Jedro

Pri subjektivni kumulaciji mora biti vrednost spornega predmeta po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP določena za vsak zahtevek posebej.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

M. L. je lastnica dvosobnega stanovanja v drugem nadstropju poslovno-stanovanjske hiše v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je na podlagi njene tožbe odločilo, da morata B. A. in S. B. to stanovanje izprazniti ter ga prostega oseb in stvari v 45 dneh predati lastnici. B. A. in S. B. sta z nasprotno tožbo zahtevala sklenitev najemne pogodbe. Njun zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča v celoti potrdilo.

B. A. in S. B. sta zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložila revizijo. Uveljavljala sta revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo z ugoditvijo pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča in spremembo slednje tako, da bo tožbeni zahtevek M. L. na izpraznitev stanovanja zavrnjen, njunemu (nasprotnemu) tožbenemu zahtevku na sklenitev najemne pogodbe pa bo ugodeno.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

M. L., ki je tožbo zaradi izpraznitve stanovanja vložila zoper dva toženca, je kot vrednost spornega predmeta v tožbi navedla le skupen, na oba toženca nanašajoči se znesek 1,100.000 SIT, ni pa navedla vrednosti ločeno za vsakega od tožencev. Toženca, ki po tožbenih trditvah zasedata njeno stanovanje in je nesporno, da z njo nimata sklenjene najemne pogodbe, nista enotna sospornika. Pri subjektivni kumulaciji mora biti vrednost spornega predmeta po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP določena za vsak zahtevek posebej. V konkretnem primeru tožnica ni ravnala tako, toženca pa temu nista oporekala. Zato ni jasno, kakšna je vrednost spornega predmeta v razmerju do vsakega od njiju. Njun položaj je zato enak, kot bi bil, če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena: nobena od pravdnih strank nima pravice do revizije, saj je ta v premoženjskopravnih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,926 EUR oziroma 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Toženca si nista zagotovila pravice do revizije niti zoper odločitev drugostopenjskega sodišča, nanašajočo se na tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe: ob postavitvi tega zahtevka (pa tudi kasneje) vrednosti spornega predmeta sploh nista navedla. Tako sta onemogočila sklep, da le-ta presega zgoraj navedeni znesek iz drugega odstavka 367. člena ZPP in s tem tudi presojo, da je revizija dovoljena.

Nedovoljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).