Jedro

Z navedbo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ocenili izvedene dokaze, vložnik ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Primernosti izrečene kazenske sankcije, če je ta izrečena v okvirih, kot jih za posamezno kaznivo dejanje določa KZ, ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj je to zgolj pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 16.4.1999 obsojenega D.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ in mu izreklo kazen tri mesece zapora.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 14.9.1999 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper izpodbijani sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe in podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Meni, da je kršitev določb kazenskega postopka podana s tem, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ocenili izvedene dokaze in na tako zmotno ocenjene dokaze zmotno uporabili materialno pravo. Nato navaja dejstva, s katerimi utemeljuje to mnenje. Dodaja, da je bila z uveljavljanimi kršitvami obsojencu izrečena kazen, ki ni sorazmerna teži dejanja. Meni, da bi mu bila lahko izrečena nižja kazen ali pogojna obsodba.

Vrhovni državni tožilec A.R. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, saj je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z navedbo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ocenili izvedene dokaze, vložnik zahteve zgolj ugovarja dejanskemu stanju, ki je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku. Tudi kršitev določb materialnega prava v zvezi z odvzemom protipravne koristi vložnik izvaja iz trditve, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je precejšen del zahteve identičen vsebini pritožbe, s katero je obsojenčev zagovornik uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Upoštevaje prej navedeno zakonsko določbo vložnikovih navedb zato ni mogoče upoštevati. Primernosti izrečene kazenske sankcije, če je ta izrečena v okvirih, kot jih za posamezno kaznivo dejanje določa KZ, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati, saj je to zgolj pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija pa tudi odločbo o kazenskih sankcijah, jo je Vrhovno sodišče skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 80.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.