Jedro

Kadar je sporna razlaga oporoke, mora tožbo vložiti tisti, ki zatrjuje kaj drugega kot je na prvi pogled videti iz besedila.

Oporoka vsebuje jasno določilo, da zapustnica želi, da je njena dedinja njena sestra. Četudi je bila laik, se je zagotovo zavedala, da bo njena sestra lahko podedovala njeno premoženje samo v primeru, če bo zapustnica umrla pred njo in zato je bolj verjetno, da je za primer, da bi svojo sestro preživela, v oporoki predvidela štiri nadomestne dediče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prekinilo zapuščinski postopek in zakonitega dediča J. J. napotilo, naj zoper oporočne dediče vloži tožbo na ugotovitev ničnosti oporočnega določila v dveh oporokah z dne 10. 11. 2004 in z dne 10. 11. 2004: „po smrti obeh so dediči polovico vsega premoženja R. R., drugo polovico pa M. M., F. F. in K. K.“, ker je presodilo, da je manj verjetna teza zakonitega dediča J. J., da je želela pokojna določiti, da premoženje, ki ga bo po njej dedovala sestra, po smrti sestre dedujejo nečaki, kar po veljavnem pravnem redu ni dovoljeno.

2. Odločitev sodišča v pritožbi izpodbija zakoniti dedič. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, da po zapustnici izda sklep o dedovanju po pravilih zakonitega dedovanja, ker je v konkretnem primeru med dediči sporno samo pravno vprašanje, o katerem bi moralo odločiti zapuščinsko sodišče brez prekinitve zapuščinskega postopka. Po mnenju pritožnika zapustnica v oporoki ni predvidela in ni izrazila volje za primer kdo deduje njeno premoženje, če bi njena sestra umrla pred njo. Zapis, da po smrti pokojne in njene sestre dedujejo štirje nečaki lahko predstavlja samo fideikomisarično substitucijo. Ker je zapustnica v oporoki določila dediče svojemu dediču, sta v tem delu citirani oporoki neveljavni. To je pravno in ne dejansko vprašanje, zato zapuščinsko sodišče postopka ne bi smelo prekiniti in napotiti zakonitega dediča na pot pravde, ampak bi moralo o ničnosti citiranega dela oporoke odločiti v zapuščinskem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kadar je sporna razlaga oporoke, mora tožbo vložiti tisti, ki zatrjuje kaj drugega kot je na prvi pogled videti iz besedila. Med štirimi oporočnimi dediči in pritožnikom, kot zakonitim dedičem, je sporna volja zapustnice, ki jo je želela izraziti z zapisom „vse premoženje je last obeh in dedujeva ena za drugo, po smrti obeh so dediči ...“. Ker je vprašanje, ali je zapustnica s takšnim zapisom imela namen postaviti dediča svoji sestri, ali pa je bil njen namen tudi, da uredi kdo naj deduje, če bo njena sestra umrla pred njo, se tudi pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je sporno dejansko vprašanje zapustničine volje.

5. Oporoka vsebuje jasno določilo, da zapustnica želi, da je njena dedinja njena sestra. Četudi je bila laik, se je zagotovo zavedala, da bo njena sestra lahko podedovala njeno premoženje samo v primeru, če bo zapustnica umrla pred njo in zato je bolj verjetno, da je za primer, da bi svojo sestro preživela, v oporoki predvidela štiri nadomestne dediče. Takšna razlaga sodišča prve stopnje se v tem trenutku pokaže kot bolj verjetna, kot razlaga pritožnika, ki vztraja, da sporni zapis v oporoki predstavlja fideikomisarično substitucijo.

6. Pritožba se tako pokaže kot neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).