Jedro

Kreditno pogodbo, h kateri so tožeča stranka in kreditojemalec sklepala anekse, je šteti treba kot eno pogodbo in ne več pogodb, saj z ekonomskega vidika sestavljajo celoto.

ZPotK-1 ne prepoveduje sklepanja več pogodb istega dajalca kredita, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto, vendar pa sodišče ugotavlja, da je tako sklepanje kreditnih pogodb prepovedano takrat, ko se kreditodajalec želi s tem izogniti določbam ZPotK-1. Z določbo drugega odstavka 28. člena ZPotK-1 je zakonodajalec uvedel preventivni ukrep v korist varstva potrošnikov, z namenom, da se onemogoči dajalce kreditov, da bi kreditne pogodbe razbili na več razmerij ali več zaporednih razmerij, ki sama po sebi niso urejena z določbami tega zakona, vendar so ekonomsko gledano enakovredna pogodbam, ki jih ureja ZPotK-1.2 Kolikor se ugotovi, da dajalec kredita ravna na opisani način, mu tržni inšpektor na podlagi 6. točke sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1 prepove sklepanje kreditnih pogodb po ZPotK-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tržni inšpektorat RS, Območna enota Koper - Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal sklepanje kreditnih pogodb, ker sklepa več zaporednih aneksov k osnovni pogodbi, ki pa predstavljajo več pogodb istega dajalca kredita, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto in ki se v smislu Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1) štejejo kot ena pogodba ter se s tem poskuša izogibati določbam tega zakona.

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je dne 30. 9. 2016 opravil kontrolni pregled poslovanja pri tožeči stranki, in sicer na sedežu družbe .... Pregled je bil po vsebini kontrola o tem, kako tožeča stranka kot kreditodajalec spoštuje določbe ZPotK-1 in temu predpisu pripadajoče podzakonske akte. Dodatno je pridobil še spisovno dokumentacijo, vezano na potrošniško kreditiranje iz območij Tržnega inšpektorata RS Murska Sobota, Dravograd - Maribor, Ljubljana in Celje, kjer ima tožeča stranka svoje poslovne enote. O tem sta bila v odsotnosti predstavnikov tožeče stranke sestavljena zapisnik in uradni zaznamek, nato pa izročena njenemu zastopniku.

3. Prvostopenjski organ v nadaljevanju navaja, katere spise tožeče stranke je pregledal po posameznih poslovnih enotah in jih tudi opisuje. Pojasnjuje, da so bile pri pregledu zahtevane pogodbe za aktivne stranke, ki niso v celoti poplačale najetih kreditov. Ugotavlja, da obveznosti po sklenjenih pogodbah praviloma niso bile odplačane v dogovorjenem roku 30 dni, nakar so se k tem pogodbam sklepali aneksi, ki jih je bilo v določenih primerih tudi več. Iz pogodb in pripadajočih aneksov je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožeča stranka s strankami, ki obveznosti po kreditnih pogodbah niso poravnale pravočasno, sklenila anekse, obračunala pa jim je stroške za zamudo v višini 10 % od danega kredita. Prvostopenjski organ meni, da tako ravnanje tožeče stranke predstavlja izogibanje določbam ZPotK-1, saj aneksi, ki se sklepajo k osnovni pogodbi, predstavljajo več pogodb istega dajalca kredita, ki z ekonomskega vidika sestavlja celoto. Gre za sklenitev več zaporednih pogodb, ki se v smislu tega zakona štejejo kot ena pogodba in kar po določbi 28. člena ZPotK-1 ni dovoljeno. Plačilo v roku 30 dni je prej izjema kot pravilo, pri čemer se neizpolnjevanje obveznosti po pogodbi ne rešuje po določbah 5. in 6. člena pogodbe, kot je to opredeljeno za primer neizpolnjevanja obveznosti, pač pa se sklepajo aneksi k pogodbam, zaračunavajo pa stroški, ki so enormno visoki glede na znesek posojila.

4. Prvostopenjski organ še navaja, da je tožeča stranka po tem, ko ji je poslal zapisnik in jo pozval, naj na ta zapisnik poda pripombe, to storila in te pripombe v nadaljevanju povzema. Poudarja, da ni nujno, da bi imela tožeča stranka ves čas postopka možnost dajanja izjav in da zato ni treba, da bi bil njen zastopnik tudi navzoč ob vseh pregledih.

5. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijane odločbe in pritožbene navedbe tožeče stranke. Enako kot prvostopenjski organ ugotavlja, da potrošniki obveznosti iz kreditnih pogodb, ki so jih sklepali s tožečo stranko, v večini primerov niso izpolnili v roku. Zato so s tožečo stranko sklepali anekse k pogodbam, s katerimi so podaljšali rok za vračilo dolgovanega zneska za nadaljnjih 30 dni, po preteku roka pa znova sklenili aneks za nadaljnjih 30 dni, itd. Potrošniki so ob vsaki sklenitvi aneksa tožeči stranki plačali 10 % dolgovanega zneska kredita, kot strošek neizpolnitve obveznosti. Tožeča stranka je sicer skušala prikazati, da se za kreditne pogodbe, ki jih sklepa s potrošniki za dobo 30 dni, brez obresti in drugih stroškov, ne uporablja ZPotK-1, vendar pa temu drugostopenjski organ ne sledi. Ne gre namreč za izjemo po 3. točki 3. člena ZPotK-1, ki bi veljala le v primeru, kolikor bi potrošniki vrnili zgolj znesek kredita, brez obresti in brez vseh stroškov. Tožeča stranka pa je ob sklenitvi aneksov k pogodbam zaračunavala 10 % stroškov zaradi zamude. Anekse je vodila pod istimi številkami kot osnovno kreditno pogodbo in zato drugostopenjski organ pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, ki je pogodbo in anekse štel za eno pogodbo.

6. Drugostopenjski organ pritrjuje tudi ugotovitvi prvostopenjskega organa, da se je tožeča stranka s tem želela izogniti določbam ZPotK-1 ter s svojim načinom poslovanja želela prikazati, da njene kreditne pogodbe predstavljajo izjemo po 3. točki 3. člena ZPotK-1, četudi so obračunani stroški eden od poglavitnih namenov, zaradi katerega tožeča stranka posoja denar. Kolikor temu ne bi bilo tako, bi tožeča stranka prilagodila svoje poslovanje, glede na to, da visok odstotek potrošnikov svojih obveznosti ne more poravnati v dogovorjenem roku 30 dni. Tožeča stranka po eni strani trdi, da gre pri njenem poslovanju za izjemo po 3. točki 3. člena ZPotK-1, po drugi strani pa se sklicuje na določbo 22. člena tega zakona, ko zatrjuje, da se stroški ne vštevajo v efektivno obrestno mero. Četudi ima tožeča stranka v svojih pogodbah navedeno, da se zanje ne uporablja ZPotK-1, pa drugostopenjski organ poudarja, da bi tako pogodbeno določilo lahko veljalo le v primeru, če bi bile kreditne pogodbe izpolnjene v roku in ne bi prihajalo do tako številnih sklepanj aneksov k pogodbam ter do zaračunavanja stroškov zaradi neizpolnitve pogodbe. Prav tako se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na odločitve, ki so bile sprejete v pravdnih zadevah s tem, da navaja le posamezne segmente iz teh sodb, nenazadnje pa se je do njenega poslovanja nedvoumno opredelilo tudi sodišče in to nasprotno od tega, kar zatrjuje tožeča stranka.

7. Drugostopenjski organ se tudi ne strinja, da naj bi bil izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv in s tem neizvršljiv, saj naj ne bi bilo jasno, katere kreditne pogodbe se tožeči stranki prepoveduje sklepati. Tožeči stranki je bilo z izpodbijano odločbo prepovedano njeno poslovanje, ki temelji na sklepanju kreditnih pogodb, h katerim sklepa anekse in to v vseh poslovalnicah na način, kot je predmet tega postopka. Tovrstne pogodbe in aneksi namreč z ekonomskega vidika sestavljajo celoto in se zato šteje, da gre za eno kreditno pogodbo v smislu ZPotK-1. Ukrep, ki je bil izrečen, ni nesorazmeren, pač pa se tožeči stranki zgolj prepoveduje nezakonito ravnanje. Tožeča stranka je tudi imela možnost sodelovanja v postopku, saj ji je bil posredovan zapisnik o inšpekcijskem pregledu s pozivom, da lahko nanj poda pripombe, kar je tudi storila, do teh pripomb pa se je prvostopenjski organ opredelil. 8. Tožeča stranka odločitev tožene stranke izpodbija iz vseh tožbenih razlogov ter sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter postopek inšpekcijskega postopka ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožeča stranka navaja, da tožena stranka izhaja iz 28. člena ZPotK-1, saj naj bi pogodbe in aneksi predstavljali celoto. Drugi odstavek 28. člena ZPotK-1 sicer res opredeljuje v katerih primerih pogodbe istega dajalca kredita iz ekonomskega vidika sestavljajo celoto ter se štejejo za eno pogodbo, vendar pa takega ravnanja ne določa kot nedovoljenega. Sklepanje pogodb, ki sestavljajo ekonomsko celoto, torej samo po sebi ni prepovedano, pač pa je nedovoljeno le, kolikor se dajalec kreditov izogiba določbam ZPotK-1. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, katero je tisto ravnanje tožeče stranke, ki naj bi kršilo določbe ZPotK-1, prav tako ne navaja v katerih določbah pogodb naj bi bile kršene te določbe niti kakšno dejansko stanje je glede celotnega procesa sklepanja pogodb in aneksov ugotovil inšpekcijski organ. Tožena stranka je le pavšalno navedla, da ravnanje tožeče stranke ni dovoljeno, ker se skuša izogniti določbam ZPotK-1, ne da bi pojasnila katerim določbam niti s kakšnim ravnanjem naj bi to storila. Tožena stranka tudi navaja, da naj bi potrošnikom po vsakokratnem preteku 30 dnevnega roka zaračunala stroške neizpolnitve obveznosti v višini 10 %, kar pa ne drži, saj stranke, ki so kredit vrnile v dogovorjenem roku, niso plačevale nobenih stroškov. Tožeča stranka ne more vplivati na odločitve potrošnikov niti ne more vedeti ali bodo znesek kredita vrnili v roku ali ne.

