Jedro

Tožena stranka je tožnici očitala pet kršitev, in sicer neprimerno obnašanje do strank; da je bila med delovnim časom, v obdobju od decembra 2019 naprej, tudi po več ur na dan, v bližnjem lokalu namesto na delovnem mestu; da si je dne 9. 5. 2020 in 16. 5. 2020 v evidenco delovnega časa vpisala opravičeno odsotnost za vsak dan 7 ur, čeprav ni imela zato pravne podlage; da je nepravilno evidentirala delovni čas; da se ni udeležila sestanka poslovodij v E. dne 20. 5. 2020; da ni sporočila tri dni prej, da bo koristila dopust. S tem je tožnica kršila 33. in 37. člen ZDR-1 ter 10. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe, ki jo je tožeča stranka uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2021 (I. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2020 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje na delovnem mestu poslovodje ni prenehalo, ampak traja brez prekinitve vse do odločitve sodišča prve stopnje ter da tožena stranka tožnici za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 1. 8. 2020 do odločitve sodišča prve stopnje) prizna vse pravice iz delovnega razmerja, delovno dobo, jo prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter ji obračuna nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 2. 2019 v višini 1.092,47 EUR bruto, odvede davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezni neto znesek; da tožena stranka tožnici plača denarno povračilo namesto reintegracije v višini 20.443,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da tožena stranka tožnici ni dokazala očitanih kršitev. Očitane kršitve tudi ne utemeljujejo najhujše možne sankcije, in sicer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je mati samohranilka, ki sama skrbi za svojo 12-letno hčerko. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana pravočasno. Iz izpovedb sodelavk A.A. in B.B. jasno izhaja, da so jima nadrejeni naročili in odredili, naj napišeta pritožbo, ki sta jo dne 25. 6. 2020, po elektronski pošti, poslali direktorici C.C.. Navedeno je sodišče povsem prezrlo. Tožnica je tudi prepričana, da sodelavki pritožbe nista pisali sami in je bolj verjetno, da je pristojna služba tožene stranke pritožbi napisala ter izročila sodelavkama v podpis. Gre torej za konstrukt delodajalca zoper tožnico. Direktorica tožene stranke se je želela tožnice znebiti. Tožena stranka pa je bila z očitanimi kršitvami seznanjena bistveno pred 25. 6. 2020 (elektronska pošta sodelavk), zato je izredna odpoved podana prepozno. Sodišče je navedeno spregledalo in nekritično sledilo izpovedi direktorice C.C.. Tožnica je koristila višek opravljenih ur v skladu z navodili direktorice D.D., zato tudi dejstvo, da se nova direktorica C.C. z navodili ni strinjala, ne more pomeniti kršitev delovnih obveznosti. Navodila svoje nadrejene je tožnica upoštevala do nastopa mandata C.C.. Tožnici je bila zaradi očitane kršitve odpovedana pogodba o zaposlitvi, medtem ko sodelavki B.B., zaradi istega ravnanja, ni bila izrečena nobena sankcija. Zato je tožena stranka v primeru tožnice postopala diskriminatorno. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično in skrajno pristransko zaključilo, da se je direktorica seznanila z dejstvom koriščenja opravičene odsotnosti tožnice šele, ko je prebrala pritožbo sodelavk tožnice dne 26. 6. 2020. Sodišče se ni opredelilo do relevantnih navedb tožnice o nepravočasnosti izredne odpovedi, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je sama ali preko sodelavk vedno točno zabeležila uro svojega prihoda na delovno mesto in nikoli ni naročila sodelavki, da jo evidentira. Kdaj naj bi tožnica B.B. naročila naj njeno prisotnost vnese v evidenco, ni jasno opredeljeno. Sicer pa je B.B. izpovedala, da se je to zgodilo enkrat, mogoče dvakrat v mesecu maju 2020, kar pa ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti. Glede neudeležbe na sestanku poslovodij v E. dne 20. 5. 2020, ne drži zaključek sodišča, da ni pomembno, če neudeležba na sestanku za toženo stranko ni imela škodljivih posledic. Prav tako ne drži, da se je direktorica s to kršitvijo seznanila šele s pritožbo dne 25. 6. 2020, temveč je zanjo vedela bistveno prej, kar sta potrdili priči A.A. in B.B.. Največ kar bi se lahko očitalo tožnici je, da skladno s prvim odstavkom 42. člena Podjetniške kolektivne pogodbe družbe F., ni napovedala koriščenja dopusta tri dni pred nastopom dopusta. Pri toženi stranki je bila 16 let praksa, vse do prihoda nove direktorice, da se je tožnica kot poslovodja s sodelavkami, zaposlenimi v G. prodajalni v H., vnaprej dogovorila glede predvidenih odsotnosti, nato pa je odsotnost ustrezno vnesla v računalniško aplikacijo. Nihče nikoli ni zahteval, da se predhodno pridobi odobritev dopusta s strani direktorice. Šele v elektronskem sporočilu z dne 15. 6. 2020 je nova direktorica zaprosila za okvirni plan dopustov, ni pa omenila oziroma odredila, da je za koriščenje dopusta potrebna njena odobritev. Pri koriščenju dopusta je potrebno izhajati iz določbe 163. člena ZDR-1. Zgolj dejstvo, da o koriščenju dopusta direktorice ni obvestila 3 dni pred nastopom dopusta, pa ne more predstavljati hujše kršitve delovnih obveznosti. Tožena stranka se je s tožničinim koriščenjem rednega letnega dopusta v spornem obdobju nedvomno strinjala, saj ji je ta dopust obračunala na plačilni listi za mesec junij 2020. Če bi tožena stranka štela, da je bila tožnica v času od 22. 6. do 24. 6. 2020 neupravičeno odsotna, ji vsekakor za ta čas ne bi v celoti obračunala 100 % nadomestila. Tožena stranka pa tožnici tudi ni dokazala hude malomarnosti oziroma naklepa. Napačen pa je tudi zaključek sodišča, da je med strankama medsebojno razmerje in zaupanje tako porušeno, da ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja. Tožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je na pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 1. 2021 ter na naroku 21. 1. 2021 sodišče odločalo v drugačni sestavi kot na kasnejšem naroku dne 29. 1. 2021. 3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka z gotovostjo ugotovilo, da sta sodelavki tožnice B.B. in A.A. pritožbo zoper tožnico podali samoiniciativno in brez vsakega pritiska direktorice tožene stranke. Upoštevajoč kronologijo dogajanj pri toženi stranki, kot sta izpovedali priči A.A. in B.B. je mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je direktorica tožene stranke C.C. z vsemi kršitvami seznanila šele po prejemu pisne pritožbe, to je dne 26. 6. 2020. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno in da je sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusit, zlati pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšni pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev tožnica uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ni dopustno.

