Jedro

Uporaba 84. člena ZJU zahteva le formalno ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način, predviden v tem zakonu, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev. Pri tem se organu ni treba ukvarjati z zakonitostjo premestitve, posledično pa tudi ne sodišču v upravnem sporu.

Delovno mesto, ki ga je pred spremembo sistemizacije delovnih mest zasedal tožnik, je bilo ukinjeno, tožnik pa ni navajal in dokazoval, da ne bi izpolnjeval pogojev za novo delovno mesto, na katero je bil razporejen in ki je prav tako v VII. tarifnem razredu kot ukinjeno delovno mesto.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnika imenovala v uradniški naziv V. stopnje: višji policijski inšpektor II. Njena odločitev temelji na ugotovitvi, da bo tožnik opravljal delo na delovnem mestu, za katero je predvideno drugačno poimenovanje uradniškega naziva.

_Odločitev organa druge stopnje_

2. Organ druge stopnje je s 1. točko izreka sklepa z dne 14. 12. 2016 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo. Ob ugotovitvi, da je bila izdana na podlagi 84. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), je presodil, da je tožnik pridobil naziv z imenovanjem zaradi premestitve na drugo delovno mesto. Poudaril je, da je tožnikov delodajalec v skladu z aktom o sistemizaciji delovnih mest z dne 6. 9. 2016, sprejetim na podlagi Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del (Uradni list RS, št. 51/2016, v nadaljevanju Aneks št. 2), sklenil, da tožnik od 6. 9. 2016 dalje opravlja dela in naloge na delovnem mestu višji policijski inšpektor. To po mnenju organa druge stopnje pomeni, da je bilo potrebno tudi imenovanje v nov naziv, ki ima v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZJU enako stopnjo kot naziv, v katerem je tožnik opravljal dela in naloge pred premestitvijo.

_Tožnikove trditve_

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri navaja, da ga je tožena stranka s sklepom z dne 6. 9. 2016 premestila na delovno mesto višji policijski inšpektor v uradniškem nazivu višji policijski inšpektor II in uvrstila v 40. plačni razred. Njegovo pritožbo zoper navedeni sklep je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS zavrnila z 2. točko izreka sklepa z dne 14. 12. 2016. Tožnik meni, da mu je tožena stranka v sklepu z dne 6. 9. 2016 napačno določila plačni razred. Trdi, da je Aneks št. 2, ki je začel veljati 23. 7. 2016, za delovno mesto višji policijski inšpektor specialist, ki ga je takrat opravljal v nazivu višji policijski inšpektor specialist II, določal 39. plačni razred brez napredovanj. S tem je po njegovem mnenju prišlo do zvišanja plačnih razredov za 2 razreda. Tožnik navaja, da bi moral zaradi uveljavitve Aneksa št. 2 že od 23. 7. 2016 dalje prejemati plačo za 41. in ne za 39. plačni razred. Poudarja, da ga je tožena stranka s sklepom z dne 6. 9. 2016 premestila na nižje vrednoteno delovno mesto in da je tako pred 6. 9. 2016 kot tudi potem opravljal enaka dela in naloge. Meni, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kakšni so bili razlogi za premestitev na drugo delovno mesto. Zahteva, da sodišče razveljavi sklepa tožene stranke št. 10051-452/2016/2 z dne 14. 12. 2016 in št. 1002-467/2016/104 (1502- 01) z dne 6. 9. 2016 ter odločbo št. 1002-467/2016/6893 (1502 - 1) z dne 6. 9. 2016, da toženi stranki naloži, da mu je za čas od 23. 7. 2016 dalje dolžna obračunati in izplačati razliko v plači med plačo za 41. plačni razred in dejansko izplačano mu plačo v tem obdobju z zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

_Trditve tožene stranke_

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnik do 5. 9. 2016 zasedal delovno mesto višji policijski inšpektor specialist v uradniškem nazivu višji policijski inšpektor specialist II z uvrstitvijo v 39. plačni razred. Navaja, da je bil sklep z dne 6. 9. 2018 izdan na podlagi I. točke Stavkovnega sporazuma (Uradni list RS, št. 40/2016, v nadaljevanju Stavkovni sporazum), določb ZJU in akta o sistemizaciji. Trdi, da se je s Stavkovnim sporazumom pri policistih spremenil le izhodiščni plačni razred naziva in v nekaterih primerih poimenovanje uradniškega naziva iste stopnje. Izpostavlja, da je bil plačni razred policistom določen skladno z 20. členom ZSPJS in mnenjem Ministrstva za javno upravo z dne 3. 11. 2009, ob upoštevanju tožnikovih napredovanj za dva plačna razreda v istem nazivu. Poudarja, da se tožniku plača ni spremenila zaradi Aneksa št. 2, ampak premestitve na drugo delovno mesto. Plačo za delo na drugem delovnem mestu pa lahko prejema šele, ko je nanj premeščen.

_Glede pristojnosti Upravnega sodišča_

5. Tožnik zahteva razveljavitev sklepa o razporeditvi z dne 6. 9. 2016 (v zvezi z 2. točko sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 14. 12. 2016). O tem delu tožbenega zahtevka je odločalo stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo I Pd 81/2017 z dne 5. 9. 2018, ki je bila spremenjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 229/2020 z dne 17. 9. 2020. Glede presoje zakonitosti odločbe o imenovanju v naziv z dne 6. 9. 2016 (v zvezi s 1. točko sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 14. 12. 2016) pa je bila zadeva zaradi stvarne nepristojnosti delovnega sodišča odstopljena v reševanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije.