9. Tožeča stranka meni, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv in tudi ni izvršljiv, saj ni navedeno, katere pogodbe se ji prepoveduje sklepati, prav tako tudi ne, na katero lokacijo se taka prepoved nanaša. Neizvršljiva odločba je nična, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je sicer sklepala pogodbe s potrošniki, ki predstavljajo izjemo od uporabe ZPotK-1, saj ob sklenitvi pogodb ni zaračunala nobenih stroškov, za najeta posojila pa tudi ni zaračunala obresti. Tožeča stranka je zgolj v primeru, kolikor stranka obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, zaračunala stroške, ki jih je imela zaradi neizpolnitve obveznosti. Taki stroški se po določbi 22. člena ZPotK-1 ne vštevajo v izračun efektivne obrestne mere. ZPotK-1 se torej za tovrstne pogodbe ne uporablja in zato ne morejo biti nezakonite. Anekse h kreditnim pogodbam je tožeča stranka sklepala na zahtevo potrošnikov, sicer bi zoper njih sprožila izvršilne postopke, kar pa ima lahko za potrošnika hude posledice, pa tudi stroški bi bili za potrošnika bolj obremenjujoči. Prepoved kreditodajalcu, da s kreditojemalcem sklene dogovor, na podlagi katerega se lahko izogne izvršilnemu postopku, je po mnenju tožeče stranke v nasprotju s temeljim načelom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da je sklepanje in urejanje obligacijskih razmerij prosto. Tožeča stranka tudi ni pojasnila procesa sklepanja kreditnih pogodb niti ni pojasnila, zakaj šteje stroške zaradi neizpolnitve pogodbe za enormne.

10. Kolikor bi sledili razlagi tožene stranke, torej da gre v primeru pogodbe in aneksov za ekonomsko celoto in se štejejo za eno pogodbo, je posledica za potrošnika zgolj plačilo stroškov zaradi neizpolnitve pogodbe, ki pa ne vpliva na višino efektivne obrestne mere in zato tudi taka pogodba kot celota predstavlja izjemo od uporabe ZPotK-1, oziroma vsaj ne predstavlja kršitve določil tega zakona. To izrecno izhaja tudi iz tretjega odstavka 4. člena ZPotK-1, po katerem se za kreditno pogodbo, ki se reprogramira, prav tako uporablja 3. člen tega zakona pod pogojem, da je potrošnik v zamudi z odplačilom kredita, da tak dogovor prepreči sodni postopek in da nova pogodba za potrošnika ne vsebuje manj ugodnih pogojev. Prav o tem je namreč mogoče govoriti v obravnavanem primeru, kar je ugotovilo tudi Okrajno sodišče v Ljubljani v sodbi, opr. št. V P 42/2017 z dne 21. 4. 2017. 11. Drugostopenjski organ v odločbi tudi navaja, da naj bi bili zaračunani stroški eden izmed poglavitnih namenov zaradi katerega tožeča stranka posoja denar, kar naj bi potrdila tožeča stranka sama, ko je pojasnila, da ima izrečena prepoved lahko uničujoče posledice za njeno poslovanje, pa četudi je jasno, da ima vsaka prepoved lahko take posledice. Vsekakor pa to ne potrjuje namena tožeče stranke, kot ji ga pripisuje tožena stranka. Kolikor bi imela tožeča stranka svoja denarna sredstva deponirana na banki, so obresti tako nizke, da se to ne splača in se je zato odločila, da potrošnikom pomaga z ugodnimi posojili nizkih zneskov. Tožeča stranka nima interesa, da bi se odplačevanje vleklo v nedogled, pač pa da bi se posojila vračala v najkrajšem možnem času. Taka so tudi določila pogodb. Vsaka stranka je pogodbo podpisala prostovoljno in bila seznanjena s pogoji, enako to velja za podpis aneksov. Zakonitost pogodb je v zadevi opr. št. P 21/2014 presodilo že Okrajno sodišče na Vrhniki s sodbo z dne 9. 11. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1503/2016 z dne 14. 9. 2016, ki je odločilo, da ima pogodbeno določilo o stroških zaradi neizpolnitve pravno naravo dogovorjene odškodnine, praksa tožeče stranke pa ne krši določb ZPotK-1. Odločitev tožene stranke zato tožeči stranki krši temeljno pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije.