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2019 na delovnem mestu „poslovodja“. Dne 17. 7. 2020 je tožena stranka tožnici vročila seznanitev s hujšimi kršitvami delovnih obveznosti ter vabilo na zagovor, ki se ga tožnica ni udeležila, je pa podala pisni zagovor. Tožena stranka je tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Konkretno ji je očitala pet kršitev, in sicer neprimerno obnašanje do strank; da je bila med delovnim časom, v obdobju od decembra 2019 naprej, tudi po več ur na dan, v bližnjem lokalu namesto na delovnem mestu; da si je dne 9. 5. 2020 in 16. 5. 2020 v evidenco delovnega časa vpisala opravičeno odsotnost za vsak dan 7 ur, čeprav ni imela zato pravne podlage; da je nepravilno evidentirala delovni čas; da se ni udeležila sestanka poslovodij v E. dne 20. 5. 2020; da ni sporočila tri dni prej, da bo koristila dopust in s tem je tožnica kršila 33. in 37. člen ZDR-1 ter 10. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi.

8. Tožnica se je v zvezi z očitano kršitvijo, da je dne 9. 5. in 16. 5. 2020 neupravičeno vpisala v evidenco delovnega časa opravičeno odsotnost z dela (7 ur) sklicevala predvsem na navodila prejšnje direktorice D.D. v zvezi z delom, ki ga je opravila v mesecu aprilu 2020, ko ji je bilo odrejeno čakanje na delo doma. S temi navodili je po mnenju tožnice bila seznanjena tudi kasnejša direktorica C.C.. Ne glede na navodila bivše direktorice D.D. je bila tožnica dolžna spoštovati navodila, ki jih je dala direktorica C.C. dne 24. 4. 2020, in sicer da se naj počaka z evidentiranjem ur. Tožnica pa je ravnala v nasprotju z izrecnim navodilom nove direktorice. Tožnici je bilo torej znano, da mora počakati z vnosom ur, pa tega navodila ni upoštevala oziroma je ravnala v nasprotju z njim, in s tem kršila delovne obveznosti, predvsem 37. člen ZDR-1 in drugi odstavek 12. člena Pogodbe o zaposlitvi, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica kot poslovodkinja trgovine morala pri koriščenju ur upoštevati navodila direktorice C.C..

9. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi o odločilnem dejstvu – kot je obstoj jasnega navodila direktorice – bilo nasprotje med tem, kar je navedeno v sodbi in tem, kar izhaja iz pisnega dokaza. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da so bila sicer navodila tedanje direktorice D.D. taka, da se ure postopno evidentirajo v mesecu maju 2020, vendar pa je bilo naknadno s strani tožene stranke, torej direktorice C.C. podano drugačno navodilo, ki bi ga tožeča stranka morala upoštevati, zato ni podano nasprotje o odločilnem dejstvu.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je tožena stranka podala izredno odpoved prepozno, ker je bila bistveno prej seznanjena z očitanimi ravnanji tožnice, in ne šele, ko je direktorica prejela pritožbo, ki sta jo podali sodelavki tožnice B.B. in A.A.. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začne teči, ko delodajalec ugotovi, da je konkretno ravnanje delavca taka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede vprašanja, kdaj je z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen delodajalec, pa je bistveno, kdaj se z razlogom za odpoved seznani oseba, ki je pristojna za podajo odpovedi. Tožnica napačno tolmači, da je tožena stranka zvedela za očitane kršitve koriščenje odsotnosti 9. 5. in 16. 5. takoj oziroma najkasneje do konca meseca maja 2020, ker tožnice sporna dneva ni bilo na delu. Enako velja tudi za sestanek, za katerega tožnica trdi, da je tožena stranka vedela že dne 20. 5. 2020, ko se tožnica sestanka ni udeležila. Direktorica tožene stranke C.C. je bila seznanjena z očitanimi kršitvami šele, ko je prejela pritožbo sodelavk tožnice z dne 26. 6. 2020, kar je potrdila sama in priča B.B., ki je izpovedala, da je pritožbo poslala direktorici po elektronski pošti dne 25. 6. 2020. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2020 podana pravočasno.

11. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnice, da je bil celoten postopek izredne odpovedi zrežiran s strani tožene stranke in da sta sodelavki tožnice B.B. in A.A. pritožbo napisali po naročilu nadrejenih ter da je nista napisali sami. Priči B.B. in A.A. sta prepričljivo izpovedali, da sta podali pritožbo samoiniciativno in brez vsakega pritiska tožene stranke. Priča B.B. je izpovedala, da je pritožbo poslala direktorici C.C. po elektronski pošti dne 25. 6. 2020, direktorica C.C. pa je izpovedala, da se je s pritožbo seznanila 26. 6. 2020. Dejstvo, da direktorica C.C. elektronske pošte ni prebrala še istega dne, ko je elektronsko pošto prejela, ne kaže na to, da sodišče izpovedi zakonite zastopnice ne bi smelo verjeti. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je razvidna pristranskost sodišča prve stopnje s tem, ko je nekritično sledilo vsem navedbam tožene stranke, do relevantnih proti navedb tožnice pa se sploh ni opredelilo. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih trditev tožene stranke, kot tudi tožnice.

12. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2020 očitala tudi neprimerno obnašanje na delovnem mestu, in sicer, da je bila tožnica med delovnim časom v obdobju od decembra 2019, naprej tudi po več ur na dan v bližnjem lokalu namesto na delovnem mestu ter da se v poslovalnici večkrat ni zmenila za stranke, saj je opravljala osebne klice, namesto da bi jih postregla. Tožnica je sicer zanikala očitane kršitve, vendar sta nasprotno izpovedali priči A.A. in B.B.. Priči sta izpovedali, da je tožnica pol delovnega časa preživela v lokalu ali izven trgovine in da strank ni stregla. Izpovedali sta tudi, da svojega poslovodskega dela tožnica ni opravljala. Obe priči sta skladno izpovedali, da sta tožnico v mesecu marcu 2020 opozorili na njena ravnanja. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da tožena stranka ni dovolj konkretizirano opisala hujših kršitev delovnih obveznosti, ki naj bi jih tožnica storila, saj je kršitve časovno in krajevno opredelila (od decembra 2019 naprej po več ur na dan).

13. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje zmotna glede nepravilnega evidentiranja delovnega časa. Tožnica v pritožbi sama navaja, da je sama ali preko sodelavk vedno točno zabeležila uro svojega prihoda na delovno mesto, ker gre za računalniško vzpostavljen sistem, ki (do minute natančno) zabeleži tako čas prihoda kot tudi čas odhoda z dela. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala nepravilno evidentiranje delovnega časa, in sicer, da je v mesecu maju 2020 od sodelavke B.B. najmanj enkrat zahtevala, da jo za popoldansko izmeno prijavi v evidenco prisotnosti, s pojasnilom, da bo takoj prišla, nato pa je na delo prišla šele čez eno uro. Tožnica v pritožbi sama priznava, da je tudi preko sodelavk beležila uro svojega prihoda na delovno mesto. Priča A.A. je sicer izpovedala, da ji tožnica ni naročila, da jo evidentira, vendar pa je hkrati izpovedala, da je možno manipulirati računalniško vzpostavljen sistem evidentiranja delovnega časa tako, da se navede številka od tožnice in napiše dan in ura, čeprav tožnice ni bilo v službi. Priča B.B. pa je potrdila, da jo je tožnica enkrat prosila, da jo naj evidentira. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnica storila kršitev, s tem, ko je sodelavko B.B. v mesecu maju 2020 vsaj enkrat prosila, da jo evidentira v sistem delovnega časa, čeprav ni bila prisotna na delovnem mestu. Sodišče utemeljeno ni verjelo tožnici, da se je to zgodilo samo enkrat in da je takrat zaradi iskanja parkirnega mesta zamudila 5 oziroma 10 minut. Tožena stranka dejansko tožnici ni očitala, da je prepozno prišla v službo, temveč predvsem, da je manipulirala z evidenco delovnega časa in vanjo preko sodelavke lažno vpisala, da je prisotna na delovnem mestu. Na podlagi navedenega je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnica s tem kršila 33. člen ZDR‑1 in 10. člen Pogodbe o zaposlitvi.

14. Glede neudeležbe tožnice na sestanku poslovodij v E. dne 20. 5. 2020 pa se tožnica neutemeljeno sklicuje, da je sestanek sklicala bivša direktorica D.D. in da je bil namen sestanka poslovilno srečanje s D.D. ter zato ni zamudila ničesar pomembnega. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predstavlja neudeležba na sklicanem sestanku kršitev delovne obveznosti, in sicer kršitev 33. člena ZDR-1 in 10. člena Pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožena stranka tudi izgubila zaupanje v tožnico. Dejstvo, ki ga navaja tožnica, da tožena stranka ni mogla izgubiti zaupanja v tožnico, ker sestanka ni sklicala nova direktorica C.C., ni relevantno.

15. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da je v času od 22. do 24. 6. 2020 upravičeno koristila dopust, v skladu s Podjetniško kolektivno pogodbo družbe F. d. o. o., ki v prvem odstavku 42. člena določa, da ima delavec pravico izrabiti 3 dni letnega dopusta na dan, ki ga sam določi. Podjetniška kolektivna pogodba v prvem odstavku 42. člena res določa, da ima delavec pravico izrabiti 3 dni letnega dopusta, ki ga sam določi, vendar pa mora o izrabi obvestiti delodajalca najkasneje 3 dni pred izrabo. Tožnica pred izrabo letnega dopusta ni obvestila tožene stranke, prav tako o tem ni obvestila svojih sodelavk. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da ni bila dolžna pridobiti soglasja delodajalca za koriščenje treh dni dopusta, ker ni šlo za glavno sezono ter tudi o povečanem obsegu dela ni bilo mogoče govoriti. Pri tem je tudi nepomembno, ali sta sodelavki A.A. in B.B. pravočasno napovedali dopust, saj je bila tožnica kot poslovodkinja dolžna skrbeti za pravilno postopanje sodelavk v zvezi s koriščenjem dopusta. Pri tem je nepomembno, kdaj je direktorica C.C. poslala elektronsko sporočilo (15. 6. 2020), s katerim je zaprosila za okvirni plan dopustov in da ni omenila oziroma odredila, da je za koriščenje dopusta potrebna njena odobritev. Navedeno je imela tožena stranka urejeno v Podjetniški kolektivni pogodbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica s tem, ko ni tri dni prej obvestila tožene stranke, da bo koristila dopust od 22. 6. do 24. 6. 2020, kršila 42. člen Podjetniške kolektivne pogodbe. Neutemeljeno se tožnica sklicuje na določila 163. člena ZDR-1, saj delodajalec tožnici ni očital, da v navedenem terminu ne bi smela koristiti dopusta, temveč da o koriščenju dopusta ni obvestila pristojnih oseb.

16. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pojasnila tudi, da so vse storjene kršitve tožnice pripeljale do tega, da tožnica pri toženi stranki ni več uživala nobenega zaupanja, kar pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, zato je pravilno zaključilo, da je med strankama porušeno medsebojno zaupanje do takšne mere, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja in je s tem izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 17. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je na pripravljalnem naroku in na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 1. 2021 ter na naroku 21. 1. 2021 odločalo v drugačni sestavi kot na kasnejšem naroku dne 29. 1. 2021. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno s 3. odstavkom 302. člena ZPP, ki določa, da če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti, vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Navedeno je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 29. 1. 2021, iz katerega izhaja, da se je zaradi spremembe senata ponovno vpogledalo v vse dokazne priloge in izpovedbe do tedaj zaslišanih prič. Tožnico je ves čas zastopala pooblaščenka, ki navedenemu ni ugovarjala niti ob zaključku postopka na prvi stopnji.

18. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).