Jedro

Ob zgoraj opisani procesni ureditvi načina izvedbe dokaza z zaslišanjem priče zahteva stranke po neposrednem zaslišanju priče ne pomeni samodejne izključitve predložene pisne izjave priče kot enega od med seboj prirejenih dokazov. Sistem proste dokazne ocene iz ZPP ne pozna zaključenega kroga dokaznih sredstev, zato ni mogoče najti opore za pritožbeno stališče, da v primeru strankine zahteve za neposredno zaslišanje priče to izključuje odkazno oceno pisne izjave te priče kot ene od dveh možnih metod izvedbe tega dokaza. Omenjena zahteva stranke zgolj pomeni, da mora sodišče pričo kljub pridobljeni pisni izjavi neposredno zaslišati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II.Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške postopka s pritožbo v višini 1.707,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Tožnik je v tožbeni podlagi trdil, da je njegova mati A. A. z oporoko z dne 15. 6. 2019 vse svoje premoženje zapustila tožencu. Ker je v zapuščinskem postopku med zakonitima dedičema (tožnik in njegova sestra B. B.) in tožencem kot oporočnim dedičem prišlo do spora o veljavnosti te oporoke in o obsegu zapuščine, je Okrajno sodišče v Žalcu s sklepom D 354/2019 z dne 28. 10. 2020 tožnika in B. B. napotilo, da zoper toženca vložita tožbo zaradi razveljavitve oporoke in ugotovitve, da v zapuščino spada znesek v višini 10.012,88 EUR. Tožnik in B. B. sta na podlagi tega sklepa vložila tožbo zoper toženca in v njej postavila tožbeni zahtevek (-) zaradi ugotovitve ničnosti oporoke z dne 15. 6. 2019, podredno pa zaradi njene razveljavitve, in (-) zaradi ugotovitve, da v zapuščino po pokojni A. A. spadajo sredstva v višini 10.012,88 EUR ter zaradi vrnitve tega zneska v zapuščino.

B. B. je med postopkom umaknila tožbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 188. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s sklepom z dne 25. 1. 2022 (r. št. 36) ustavilo postopek po tožbi B. B. ter nadaljevalo postopek po tožbi tožnika.

2.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da zapustnica sporne oporoke ni podpisala v prisotnosti ene od oporočnih prič (C. C. in D. D.) in da ni pred obema izjavila, da je to njena oporoka. Ob zaključku, da gre v konkretnem primeru glede na vsebino listine za pisno oporoko pred pričami po določbah prvega1 in drugega2 odstavka 64. člena Zakona o dedovanju, je nadalje presodilo, da je sporna oporoka zaradi napak v obliki izpodbojna po 62. členu ZD3 ter posledično ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku zaradi njene njen razveljavitve (I. točka izreka). Ostale tožbene zahtevke je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške (III. točka izreka).

Povzetek toženčevih pritožbenih navedb in navedb tožnika iz odgovora na pritožbo

3.Toženec je zoper I. in III. točko izpodbijane sodbe vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter ji uvodoma očital obremenjenost z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavljal je, da dokazna ocena sodišča prve stopnje nima lastnosti, ki jih predpisuje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, po katerem mora biti ta skrbna, vestna in analitično sintetična. Postavil se je na stališče, da sta tožnik in B. B. kot zakonita dediča po pokojni A. A. v medsebojnem razmerju nujnih sospornikov, zato bi morala B. B. po njegovem v tej pravdni nastopati bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Ker je B. B. tožbo umaknila, v pravdi niso nastopali vsi nujni sosporniki, zato bi moralo sodišče prve stopnje po navedbah pritožbe vse zahtevke zavrniti že iz tega razloga.

3.V nadaljevanju pritožbe je toženec opozoril, da je po tem, ko je sodišče pridobilo pisno izjavo priče D. D., zahteval njegovo neposredno zaslišanje. Sodišče prve stopnje se je sprva odločilo, da pisne izjave oporočne priče D. D. ne bo prebralo, kasneje pa je sprejelo diametralno nasprotno odločitev, kar je po njegovem absurdno in nelogično. S tem, ko je sodišče prve stopnje pisno izjavo te priče upoštevalo in jo prebralo, je storilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko stanje pa je zato zmotno ugotovljeno. Pritožnik je navedel, da mora sodišče po določbi šestega odstavka 236.a člena ZPP in po sodni praksi ob zahtevi ene od strank pričo neposredno zaslišati in da opustitev neposrednega zaslišanja vpliva na pravilnost in zakonitost izdane sodbe.