12. Tožeča stranka še izpostavlja, da ji tožena stranka ni dala možnosti, da bi izjavila o dejstvih in ugotovitvah. Tožena stranka ji je sicer posredovala zapisnik, na katerega je imela možnost podati pripombe, te pa niso bile upoštevane niti tožena stranka ni izvedla predlaganih dokazov. Zahtevala je tudi, da se iz zapisnika brišejo vsi izrazi s subjektivnim elementom, saj sme zapisnik navajati le objektivna dejstva, česar tožena stranka prav tako ni upoštevala. S takim ravnanjem je tožena stranka tožeči stranki kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, enako pa to zahteva tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah. Po mnenju tožnice je izrečeni ukrep tudi sicer nesorazmeren in zato v neskladju z drugim in tretjim odstavkom 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Tudi če bi izhajali iz sicer nepravilne predpostavke, da sklepanje aneksov pomeni izogibanje določbam ZPotK-1, pa bi bilo mogoče tožeči stranki prepovedati le sklepanje aneksov, ne pa tudi pogodb in je zato izrečeni ukrep nezakonit. K točki I izreka:

13. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kot kreditodajalec sklepala pogodbe o kratkoročnih gotovinskih kreditih. Iz pogodb, ki so v upravnem spisu (gre za tipske pogodbe) ter preglednice aktivnih kreditov v času inšpekcijskega pregleda izhaja, da so bili zneski odobrenih kreditov manjši, največ do 600,00 EUR, z dogovorjeno dobo vračila 30 dni, brez obresti in brez stroškov odobritve posojila (1. člen v pogodbah). Kreditojemalci so se zavezali, da bodo v primeru, da svoje obveznosti ne bodo poravnali v dogovorjenem roku, tožeči stranki poravnali stroške zaradi neizpolnitve obveznosti v višini 10 % od vrednosti danega posojila, za kar jim bo tožeča stranka izdala račun, stroški pa bodo zapadli v plačilo naslednji dan po roku za izpolnitev obveznosti (4. člen pogodb). V pogodbah je bilo tudi izrecno določeno, da se za te pogodbe ne uporabljajo določbe ZPotK-1, in sicer v skladu s 3. točko 3. člena tega zakona (10. člen pogodb) .

14. Med strankama tudi ni sporno, da je tožeča stranka po tem, ko kreditojemalci v dogovorjenem roku 30 dni niso poravnali zneska najetega kredita, tem zaračunala stroške zaradi neizpolnitve obveznosti v višini 10 % od najetega zneska kredita in jim za to izstavila račun. Tožeča stranka in kreditojemalec sta v takem primeru praviloma sklenila aneks k osnovni pogodbi o kratkoročnem gotovinskem posojilu, v katerem sta ugotovila, kakšen je še neporavnani znesek kredita, določila nov rok plačila (nadaljnjih 30 dni po sklenitvi aneksa), določila pa tudi, da bo kreditojemalec, kolikor kredita (oziroma neporavnanega zneska kredita) ne bo poravnal v tako dogovorjenem roku, tožeči stranki plačal stroške zaradi neizpolnitve obveznosti v višini 10 % od vrednosti kredita (oziroma neporavnanega zneska kredita), določene z aneksom. Če kredit tudi v roku, določenem z aneksom ni bil poravnan, sta tožeča stranka in kreditojemalec na enak način sklenili nov aneks. Iz pogodb, ki so v upravnem spisu, je razvidno, da so bili primeri, ko so kreditojemalci kredite vrnili v roku, dogovorjenem s pogodbo, redki in da so se praviloma zato sklepali aneksi na prej opisani način, znesek stroškov zaradi neizpolnitve pa je v nekaterih primerih dosegel skorajda vrednost glavnice kredita.

