Jedro

Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Res je, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zato ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar to stališče za obravnavano zadevo ni uporabljivo, saj tožnik ne prereka ugotovitev tožene stranke v zvezi s svojim statusom v centralni evidenci Eurodac. Poleg tega iz njegovih izjav v upravnem postopku ni razvidno problematiziranje policijskega postopka v Republiki Hrvaški. To po presoji sodišča pomeni, da mu je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni zatrjeval (in izkazal) drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v 6 mesecih od 23. 7. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (26. 6. 2024) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 28. 4. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 12. 6. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 26. 6. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Glede na navedeno je tožena stranka s sklepom z dne 2. 11. 2023 zavrgla tožnikovo prošnjo, Upravno sodišče je s sodbo I U 1629/2023-21 z dne 22. 11. 2023 zavrnilo s tem povezano tožbo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa tožnikovo pritožbo. Tožnik je bil 14. 12. 2023 sicer predan Republiki Hrvaški, ker pa se je naslednji dan (15. 12. 2023) vrnil v Republiko Slovenijo, je tožena stranka Republiki Hrvaški na isti pravni podlagi ponovno posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 1. 2. 2024 ponovno prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožnik je bil 20. 6. 2024 spet predan Republiki Hrvaški, vendar se je že istega dne vrnil v Republiko Slovenijo, kjer je Policijska postaja Brežice z njim opravila predhodni postopek, nato pa je 26. 6. 2024 v Republiki Sloveniji vložil svojo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je tožniku ob tem v skladu s petim odstavkom 42. člena ZMZ-1 ponovno odvzela prstne odtise in jih 26. 6. 2024 poslala v Centralno evidenco Eurodac, iz katere kot rečeno izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito 28. 4. 2023 vnesla Republika Hrvaška.

3.Glede na navedeno je tožena stranka Republiki Hrvaški na isti pravni podlagi kot v prejšnjih primerih posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Ker pa Republika Hrvaška v roku dveh tednov (do 23. 7. 2024) ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila na zahtevo za ponovni sprejem zadevne osebe, je tožena stranka 30. 7. 2024 v skladu s sedmim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III pristojnemu organu te države poslala proglasitev Republike Hrvaške za odgovorno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

4.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru, opravljenem 31. 7. 2024. Iz njih je razvidno, da je tožnik razumel vse, kar mu je bilo predhodno obrazloženo. Tožnik po predaji v Republiki Hrvaški ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, ampak so ga prisilili v odvzem prstnih odtisov. Še istega dne popoldan se je vrnil v Republiko Slovenijo, ker tukaj dela in ker mu neke osebe dolgujejo denar. Po predaji je bil odpeljan v azilni dom v Zagrebu. Na vprašanje uradne osebe, zakaj ne želi, da bi Republika Hrvaška obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožnik povedal, da je alžirski državljan in da ve, da ne bo dobil mednarodne zaščite ne v Republiki Hrvaški ne v Republiki Sloveniji. V Republiki Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito, da bi bival zakonito in delal. Status prosilca mu omogoča, da ima izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, ki jo lahko pokaže policiji, če ga ustavi. Na vprašanje, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, je tožnik odgovoril, da ne more reči, da obstajajo pomanjkljivosti, bistveno je, da se je navadil življenja v Republiki v Sloveniji, saj tu dela in je zadovoljen. Ko je bil v kampu v Zagrebu, se ni počutil dobro, ampak kot v zaporu, nobenega ni poznal, soba pa je bila bolje opremljena kot v Republiki Sloveniji.

5.Po oceni tožene stranke niso pravno pomembne tožnikove izjave, "da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker je v Republiki Sloveniji zadovoljen, ker dela in se je tukaj navadil", saj se ne nanašajo na kakršno koli nečloveško ali poniževalno ravnanje v času njegovega bivanja v Republiki Hrvaški in ne morejo biti prepričljiv razlog za sklepanje, da mu bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Poleg tega mora po tej uredbi prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje.