6. S pripravljalno vlogo z dne 19. 12. 2018 (listovna številka 17) je tožnik popravil tožbeni zahtevek tako, da je predlagal odpravo odločbo Policije številka 1002-467/2016/6893 (1502-01) z dne 6. 9. 2016. Priglasil je stroške.

_Presoja tožbe_ **K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno imenovanje tožnika v naziv višji policijski inšpektor II, pri čemer je iz uvoda izpodbijane odločbe razvidno, da temelji na 84. členu ZJU. Skladno z navedeno zakonsko določbo uradnik izvršuje javne naloge v nazivu (prvi odstavek), naziv (pa) se pridobi z imenovanjem po izbiri uradnika na javnem natečaju ali s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto v skladu s tem zakonom ali z napredovanjem v višji naziv (drugi odstavek); uradnik se imenuje v naziv z odločbo, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva (tretji odstavek).

9. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 111/2016 z dne 21. 9. 2016 že sprejelo stališče, da vprašanje zakonitosti premestitve ni predhodno vprašanje za ta upravni spor (47. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Uporaba 84. člena ZJU po mnenju Vrhovnega sodišča RS zahteva le formalno ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način, predviden v tem zakonu, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev. Pri tem se organu ni treba ukvarjati z zakonitostjo premestitve, posledično pa tudi ne sodišču v upravnem sporu.

10. Glede na navedeno se je moralo Upravno sodišče opredeliti le do trditev, ki se nanašajo na izpodbijano odločbo z dne 6. 9. 2016 in ne na sklep z istega dne. Pri tem pripominja, da pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, kot jih opredeljuje ZUS-1 v 27. členu, vendar to ne pomeni, da v celoti prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, ampak tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen. Tako mora tožnik v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1 v tožbi predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi, po uradni dolžnosti pa sodišče pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

11. Iz tožnikovih trditev izhaja, da ne iz sklepa z dne 6. 9. 2016 ne iz odločitve Komisije za pritožbo niso razvidni razlogi za njegovo premestitev na novo delovno mesto. Navaja, da sklep z dne 6. 9. 2016 ne omenja premestitve na drugo delovno mesto ali kakršnekoli druge zakonske podlage. Meni, da je edini razlog za odločitev, da bo opravljal delo na drugem delovnem mestu, v izplačevanju nižje plače. Trdi še, da je zaradi neutemeljene odločitve o tem, da tožnik nadaljuje delo na novem delovnem mestu, nezakonita tudi izpodbijana odločba o imenovanju v naziv.

12. Glede na navedeno iz tožnikove trditvene podlage niso določno razvidni razlogi glede vsebinske spornosti izpodbijane odločbe, saj tožnik v bistvenem nasprotuje le zakonitosti premestitve po sklepu z dne 6. 9. 2016. Zato je ob upoštevanju razlogov izpodbijane odločbe in s tem povezanega sklepa organa druge stopnje ter navedenih formalnih izhodišč glede presoje tožbenega predloga po oceni sodišča jasno, na kakšni podlagi je organ sprejel zaključek, da tožnik izpolnjuje (vse) pogoje za sporno imenovanje v naziv višji policijski inšpektor II. S tega vidika se izpodbijana odločba torej da preizkusiti in je po presoji sodišča pravilna.

13. Poleg tega sodišče, ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 111/2016, zgolj pripominja, da je iz ugotovitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v navedeni sodbi Pdp 229/2020 razvidno, da je tožena stranka sklep o razporeditvi z dne 6. 9. 2016 ustrezno obrazložila, saj iz sklepa jasno izhaja, da je izdan na podlagi spremenjene sistemizacije delovnih mest, ki temelji na zavezah tožene stranke, sprejetih v Stavkovnem sporazumu in Aneksu št. 2. Višje delovno in socialno sodišče je menilo, da ni odločilno, da sklep izrecno ne omenja določbe 149. člena ZJU, in sprejelo stališče, da je tožena stranka v sklepu dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navedla in obrazložila okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za premestitev na drugo delovno mesto, pravne kvalifikacije takega ravnanja pa ni bila dolžna navesti.1

14. Glede na navedeno je Višje delovno in socialno sodišče presodilo, da je tožena stranka pri izdaji sklepa kumulativno upoštevala vse formalne in vsebinske zahteve v smislu ZJU in Stavkovnega sporazuma za zakonitost razporeditve. Delovno mesto, ki ga je pred spremembo sistemizacije delovnih mest zasedal tožnik, je bilo ukinjeno, tožnik pa ni navajal in dokazoval, da ne bi izpolnjeval pogojev za novo delovno mesto, na katero je bil razporejen, ki je prav tako v VII. tarifnem razredu kot ukinjeno delovno mesto. Glede na tako stanje stvari je sodišče prve stopnje po mnenju Višjega delovnega in socialnega sodišča v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo. Zato je Višje delovno in socialno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu pritožbi ugodilo ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki I izreka sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev druge točke izreka sklepa tožene stranke z dne 14. 12. 2016 in sklepa tožene stranke z dne 6. 9. 2016.2

15. Ob upoštevanju navedenega je izpodbijana odločitev pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

17. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Celoten odstavek je povzetek 14. točke obrazložitve sodbe Pdp 229/2020. 2 Celoten odstavek je povzetek 16. točke obrazložitve sodbe Pdp 229/2020.