Jedro

Ventilator, ki ni bil pritrjen na steni v skladu s pisnimi navodili proizvajalca, temveč na tleh in v razdalji 20 - 25 cm stran od stene tako, da je bil zadnji del ventilatorja dosegljiv s prosto roko, predstavlja nevarno stvar, za katero delodajalec objektivno odškodninsko odgovarja.

Delo v rudniku pri natovarjanju in raztovarjanju kamenja oz. rude, je nevarna dejavnost v smislu določbe 2. odst. 154. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se znesek 910.000,00 SIT (1. točka izreka) zniža na znesek 500.000,00 SIT in znesek 452.781,50 SIT (2. točka izreka - stroški postopka) zniža na znesek 166.414,00 SIT.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki rudnik d.o.o. in zavarovalnica d.d. dolžni nerazdelno plačati tožniku x.y. 910.000,00 SIT in mu nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 452.781,50 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila in v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe toženi stranki.

Prvotožena stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevek tožnika v zvezi s poškodbo z dne 1.3.1989 zavrne, v ostalem pa izpodbijano sodbo spremeni. Glede nezgode z dne 1.3.1989 se pritožuje glede temelja odškodninske odgovornosti in zoper višino odškodnine, glede nezgode dne 23.11.1990 pa se pritožuje le zoper višino odškodnine. Prav tako se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da je nesrečo dne 1.3.1989 povzročil izključno tožnik s svojim ravnanjem, saj je glede na vse okoliščine, v katerih je do poškodbe prišlo, je po njenem mnenju ravnal tožnik skrajno nepazljivo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je bil ventilator montiran v nasprotju z navodili proizvajalca, saj iz navodil o montaži ventilatorja izhaja, da je bil ta montiran pravilno. Ne glede na način montaže pa zadnji del ventilatorja ni nevaren. Ker je tožnika poškodovala veternica, je iz tega mogoče ugotoviti, da je moral tožnik seči z roko globoko v notranjost ventilatorja, mimo motorja, da je dosegel veternico. Takšno ravnanje tožnika pa je nerazumljivo. Poleg tega meni, da je dosojena višina odškodnine za obe poškodbi z dne 1.3.1989 in dne 23.11.1990 pretirana, saj poškodbe tožniku niso zapustile nikakršnih posledic.

Odškodnina za fizične bolečine je v obeh primerih previsoka. Glede odškodnine za strah je mnenja, da jo je sodišče prve stopnje dosodilo neutemejeno, saj je sam tožnik za obe nesreči navedel, da ga ni bilo strah. V zvezi z dosojenimi stroški postopka pa navaja, da sodišče teh stroškov ni obrazložilo, zato ne more točno navesti v katerem delu jih izpodbija.

Drugotožena stranka se pritožuje le zoper sklep o stroških postopka in navaja, da sodišče prve stopnje sklepa o stroških ni obrazložilo.

Po njenem mnenju gre zaradi tega za bistveno kršitev določb postopka, saj se stroškov ne da preizkusiti.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbene navedbe, da je do delovne nezgode dne 1.3.1989 prišlo po izključni krivdi tožnika oz. zaradi njegovega ravnanja, so neutemeljene. Kot izhaja iz pisnih navodil proizvajalca o montaži ventilatorjev, bi moral biti ventilator nameščen na zidu, ali obešen na nosilec, tega pa prvotožena stranka ni storila. Vse zaslišane priče v postopku so povedale, da ventilator ni bil montiran na steni, temveč na tleh in kakšnih 20 do 25 cm stran od stene tako, da je bil zadnji del ventilatorja prosto dosegljiv. Pritožbeno sodišče se zaradi tega strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da ventilator ni bil montiran v skladu z navodili proizvajalca in da gre v danem primeru v zvezi z nastalo škodo za objektivno odgovornost prvotožene stranke, saj kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, grelna naprava, nameščena v prostoru na takšen način, kot je bila v obravnavanem primeru in brez ustrezne zaščite, nedvomno predstavlja nevarno stvar. Zaradi tega se pritožbeno sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala iz škodnega dogodka dne 1.3.1989, v celoti strinja z razlogovanjem odločitve sodišča prve stopnje in meni, da je prvotožena stranka za škodo iz tega škodnega dogodka, v celoti odgovorna po temelju.

Pritožba prvotožene stranke pa utemeljeno opozarja na previsoko odmerjeno odškodnino v zvezi s poškodbami, ki jih je tožnik utrpel pri delovnih nezgodah dne 1.3.1989 in 23.11.1990. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca kirurga - dr. x.y. z dne 30.12.1996, je tožnik pri obeh poškodbah imel le zmerne bolečine, ki so v prvem primeru trajale nekaj ur, v drugem primeru pa 3 do 5 dni.

V prvem primeru je imel tožnik nato še 2 do 3 dni blage bolečine in občasno blage bolečine približno teden do 10 dni, v drugem primeru pa blage bolečine še 7 do 10 dni. Ker iz omenjenega izvedenskega mnenja tudi izhaja, da kakšnih posebnih nevšečnosti tožnik med zdravljenjem ni imel in da mu poškodbe tudi niso zapustile nikakršnih posledic, je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje glede na intenziteto tožnikovih fizičnih bolečin, v obeh primerih prisodilo iz naslova fizičnih bolečin tožniku previsoko odškodnino. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na dejanske ugotovitve primerna pravična odškodnina iz naslova fizičnih bolečin (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) za prvo poškodbo 200.000,00 SIT in za drugo poškodbo 300.000,00 SIT in ne odškodnina v višini, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, ki je tožniku za prvi škodni primer prisodilo 270.000,00 SIT in za drugi primer 410.000,00 SIT. Poleg tega tožniku tudi ne gre odškodnina iz naslova za strah, saj, kot pravilno opozarja pritožba, je tožnik pri zaslišanju sam povedal, da ga pri nobeni od obeh nesreč ni bilo strah. Sodišče prve stopnje je zaradi tega, ko je tožniku prisodilo iz naslova za strah odškodnino v višini 90.000,00 SIT (za nesrečo dne 1.3.1989) in 140.000,00 SIT (za nesrečo dne 23.11.1990), napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega je tožnik upravičen le do odškodnine za nematerialno škodo iz naslova fizičnih bolečin, ki v skupnem znesku znaša 500.000,00 SIT.

Ker je prvotožena stranka s pritožbo delno uspela in glede na utemeljenost pritožbenih navedb obeh toženih strank glede odločitve o stroških postopka, je bilo potrebno te stroške postopka na prvi stopnji na novo odmeriti. Pritožbeno sodišče je v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS št. 7/95) priznalo tožniku kot potrebne stroške: za vložitev predloga na sodišče z dne 17.4.1991 400 točk, za pripravljalne vloge z dne 20.2.1992, 5.3.1992, 30.3.1993 in 20.1.1997 4 x po 300 točk, za udeležbo na obravnavi dne 11.3.1993 in 24.5.1993 2 x po 100 točk (2. točka tar.št. 15), za udeležbo na obravnavi 14.5.1996, 24.10.1996 in 28.1.1997 3 x po 200 točk in za urnino 3 x po 100 točk, skupaj 2.700 točk, kar glede na vrednost točke ob odmeri - 76,50 SIT znaša 206.550,00 SIT. Poleg tega je pritožbeno sodišče priznalo tožniku še materialne stroške v višini 1.550,00 SIT, stroške za takso za sodbo v znesku 2.730,00 SIT, 1 x kilometrino na relaciji A - B v višini 2.650,00 SIT in stroške izvedenine v višini 49.000,00 SIT. Skupaj znašajo tožnikovi stroški 262.480,00 SIT. Ker je tožnik uspel le s 55% svojega zahtevka, sta obe toženi stranki v skladu z določbo 2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), torej glede na uspeh v tem sporu, dolžni povrniti tožniku le sorazmeren del odvetniških stroškov v skupnem znesku 117.414,00 SIT ter v celoti stroške izdelave izvedenskega mnenja v znesku 49.000,00 SIT, ker je bilo izvedensko mnenje potrebno, saj sodišče ne razpolaga z znanjem s področja medicine in so ti stroški nastali neodvisno od višine uveljavljene terjatve.

Celotni stroški, ki jih morata obe toženi stranki povrniti tožniku znašajo 166.414,00 SIT in le do višine teh stroškov, je tožnik upravičen.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama obeh toženih strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je skupno prisojeno odškodnino tožniku v višini 910.000,00 SIT znižalo na 500.000,00 SIT, prisojene stroške postopka v višini 452.781,50 SIT pa znižalo na znesek 166.414,00 SIT. V preostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZOR in ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).