6.Tožena stranka poudarja, da je bil tožnik praktično takoj, ko je bil iz Republike Slovenije vrnjen v Republiko Hrvaško, nastanjen v azilni dom v Zagrebu, kamor so ga peljali hrvaški policisti. Tožnik ni povedal več o bivanju v azilnem domu, saj se je še isti dan vrnil v Republiko Slovenijo. Zaradi tako kratkotrajnega bivanja ni imel stika z uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito. Kljub temu pa je jasno, da je bilo zanj kot prosilca za mednarodno zaščito po vrnitvi v Republiko Hrvaško ustrezno poskrbljeno, skladno z vsemi pravicami, ki mu pripadajo.

7.Tožena stranka še pojasnjuje, da bo tožnik v Republiko Hrvaško ponovno predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice. V primeru predaje Republiki Hrvaški bo tožnik po prihodu ponovno nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

8.Po stališču tožene stranke je pri presoji obravnavane zadeve bistveno, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. V zvezi s slednjim tožena stranka izpostavlja tožnikove izjave na osebnem razgovoru, da je v azilnem domu bival nekaj ur. Težav z uradnimi osebami v postopku sprejema ali v postopku mednarodne zaščite tožnik ni navedel, saj z njimi niti ni imel stika. Če bi ostal v azilnem domu, bi imel po stališču tožene stranke dostop do azilnega postopka, vendar do razgovora z uradno osebo, pristojno za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, ni prišlo, saj je tožnik pred tem samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Republiko Slovenijo. Tožena stranka glede na navedeno ugotavlja, da tožnik ni navajal nobenih konkretnih težav v Republiki Hrvaški, poleg tega ni navedel nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi kazale na to, da bi izvršitev tega sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilcem. Tožena stranka pripominja, da je glede na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 155/2023, za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

9.Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica EU od 1. 7. 2013 in spoštuje njen pravni red, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov, ki bi preprečevali predajo. Stališče tožene stranke potrjujejo tudi predaje prosilcev v Republiko Hrvaško, saj je ta država v letu 2023 sprejela 897 oseb v dublinskih postopkih, in sicer največ iz Nemčije (278), Avstrije (193) in Francije (117), kar jasno izhaja iz spletnih strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in javno dostopnih podatkov.

10.Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

Tožnikove trditve

11.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

12.Tožnik opozarja na večkrat izražena stališča Upravnega sodišča, da ni stroge ločnice med azilnim in policijskim postopkom. Ločnica med tema dvema postopkoma, ki jo je naredila tožena stranka, je sicer do neke meje relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika.

13.Glede na sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 je tožena stranka napačno uporabila drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta pred(pogoj) je namreč predpisan za uporabo načela medsebojnega zaupanja v primeru Evropskega pripornega naloga in ne za uporabo navedene uredbe. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo le takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Glede na navedeno izpodbijani sklep nima razlogov o sistemskih pomanjkljivostih, saj je tožena stranka ugotovila le, da tožnikove izjave ne izkazujejo njihovega obstoja.

14.V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je namreč absolutna, zato mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni učinek, glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) nima očitno neutemeljenega zahtevka. V nasprotnem primeru bi lahko nastal položaj, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. S tem pa bi bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

Trditve tožene stranke

15.V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu.

Dokazni postopek

16.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

Presoja tožbe

K I. točki izreka

17.Tožba ni utemeljena.

18.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

19.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

20.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Iz presoje tožene stranke je razvidno, da odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji (tudi) na drugem odstavku 25. člena Uredbe Dublin III, saj ta država članica, na katero je Republika Slovenija naslovila zahtevo za ponovni sprejem tožnika, ki temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, ni ukrepala v roku dveh tednov od prejetja zahteve. Da je ta presoja napačna, pa tožba ne trdi konkretizirano.

21.Med državami članicami EU namreč velja načelo medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951 in EKČP. Ta domneva pa je izpodbojna.

22.Izpodbiti je ni mogoče le v primerih iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ko v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, saj je SEU v navedeni zadevi Jawo že pojasnilo, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

23.Izpodbijani sklep ne temelji na stališču, ki bi nasprotovalo zgoraj navedenemu, saj zadnji odstavek na 5. strani obrazložitve vsebuje izrecno ugotovitev tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec (tožnik) ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti. To po presoji sodišča pomeni tako ugotovitev (1) da tožnik zaradi predaje Republiki Hrvaški ne bo izpostavljen kakršnemukoli nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kot tudi (2) da tam ni sistemskih pomanjkljivosti. Zato niso utemeljene težko razumljive in posplošene tožbene navedbe o tem, da sistemske pomanjkljivosti niso edina ovira za predajo, kar velja tudi za tožbeni ugovor, da Uredba Dublin III nima določbe, primerljive z 10. točko uvodnih pojasnil Okvirnega sklepa, ki določa, da se izvajanje mehanizma evropskega naloga za prijetje lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. V zvezi s tem se tožnik sicer sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 (z dne 17. 3. 2023), ki pa jo je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Ustavno pritožbo zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča pa je Ustavno sodišče zavrnilo z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023.

