Jedro

Revizijsko sodišče ne presoja pravilnosti dokazne ocene. Odloča na podlagi dejanskega stanja, ki je ugotovljeno v sojenju na prvi in drugi stopnji (3. odst. 385.čl. ZPP). Na podlagi teh ugotovitev toženka spornega zemljišča ni kupila in torej ni pridobila lastninske pravice na njem, tudi služnosti ni kupila niti je ni priposestvovala. Za stališče, da ni prišlo do priposestvovanja zadostuje ugotovitev, da toženka ni bila v dobri veri. Ali pomeni dovoljevanje da toženka na spornem zemljišču zlaga drva, dovoljenje do preklica v smislu drugega odstavka 54.čl. ZTLR niti ni več pomembno, ker zadostuje pomanjkanje dobrovernosti za ugotovitev, da priposestvovanja ni bilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka odstraniti drva s prostora ob hiši, ki stoji na parc.št. 87/1 in ta prostor izročiti tožnikoma v posest in uporabo. Ugotovilo je, da je toženka v letu 1967 kupila od M.T. polovico stanovanjske hiše, vendar ni kupila tudi spornega zemljišča, niti pravice odlagati drva nanj. Ugotovilo je tudi, da toženka ni priposestvovala služnosti zlaganja drv. Toženka je drva zlagala z dovoljenjem M.T., zavedujoč se, da te pravice nima. Zato ni izkazana toženkina dobrovernost, do priposestvovanja pa ni moglo priti tudi glede na določbo drugega odst. 54.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po kateri priposestvovanja ni, če je bila služnost dovoljena do preklica.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo proti tej sodbi. Potrdilo je prvostopno dokazno oceno in tudi samo zavzelo stališče, da toženka sporne služnosti ni priposestvovala.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na protislovje v obrazložitvi prvostopne sodbe, ker je sodišče izpeljalo sklep, da toženka zaradi nedobrovernosti ni mogla priposestvovati služnosti, ker je vedela, da sporno zemljišče ni njeno. S tem je sodišče pomešalo dva instituta in sicer nedobrovernost priposestvovanja in dovoljenje izvajanja služnosti do preklica. Zato ni bilo podlage za ugotovitev, da niso podani pogoji za priposestvovanje služnosti.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženka se je upirala tožbenemu zahtevku z več razlogi. V odgovoru na tožbo je navedla, da je pravico zlaganja drv kupila od M.T. poleg tega je z več kot 20 letnim zlaganjem drv to pravico priposestvovala. Zaslišana kot stranka pa je poleg tega izrecno izpovedala še, da je sporni prostor v letu 1968 kupila od M.T.. Poudarila je, da je kupila zemljišče in ne samo pravico odlagati drva na ta prostor (zapisnik o glavni obravnavi dne 22.5.1992, l.št. 16 spisa). Glede na take ugovore tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo svojo odločitev z razlogi, ki se nanašajo na zatrjevano pridobitev lastninske pravice, na odplačno pridobitev služnostne pravice in ne priposestvovanje služnostne pravice. Razlogi, za katere toženka navaja da so protislovni, se nanašajo na različna vprašanja, s čimer odgovarjajo na toženkine trditve o različnih temeljih, iz katerih izvaja pravico do zlaganja drv na spornem prostoru. Protislovja, na katerega opozarja toženka v reviziji, ni. En del obrazložitve se nanaša na ugotovitev, da je toženka z dovoljenjem zlagala drva, čeprav te pravice ni imela, podobno kot je toženka uporabljala tudi klet in podstrešje in ker je toženka vedela, da te pravice nima, ni bila v dobri veri in služnosti ni mogla priposestvovati; drug del obrazložitve pa se nanaša na ugotovitev, da je toženka drva zlagala na podlagi vsakokratne privolitve M.T., glede na njuno prijateljsvto, iz česar izhaja, da je šlo za dovoljenje do preklica. Ločeno od tega pa je podrobno obrazloženo, na podlagi katerih dokazov in iz kakšnih razlogov sodišče ugotavlja, da toženki ni prodala niti zemljišča, niti pravice zlaganja drv. V vsem tem ni nobenega protislovja, gre le za različne razloge, ki se nanašajo na različne ugovore tožene stranke.

Revizijsko sodišče ne presoja pravilnosti dokazne ocene. Odloča na podlagi dejanskega stanja, ki je ugotovljeno v sojenju na prvi in drugi stopnji (3. odst. 385.čl. ZPP). Na podlagi teh ugotovitev toženka spornega zemljišča ni kupila in torej ni pridobila lastninske pravice na njem, tudi služnosti ni kupila niti je ni priposestvovala. Za stališče, da ni prišlo do priposestvovanja zadostuje ugotovitev, da toženka ni bila v dobri veri. Ali pomeni dovoljevanje da toženka na spornem zemljišču zlaga drva, dovoljenje do preklica v smislu drugega odstavka 54.čl. ZTLR niti ni več pomembno, ker zadostuje pomanjkanje dobrovernosti za ugotovitev, da priposestvovanja ni bilo; ugotavljanje nadaljnjih razlogov je odveč in zato ni pomembno, ali so pravilni. Revizijski ugovor, ki se nanaša na zaključek o dovoljenju do preklica, se torej ne nanaša na odločilno okolnost. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP ni, prav tako ni zmotne uporabe materialnega prava. Revizijski razlogi torej niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).