Jedro

Tudi vodna zemljišča so javno dobro, status javnega dobra pa se lahko ukine le na podlagi določb področnega zakona, ki urejajo ukinitev posameznega javnega dobra.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklepi Občine A, št. 46403-31/2002, 46403-32/2002, 46403-33/2002, 46403-34/2002, 46403-35/2002, 46403-36/2002, 46403-37/2002, 46403-38/2002, 46403-39/2002, 46403-40/2002, 46403-41/2002, 46403-42/2002, 46403-43/2002, 46403-44/2002, 46403-45/2002, 46403-46/2002, 46403-47/2002, 46403-48/2002, 46403-49/2002, 46403-50/2002 z dne 26. 7. 2002, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 71/02 odpravijo.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijanimi sklepi, št. 46403-31/2002, 46403-32/2002, 46403-33/2002, 46403-34/2002, 46403-35/2002, 46403-36/2002, 46403-37/2002, 46403-38/2002, 46403-39/2002, 46403-40/2002, 46403-41/2002, 46403-42/2002, 46403-43/2002, 46403-44/2002, 46403-45/2002, 46403-46/2002, 46403-47/2002, 46403-48/2002, 46403-49/2002, 46403-50/2002 z dne 26. 7. 2002 v 1. točki tam našteta zemljišča - vodotoke kot javno dobro ukinila ter jih v 2. točki pripisala k vložnim številkam, kjer je vknjižena kot lastnica tožena stranka. V 3. točki pa je odločila, da ta sklep začne veljati z dnem sprejetja in se objavi v Uradnem listu RS.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pri izdaji izpodbijanih sklepov kršen zakon v škodo javne koristi, ki se kaže v tem, da je treba zagotoviti odpravo nezakonitosti, do katere je prišlo z nezakonitimi sklepi, in v varovanju javnega dobra kot ustavne kategorije. Pri izdaji izpodbijanih sklepov je tožena stranka kršila Zakon o varstvu okolja, (v nadaljevanju: ZVO), saj so vode in vodna zemljišča postala po tem zakonu last Republike Slovenije, tako da ima pravico do njihovega ukinjanja le Republika Slovenija, na kar so bile z dopisom opozorjene vse občinske uprave. Sklepi so torej v nasprotju z ZVO ter z novim Zakonom o vodah, ki je bil ob objavi sklepov v Uradnem listu že objavljen, ni pa bil še v veljavi, zato pri izdaji izpodbijanih sklepov lahko govorimo tudi o zlorabi pravice. Sklepi so bili izdani na podlagi 29. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS) in na podlagi 18. in 101. člena Statuta Občine A, vendar ta določila ne dajejo toženi stranki podlage za olastninjene voda ter so sprejeti torej izven pristojnosti tožene stranke in v nasprotju s 17. členom ZVO. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklepe tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, v pritožbi zoper sklep o izdaji začasne odredbe pa je navedla, da namen sklepov ni bil odtujitev javnega dobra, ampak zavarovanje javnega interesa na vseh zemljiščih pred prihajajočim lastninjenjem javnega dobra v korist Republike Slovenije. Že sprejeti Zakon o kmetijskih in gozdnih zemljiščih se je pokazal kot neživljenjski in v škodo javne koristi, čeprav bi lahko takrat tožeča stranka zastopala interese občin, jih ni. Tožeča stranka toženo obtožuje olastninjenja voda in vodnih zemljišč, čeprav ZVO govori le o vodah in ne o katastrskih parcelah, po katerih se voda pretaka. Po mnenju tožene stranke je potrebno upoštevati dva pojma in sicer vodo kot materijo in vodotoke kot zemljišče, po katerih se prej navedena materija pretaka. Vsa škoda, povzročena ob poplavah, je strošek države, ki je lastnik voda in ga bodo morale občine v bodoče iztožiti, ker jim do sedaj znana dejstva govorijo, da se država ob naravnih nesrečah skrije pod okrilje lokalnih skupnosti, ki so finančno odgovorne za nastalo škodo v naravi. Javni interes se po mnenju tožene stranke kaže tako, da bi bilo potrebno zagotoviti odpravo nezakonitosti, do katere je prišlo ob sprejetju Zakona o vodah, ki ukinja pravno dikcijo javnega dobra kot ustavne kategorije.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbo vložila na podlagi 2. odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ki določa, da je državni pravobranilec lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. V obravnavanem primeru sodišče v celoti sledi tožeči stranki, da je javni interes podan, saj gre za varovanje javnega dobra kot ustavne kategorije. Po definiciji javnega dobra v našem pravnem redu je javno dobro stvar oziroma skupina stvari, ki jih ob enakih pogojih, določenih v zakonu, in v skladu z njihovim namenom lahko uporablja vsakdo (splošna raba). Izhajajoč iz navedene definicije sodišče meni, da je javni interes tožeče stranke glede na njeno funkcijo v upravnem sporu pri varovanju javnega dobra podan.

V času izdaje izpodbijanih sklepov je opredeljeval naravno javno dobro 1. odstavek 16. člena ZVO (Uradni list RS, št. 32/93) in določal, da je javno dobro sestavina ekosistemov kmetijskih zemljišč, gozdov, podzemnega sveta, krasa, voda, morja in nerodovitnega sveta ter je lastnina republike ali lokalne skupnosti. Nadalje, da se razmejitev med republiškim in lokalnim naravnim javnim dobrom ter splošni pogoji uporabe določi z zakonom. V 4. in 5. odstavku 16. člena pa je ZVO določal, kako se posamičnim območjem status javnega dobra določi oziroma ukine ter uredil, da je podlaga tako za ukinitev kot vzpostavitev vedno lahko le prostorski planski akt. Za opredelitev, kaj konkretno je vodno javno dobro, so v času izpodbijanih sklepov še vedno veljale nekatere določbe Zakona o vodah iz leta 1981. Tako je ta v 2. členu določal, da so naravni vodotoki, naravna jezera, naravni izviri, obalno morje, javni vodnjaki in vodna zemljišča dobrine v splošni rabi. Vodna zemljišča pa so po 54. členu struge in korita z brežinami do višine srednje letne vode ter opuščene struge in prodišča, ki jih voda od časa do časa še poplavlja. Navedeno pomeni, da ugovor tožene stranke, da naj bi ZVO urejal le vodo kot materijo in ne tudi vodnih zemljišč, ne drži, razen tega pa je Zakon o vodah/81 vseboval tako točno definicijo vodnih zemljišč kot vodotoka in obe kategoriji zemljišč opredelil kot naravno javno dobro.

V obravnavanem primeru, ko so nesporno nepremičnine imele status javnega dobra tako po zakonu (dobrine v splošni rabi), kot po zemljiškoknjižnem stanju, se je status naravnega javnega dobra nepremičnini lahko ukinil le na podlagi prostorskih planskih aktov, kot je določal 5. odstavek 16. člena ZVO. Navedenega določila pa tožena stranka ni upoštevala. Torej bi v času izdaje izpodbijanih sklepov (obe stranki pravilno ugotavljata, da sedaj ureja vode in z njimi povezana zemljišča Zakon o vodah – Uradni list RS, št. 67/02) le sprememba prostorskega planskega akta (razen, če ne gre za prenehanje naravnega dobra po naravni poti) lahko bila podlaga za ukinitev naravnega javnega dobra, te materialne določbe pa tožena stranka ob izdaji izpodbijanih sklepov ni spoštovala, zato so sklepi tožene stranke nezakoniti in jih je potrebno odpraviti.

Ker je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.