24.Stališče iz 89. točke obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-404/15 z dne 5. 4. 2016, Aranyosi in Căldăraru, da podatki o razmerah v drugih državah članicah lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, se v zadevi C-404/15 res nanaša na evropski nalog za prijetje, a se nanj v zvezi z ugotavljanjem pomanjkljivosti, ki ovirajo predajo po Uredbi Dublin III, sklicuje tudi SEU v zadevi Jawo (90. točka obrazložitve). Poleg tega je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (66. in 67. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici članici vprašanje, ki se lahko pojavi v vseh primerih ukrepov odstranitve tujca z ozemlja države članice, in da gre za primeroma naštete akte, katerih krog ni zaključen, v sodbi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 (20. točka obrazložitve) pa, da za presojo ovire za predajo prosilca ni treba, da bi obstoj sistemskih pomanjkljivosti ugotovil nek organ EU ali Sveta Evrope. Pomembni sta kvaliteta in vsebinska teža dokazov, s katerimi se te pomanjkljivosti ugotavljajo. Ti sta (med drugim) odvisni tudi od tega, kdo te akte oblikuje. Gotovo je, da vsak dokaz (na primer sodba nižjega sodišča druge države članice) obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne more utemeljiti. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta namreč že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

25.Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

26.V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Res je, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zato ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar to stališče za obravnavano zadevo ni uporabljivo, saj tožnik ne prereka ugotovitev tožene stranke v zvezi s svojim statusom v centralni evidenci Eurodac. Poleg tega iz njegovih izjav v upravnem postopku ni razvidno problematiziranje policijskega postopka v Republiki Hrvaški. To po presoji sodišča pomeni, da mu je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča.

27.V obravnavani zadevi tožnik posplošeno nasprotuje procesnemu postopanju tožene stranke v zvezi s proučitvijo objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.

28.V zvezi s tem je SEU v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

29.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

30.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

31.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.

32.Iz povzetka tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno problematiziranje ravnanja hrvaške policije. Težav ni imel niti z ostalimi uradnimi osebami ali komerkoli drugim v Republiki Hrvaški. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

33.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 31. 7. 2024. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

34.Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR), tudi ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno (v poštenem postopku) obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ne utemeljuje niti odvzem prstnih odtisov (pred hrvaško policijo), saj tega dejanja ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.

35.Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite. Sistemskih pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, pa kot rečeno ni zatrjeval (problematiziral).

36.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni zatrjeval (in izkazal) drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

37.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

38.ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

39.Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

40.V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena). Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode ne izkazujejo niti posplošene tožnikove navedbe, da bo na Hrvaškem izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Država članica, na katero je zahteva naslovljena, mora namreč ustrezno preveriti in sprejeti odločbo o zahtevi po ponovnem sprejemu zadevne osebe čim prej in v nobenem primeru ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve (prva poved prvega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III). Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, se ta rok skrajša na dva tedna (druga poved prvega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III). Opustitev ukrepanja v navedenem roku je enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod (drugi odstavek 25. člena Uredbe Dublin III).

3Sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo (82. točka obrazložitve).

4Prav tam, 87. točka obrazložitve.

5Sodba in sklep I Up 210/2023 z dne 17. 8. 2023 (11. točke obrazložitve).

6Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

7Sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

8Prav tam (20. točka obrazložitve).

9Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

10Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

11Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

12SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

13Da bi razmere v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

14Tožnik le posplošeno trdi, da ni razumel smisla vprašanja, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Ne glede na to pojasnjuje, da je odgovarjal na poenostavljena vprašanja ter pojasnil bivanje v Republiki Hrvaški in na policijski postaji v Brežicah.

15Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

16Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

17Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

18V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

19Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

20Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).

-------------------------------

Zveza

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.