15. Tožeča stranka v tožbi izhaja iz trditve, da se za sklepanje kreditnih pogodb na opisani način ne uporablja ZPotK-1, ker gre za izjemo, ki jo določa 3. točka 3. člena tega zakona. Prav tako meni, da sklepanje tovrstnih pogodb in aneksov ne sestavlja celote v smislu ZPotK-1, kot to navaja tožena stranka, saj sta se za vsak pravni posel, torej vsako pogodbo in aneks, tožeča stranka in kreditojemalec dogovorila posebej. Sklenitev aneksa tudi ni bila obveznost kreditojemalca, pač pa je do tega prišlo, kolikor se je za to odločil, torej skladno z njegovo odločitvijo in ob upoštevanju pogodbene svobode strank, kot jo opredeljuje OZ. Trdi tudi, da takega načina sklepanja pogodb, četudi bi pogodbe in anekse šteli za celoto, ZPotK-1 ne prepoveduje, tožena stranka pa da ni pojasnila, v čem naj bi se tožeča stranka želela izogniti določbam tega zakona. Po mnenju tožeče stranke je odločitev tudi nejasna in neizvršljiva.

16. ZPotK-1 ureja kreditne pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik, ki jemlje kredit in pod pogoji in za namen, ki ga določa ta zakon (prvi odstavek 1. člena ZPotK-1). Z zakonom je zakonodajalec želel zaščititi potrošnika kot ekonomsko šibkejšo stranko, ki kredita ne pridobiva za poslovne namene.1 Ta zakon pa se, med drugim, ne uporablja za kreditne pogodbe, ki določajo odplačilo kredita v obrokih ali z enkratnim plačilom, obakrat brez plačila obresti in drugih stroškov (3. točka 3. člena ZPotK-1). Skupni stroški kredita so vsi stroški, vključno z obrestmi, provizijami, davki in drugimi vrstami pristojbin, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in so dajalcu kredita znani; nadalje pa tudi stroški, povezani s pomožnimi storitvami v zvezi s kreditno pogodbo, zlasti zavarovalne premije, članarine, takse in stroški drugih pogodb, sklenjenih z dajalcem kredita ali drugim podjetjem, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja varstvo potrošnikov, če je sklenitev dodatne pogodbe o storitvah obvezna že za samo pridobitev kredita ali tako določajo splošni pogoji, pod katerimi dajalec kredita kredit trži (14. točka 2. člena ZPotK-1). Za izračun efektivne obrestne mere, ki je urejena v VI. poglavju ZPotK-1, se upoštevajo tudi skupni stroški kredita, razen dajatev in stroškov, ki jih mora potrošnik plačati pri nakupu blaga ali storitev ter stroškov, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz kreditne pogodbe (drugi odstavek 22. člena ZPotK-1). Opredelitev stroškov, ki izhajajo iz kreditne pogodbe in stroškov pri zamudi je obvezna vsebina kreditne pogodbe (10. in 12. točka prvega odstavka 10. člena ZPotK-1).

17. Nadzor nad dajalci kreditov, ki poslujejo na podlagi dovoljenja, ki ga izda ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, opravlja tržni inšpektorat (33. člen ZPotK-1). Če tržni inšpektor ugotovi, da se dajalec kredita poskuša izogibati določbam ZPotK-1, kakor je to opredeljeno v 28. členu tega zakona, mu z odločbo prepove sklepanje pogodb po tem zakonu in ministrstvu predlaga odvzem dovoljenja (6. točka sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1). V drugem odstavku 28. člena ZPotK-1 je določeno, da se več pogodb istega dajalca kredita, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto, zlasti v primeru porazdelitve zneska kredita na več pogodb ali sklenitve več zaporednih pogodb, v smislu tega zakona štejejo kot ena pogodba.

18. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je treba kreditno pogodbo, h kateri so tožeča stranka in kreditojemalec sklepala anekse, šteti kot eno pogodbo in ne več pogodb, saj z ekonomskega vidika sestavljajo celoto. Tak zaključek dopušča že formalna ureditev takega pogodbenega razmerja, saj sta pogodbeni stranki, torej tožeča stranka kot kreditodajalec in potrošnik kot kreditojemalec, po tem, ko obveznost po pogodbi o kratkoročnem gotovinskem posojilu ni bila poravnana, sklenila aneks k tej osnovni pogodbi, v katerem sta to izrecno opredelila in navedla, da določata nov rok za poplačilo obveznosti po osnovni pogodbi in nov znesek posojila, za katerega pa ni dvoma, da je bil znesek neporavnanih obveznosti po osnovni pogodbi (1. in 2. člen aneksov). Ker tak način sklepanja pogodb in aneksov med strankama tega postopka ni sporen, prav tako tudi ni sporno, da je do takega načina urejanja kreditnih razmerij prišlo v soglasju med tožečo stranko in kreditojemalci, sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič (A.A., zakonite zastopnice tožeče stranke B.B.; C.C., zaposlene pri tožeči stranki; Č.Č. in D.D., pogodbenih strank), kot je to v tožbi predlagala tožeča stranka. Kot že rečeno, dejansko stanje o teh okoliščinah ni sporno in zato izvedbo teh dokazov sodišče ocenjuje kot nepotrebno. Poleg tega tožeča stranka niti v inšpekcijskem postopku niti v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa ni predlagala izvedbe teh dokazov, v tožbi pa ni pojasnila zakaj tega ni storila in so zato taki dokazni predlogi tudi nedovoljena tožbena novota. Po določbi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč stranke v postopku upravnega spora ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva in dokaze navajati, oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta.

