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se strinja z razlogi za to oceno, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po sodni presoji je toženka pravilno pojasnila, da prej navedene odločbe ESČP ne obravnavajo podobnih okoliščin, kot se obravnavajo v obravnavani zadevi, saj daje zakonska ureditev v Republiki Sloveniji trdno, določno in zanesljivo podlago, ki izključuje samovoljo sodišča pri odreditvi pripora z odložnim pogojem, kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS. V zgoraj navedenih sodbah ESČP gre namreč za pomanjkanje jasne in predvidljive pravne podlage za odreditev pripora oziroma opredelitev pogojev za pridržanje, kar pa po sodni presoji ne velja za slovensko zakonodajo. Zaradi navedenega je tožena stranka tudi po oceni sodišča pravilno presodila, da vložitev pritožbe na ESČP v obravnavani zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh in da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP.

10.Tožnik je v postopku dodelitve BPP in v tožbi navajal, da slovenska sodna praksa odrejanja pripora z odložnim pogojem ni skladna s prakso ESČP, ki je v številnih sodbah (na primer v zadevah J.N. Proti Združenemu Kraljestvu, Khlaifia in drugi proti Italiji, Del Rio Prada proti Španiji) pojasnilo, kako natančna mora biti zakonska ureditev, da se pripor šteje za zakonit. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnikova prošnja nerazumna in da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se strinja z razlogi za to oceno, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po sodni presoji je toženka pravilno pojasnila, da prej navedene odločbe ESČP ne obravnavajo podobnih okoliščin, kot se obravnavajo v obravnavani zadevi, saj daje zakonska ureditev v Republiki Sloveniji trdno, določno in zanesljivo podlago, ki izključuje samovoljo sodišča pri odreditvi pripora z odložnim pogojem, kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS. V zgoraj navedenih sodbah ESČP gre namreč za pomanjkanje jasne in predvidljive pravne podlage za odreditev pripora oziroma opredelitev pogojev za pridržanje, kar pa po sodni presoji ne velja za slovensko zakonodajo. Zaradi navedenega je tožena stranka tudi po oceni sodišča pravilno presodila, da vložitev pritožbe na ESČP v obravnavani zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh in da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP.

11.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju, je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

11.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju, je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

12.Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

12.Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

13.Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13.Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza:

Zveza: