Jedro

Ker gre pri objavi sodbe za diskrecijsko pravico sodišča, mora sodišče njeno uporabo tudi ustrezno obrazložiti.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojene S.V. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne..., ter sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne..., razveljavita in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bila obs. S.V. spoznana za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 108. člena členu KZ-77. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen zapora enega meseca s preizkusno dobo enega leta, po določbi 115. člena KZ-77 pa je bila dolžna na svoje stroške objaviti sodbo v izvlečku na isti način, kot je bilo dejanje storjeno. Sodišče druge stopnje je s sklepom pritožbi obsojenkine zagovornice delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je obsojenki namesto pogojne obsodbe izreklo sodni opomin, sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica obs. S.V. vložila dne... zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavljala kršitev 115. člena KZ-77 ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala, da naj vrhovno sodišče pravnomočno odločbo spremeni, oziroma razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Zasebni tožilec M.V. na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ni podal odgovora po 2. odstavku 423. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 108. člena KZ-77 naj bi obs. S.V. storila s tem, da je v časopisu Vestnik št. 23 z dne... nepooblaščena v imenu predsednika skupnosti stanovalcev F.Z., katerega je tudi brez njegove vednosti podpisala, objavila članek z naslovom načelniku g. M. s trditvijo, da zasebni tožilec "kaže zelo arogantno in nesramno obnašanje, kot da bi bil s svojim lokalom na samotni lokaciji". V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje pa je na peti strani (predzadnja in zadnja vrsta) navedeno, da je obsojenka z inkriminiranimi besedami "arogatnež in nesramno obanašanje" raznašala o zasebnem tožilcu, oziroma da mu je na ta način pripisala "določeno lastnost, ki vsekakor lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca". V izreku sodbe se torej obsojenki očita, da je zasebnemu tožilcu pripisala določena negativna ravnanja - ki naj bi pomenila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 2. odstvku v zvezi s 1. odstavkom 108. člena KZ-77. V obrazložitvi sodbe pa se obsojenki očita, da je zasebnemu tožilcu pripisala določeno negativno osebno lastnost - torej da je podala negativno vrednostno sodbo (oceno) o zasebnem tožilcu, kar bi lahko pomenilo kaznivo dejanje razžalitve po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 106. člena KZ-77. Utemeljena je tedaj trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da gre za očitno nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

Pri obsodbi za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve storjeno s tiskom sme sodišče po določbi 115. člena KZ-77 izreči, da se sodba na stroške obdolženca objavi v tisku. Objava sodbe torej ni obvezna temveč le fakultativna. Ker gre za diskrecijsko pravico sodišča, mora sodišče njeno uporabo tudi ustrezno obrazložiti, da jo odolženec sploh lahko izpodbija, sodišče druge stopnje pa lahko preizkusi, ali je bila zakonito uporabljena. Po oceni vrhovnega sodišča se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da je bila z izpodbijano odločbo kršena določba 115. člena KZ-77 in da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o tem, zakaj se je sodišče odločilo za izrek objave sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč izrek ukrepa po 115. členu KZ-77 obrazložilo na način, kot da bi bila objava sodbe obvezna, čim je bilo kaznivo dejanje storjeno s tiskom. Zaradi napačne uporabe omenjene določbe KZ-77 tudi niso sprejemljivi razlogi v izpodbijanem sklepu, da je sodišče prve stopnje "za izrek te odločbe navedlo sicer skromne, vendar še zadovoljive razloge".

Po povedanem je vrhovno sodišče utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sklep ter sodbo razveljavilo (1. odstavek 426. člena ZKP). V ponovljenem postopku je potrebno, da sodišče odpravi ugotovljene kršitve zakona ter bolj kritično presodi, ali so inkriminirane besede "arogantno in nesramno obnašanje" v tolikšni meri konkretizirane oziroma substancirane, da lahko pomenijo kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ali pa je šlo zgolj za razžalitev - storjeno pri varstvu obsojenkih upravičenih koristi, zaradi hrupa, ki naj bi prihajal iz gostinskega lokala zasebenga tožilca ter obsojenkinih prejšnih brezuspešnih intervencij pri tržni inšpekciji. V presojo teh vprašanj se namreč vrhovno sodišče ni spuščalo, ker je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).