19. Sodišče trdi, da aneksov ne gre šteti za nove kreditne pogodbe, torej za samostojne pravne posle, pač pa sta pogodbeni stranki na tak način le na novo uredili poravnavo kreditne obveznosti, dogovorjene z osnovno pogodbo. To pa pomeni, da pogodba in k njej sklenjeni aneksi z ekonomskega vidika sestavljajo celoto in se zato štejejo za eno pogodbo. Takemu zaključku ne nasprotuje niti sodba Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. P 21/2014 z dne 9. 11. 2015, na katero se sklicuje tožeča stranka, medtem ko se do tega vprašanja niti Višje sodišče v Ljubljani, ki je po pritožbi odločalo v isti zadevi pod opr. št. II Cp 1503/2016 niti Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. V 42/2017, na kateri se prav tako sklicuje, nista opredeljevali. Okrajno sodišče na Vrhniki je namreč ugotovilo, da je poslovno razmerje med tožečo stranko in kreditojemalko, ki je bilo predmet obravnave, trajalo od leta 2007 do 2012, da pa določbe ZPotK-1 veljajo šele od 6. 8. 2010 in se jih, skladno s prehodno določbo 2. odstavka 41. člena tega zakona, ne uporablja za kreditne pogodbe, sklenjene pred tem datumom (22. točka sodbe). Sodišče je zato v smislu določb ZPotK-1 presojalo le pogodbo, ki sta jo stranki sklenili v letu 2012 in k tej pogodbi sklenjene anekse, pri tem pa ocenilo, da je predmet osnovne kreditne pogodbe in aneksov isto kreditno razmerje, saj z aneksi k osnovni pogodbi toženi stranki ni bil dan nov kredit, pač pa je šlo le za nadaljevanje kreditnega razmerja iz osnovne pogodbe (26. točka sodbe).

20. Tožeča stranka sicer pravilno navaja, da ZPotK-1 ne prepoveduje sklepanja več pogodb istega dajalca kredita, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto, vendar pa sodišče ugotavlja, da je tako sklepanje kreditnih pogodb prepovedano takrat, ko se kreditodajalec želi s tem izogniti določbam ZPotK-1, kar se tudi očita tožeči stranki. Z določbo drugega odstavka 28. člena ZPotK-1 je zakonodajalec uvedel preventivni ukrep v korist varstva potrošnikov, z namenom, da se onemogoči dajalce kreditov, da bi kreditne pogodbe razbili na več razmerij ali več zaporednih razmerij, ki sama po sebi niso urejena z določbami tega zakona, vendar so ekonomsko gledano enakovredna pogodbam, ki jih ureja ZPotK-1.2 Kolikor se ugotovi, da dajalec kredita ravna na opisani način, mu tržni inšpektor na podlagi 6. točke sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1 prepove sklepanje kreditnih pogodb po ZPotK-1. 21. Tožeča stranka trdi, da je sklepanje pogodb na način, kot je opisan v prejšnjih točkah, izjema po 3. točki 3. člena ZPotK-1 in da se zato ne uporabljajo določbe tega zakona. Svojo trditev utemeljuje s tem, da je potrošnikom odobrila kredite brez plačila obresti in drugih stroškov, navaja pa tudi, da se stroški, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz kreditne pogodbe, tudi sicer ne upoštevajo za izračun efektivne obrestne mere po drugem odstavku 22. člena ZPotK-1. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da je potrošnikom odobrila posojila brez obresti in brez stroškov odobritve kredita in to v 1. členu pogodb izrecno določila. Ne strinja pa se z njeno trditvijo, da to pomeni, da so bila posojila odobrena brez vseh stroškov. Skupni stroški kredita so namreč vsi stroški, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in so dajalcu kredita znani (14. točka 2. člena ZPotK-1). Taki stroški so po mnenju sodišča tudi stroški zaradi neizpolnitve obveznosti po 4. členu pogodb in po 3. členu vseh nadaljnjih aneksov k tem pogodbam. Te stroške je namreč pogodbena stranka morala poravnati, če ni poravnala zneska kreditne obveznosti, in to ne glede na to ali je s tožečo stranko sklenila aneks in se dogovorila za podaljšanje roka za poravnavo obveznosti (ob ponovni obveznosti plačila stroškov zaradi neizpolnitve) ali je prišlo do prisilne izterjave z vložitvijo predloga za izvršbo pri pristojnem sodišču (5. člen pogodb in 4. člen aneksov k pogodbam). To pomeni, da je tožeča stranka s potrošniki sklepala kreditne pogodbe in kasneje anekse k tem pogodbam, v katerih je določila plačilo teh stroškov in zato ne gre za izjemo po 3. točki 3. člena ZPotK-1. Pri tem ni pomembno ali so nekateri od kreditojemalcev najeti kredit plačali v dogovorjenem roku in zato stroški zaradi neizpolnitve obveznosti niso bili obračunani, saj zakon izjemo po 3. točki 3. člena ZPotK-1 določa le za primere, ko stroški (in obresti) niso predvideni že v sami pogodbi. Stroški zaradi neizpolnitve so bili namreč določeni tudi v pogodbah, ki jih je tožeča stranka sklenila s potrošniki, ki so sicer najeto posojilo vrnili v dogovorjenem roku. Takemu stališču ne nasprotujejo niti odločitve civilnih sodišč, na katere se sklicuje tožeča stranka. Višje sodišče v Ljubljani, ki se je v zadevi opr. št. II Cp 1503/2016 opredelilo do teh stroškov po vsebini, je ugotovilo, da gre za pogodbeno dogovorjeno odškodnino. Kot je bilo že pojasnjeno v prejšnjih točkah, nobenega dvoma ni, da so se tožeča stranka in kreditojemalci v vseh primerih soglasno dogovorili za obračun stroškov za nepravočasno izpolnitev obveznosti in so bili zato kreditojemalci te stroške tudi dolžni poravnati. V primeru neizpolnitve obveznosti ima namreč pogodbena stranka pravico do plačila odškodnine, ki pa sta jo, kot meni sodišče, v obravnavanih primerih pogodbeni stranki določili vnaprej z dogovorom o plačilu stroškov za primer nepravočasne izpolnitve pogodbene obveznosti. To pa pomeni, da stališče Višjega sodišča v Ljubljani zgolj pritrjuje ugotovitvam tožene stranke.

22. Sodišče tudi ne sledi tožeči stranki, ki navaja, da se stroški zaradi nepravočasne izpolnitve kreditne obveznosti ne upoštevajo pri izračunu efektivne obrestne mere. Po drugem odstavku 22. člena ZPotK-1 se v izračun efektivne obrestne mere ne upoštevajo zgolj stroški, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz kreditne pogodbe. Sodišče trdi, da gre v tem primeru za zamudne obresti, stroške opominjanja, sodne takse, odvetniške stroške, stroške rubeža, ipd. Med take stroške ni mogoče uvrstiti stroškov zaradi neizpolnitve obveznosti (ali pogodbeno dogovorjene odškodnine). To potrjuje tudi 5. člen pogodb in 4. člen aneksov, ki jih je s potrošniki sklepala tožeča stranka in v katerih je določeno, da se v primeru, ko posojilojemalec posojila, skupaj s stroški zaradi neizpolnitve obveznosti, ne vrne, zoper njega vloži tožba pri pristojnem sodišču, skupaj z zamudnimi obrestmi, stroški postopka in stroški poziva k plačilu. Znesek kredita in znesek stroškov zaradi neizpolnitve obveznosti je torej s pogodbo določen kot glavnica, ki se izterja v sodnem postopku in torej ne gre za stroške, ki se ne upoštevajo pri izračunu efektivne obrestne mere. Tudi ta ugotovitev, poleg ostalih že zapisanih zaključkov sodišča, pomeni, da pogodb in aneksov k tem pogodbam, ki jih je sklepala tožeča stranka, ni mogoče uvrstiti med izjeme po 3. točki 3. člena ZPotK-1. 23. Sodišče tudi ne sledi tožeči stranki, ki zatrjuje, da je sklepanje aneksov h kreditnim pogodbam pomenilo reprogram kredita v smislu drugega odstavka 4. člena ZPotK-1. Po tej določbi se, če se potrošnik in dajalec kredita dogovorita o načinu odloga odplačil ali spremenjeni dinamiki odplačil, uporablja, med drugim tudi 3. člen ZPotK-1, pod pogojem, da je potrošnik v zamudi z odplačilom kredita, tak dogovor pa prepreči sodni postopek v zvezi z zamudo, nova pogodba pa za potrošnika ne vsebuje manj ugodnih pogojev. Sodišče meni, da se z aneksi kreditov ni reprogramiralo v smislu citirane zakonske določbe, saj se ni določil le nov rok za odplačilo obveznosti, pač pa tudi določilo (nove) stroške za primer neizpolnitve obveznosti po aneksu, kar pa, zaradi vseh že navedenih razlogov, ne izpolnjuje pogojev, da bi šlo za izjemo po 3. točki 3. člena ZPotK-1. 24. Tožeča stranka tudi navaja, da je tožena stranka kršila pravila postopka zato, ker ji ni dala možnosti, da bi se izjavila o dejstvih in ugotovitvah, s tem pa posegla v njeno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Pravica stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, torej načelo zaslišanja stranke, je urejena v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Način, kako mora dati organ stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, ni posebej predpisan, zahteva pa se aktivno ravnanje uradne osebe, ki vodi uradni postopek. V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka z ugotovitvami tožene stranke in predvidenimi ukrepi seznanjena s tem, ko ji je bil vročen zapisnik s to vsebino, ob tem pa ji je bila dana možnost, da se na ugotovitve, navedene v zapisniku, izjavi. V zapisniku je bilo tudi navedeno, da je inšpektor opravil nadzor na podlagi določb ZPotK-1, navedeno pa tudi katere pogodbe in aneksi ter podatki o aktivnih kreditih, številu aneksov k posameznim pogodbam in višini zneskov že plačanih stroškov zaradi neizpolnitve obveznosti po posameznih pogodbah in aneksih so bile izročene inšpektorju. Na podlagi teh listin ter v zapisniku navedene materialne podlage je tožena stranka tudi sprejela odločitev. Tožeča stranka v tožbi sicer trdi, da naj bi v pripombah na zapisnik predlagala izvedbo dokazov, kar pa ni točno, saj je le povzela navedbe iz vročenega ji zapisnika ter navedla, da naj se iz zapisnika izvzamejo subjektivni elementi ter naj se v bodoče pregled izvaja izključno v navzočnosti odgovorne osebe tožeče stranke. V pritožbi je tožeča stranka kot dokaz predlagala sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. P 21/2014 z dne 9. 11. 2016 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1503/2016 z dne 14. 9. 2016, do katerih se je drugostopenjski organ opredelil, enako tudi do vseh pritožbenih navedb. Sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka v postopku upoštevala načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in ni posegla v njeno pravico do sodnega varstva.

25. Tožeča stranka še meni, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv in ni izvršljiv, saj ni navedeno, sklepanje katerih pogodb se ji prepoveduje, prav tako tudi ne, na katero lokacijo se prepoved nanaša, vendar pa sodišče temu ne sledi. Iz izreka brez dvoma izhaja, da se prepoved sklepanja kreditnih pogodb nanaša na tožečo stranko, torej na vse njene poslovne enote. Jasno je tudi, da se ji prepoveduje sklepanje kreditnih pogodb s tem, da sklepa več zaporednih aneksov k osnovni pogodbi, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto in se s tem skuša izogniti določbam ZPotK-1. Izrek izpodbijane odločbe torej sledi določbi 6. točke sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1, pri čemer sodišče še dodaja, da je namen, zaradi katerega je tožeča stranka sklepala kreditne pogodbe, za odločitev v obravnavani zadevi irelevanten, saj se presoja zgolj spoštovanje pravil ZPotK-1. To, da je tožeči stranki vsebina izreka razumljiva, navsezadnje kaže tudi njeno mnenje, da je izrek ukrepa nesorazmeren. Sodišče sicer s takim mnenjem ne soglaša. Oceno sorazmernosti ukrepa, torej prepovedi sklepanja kreditnih pogodb po ZPotK-1, je opravil že zakonodajalec, ki je tak ukrep predvidel, kolikor se dajalec kredita poskuša izogibati določbam tega zakona v primeru sklepanja več pogodb k osnovni pogodbi, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto. Tako presojo zakonodajalca utemeljuje osnovni namen ZPotK-1, ki je v zaščiti potrošnika kot ekonomsko šibkejše stranke, ki kredita ne pridobiva za poslovne namene. Dejstvo pa je tudi, da iz upravnega spisa in iz tožbenih navedb tožeče stranke nesporno izhaja, da je bil tak način sklepanja pogodb pri tožeči stranki ustaljena praksa in torej ne gre le za posamezne primere, ki bi (morebiti) opravičevali izrek milejšega, oziroma drugega ukrepa. Izrečeni ukrep zato tudi ne pomeni kršitve svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS, saj se lahko vsaka gospodarska dejavnost izvaja le v skladu z veljavno zakonodajo.

26. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso bila navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Dokaznim predlogom tožeče stranke za zaslišanje prič namreč sodišče ni ugodilo in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v 18. točki te obrazložitve, medtem ko se dokazni predlogi za izvedbo dokazov z listinami nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu.

K točki II izreka:

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej Poročevalec Državnega zbora RS, št. 67/2010 2 Glej Poročevalec Državnega zbora RS, št. 67/2010