3.Toženec je v pritožbi obširno izpodbijal dokazno oceno dejstva, da zapustnica oporoke ni podpisala v navzočnosti obeh oporočnih prič in obenem izjavila, da gre za njeno oporoko. V tem okviru je opozoril, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo vsebino opravičil priče D. D., v katerih je svojo nezmožnost za pričanje na sodišču utemeljeval s svojim slabim zdravstvenim stanje in pešanjem svojega spomina. Navedel je, da ta priča v svoji izjavi sploh ni odgovorila na številna vprašanja sodišča in obeh strank. Zaključil je, da je ugotovitev sodišča, da priča D. D. ni bil prisoten ob zapisu, branju in podpisu zapustnice, povsem samovoljna, saj je priča C. C. na drugi strani jasno izpovedal, da je bil takrat D. D. pri zapustnici na njenem domu. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izpoved priče C. C. ocenilo za verodostojno, ni jasno, zakaj je spregledalo ta del njegove izpovedi. V pritožbi je nato ponudil svoje razumevanje pisne izjave priče D. D., izpovedi strank in prič ter ponovil svoje videnje izvedenih dokazov oziroma ponujal svojo dokazno oceno.

3.V pritožbi je toženec uveljavljal procesno kršitev, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo neizvedbe njegovega dokaznega predloga, naj zaradi ugotovitve sposobnosti pomnenja priče D. D. pridobi njegovo zdravstveno dokumentacijo ter postavi izvedenca nevrologa. Kot pretirano formalistično je izpodbijal materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala zapustnica pisno oporoko podpisati pred obema pričama, saj po tožnikovem prepričanju za veljavnost takšne oporoke zadostuje že to, da je zapustnica pred pričama jasno izrazila svojo željo, da celotno premoženje prepušča tožencu. Sodišče prve stopnje je s takšnim togim stališčem po prepričanju pritožbe poseglo v toženčevo ustavno pravico do lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (URS). S tem se je postavilo nad zakonodajalca ter ustvarilo pravni položaj, ki ga je zakonodajalec pravzaprav želel preprečiti. Zaradi napačne odločitve o podrednem zahtevku je po navedbah pritožbe napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4.V odgovoru na pritožbo je tožnik obrazloženo nasprotoval pritožbenim navedbam in pritrjeval ugotovitvam ter zaključkom sodišča prve stopnje.

Presoja pritožbenih navedb

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Ob ugotovljenih dejstvih o vsebini sporne listine (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za pisno oporoko pred pričami iz 64. člena ZD. Skladno s sodno prakso4 in na podlagi določbe 62. ZD5 je tožbene trditve, da je sporna oporoka obremenjena z napakami glede oblike, pravilno opredelilo kot izpodbojni razlog in jih nato presojalo v okviru podrednega tožbenega zahtevka zaradi njene razveljavitve.

7.Tožnik v pritožbi izpodbijanemu delu sodbe na več mestih očita obremenjenost z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Očitka o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP toženec v pritožbi ni argumentiral z nobeno konkretno navedbo, zato je lahko pritožbeno sodišče obstoj te kršitve presojalo zgolj v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po analizi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus (kršitev iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato pritožbeno uveljavljanje te kršitve ni utemeljeno. Pritožbeni očitek o protispisnosti sodbe (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je tako splošen in neobrazložen, da pritožbeno sodišče nanj argumentirano ne more odgovoriti. Tožnik je s tako nekonkretiziranimi pritožbenimi navedbami onemogočil preizkus obstoja te kršitve, saj nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Do očitka, da je sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) ker je prebralo pisno izjavo priče D. D., čeprav je toženec na podlagi šestega odstavka 236.a člen ZPP zahteval njegovo neposredno zaslišanje, (-) in ker ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga po pribavi njegove medicinske dokumentacije in postavitvi izvedenca nevrološke stroke, se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Izven tega okvirja je pritožbeni očitek o tej procesni kršitvi neobrazložen.

8.Toženec s pritožbeno navedbo, da so vsi dediči po pokojni A. A., torej tudi B. B., ki ni (več) stranka tega postopka, nujni sosporniki, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje po njegovem tožbeni zahtevek zavrniti že zato, ker ni tožena prava stranka, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za nujno sosporništvo takrat, ko morajo biti zaradi narave pravnega razmerja in zagotavljanja pravice do izjave v postopku udeležene vse stranke materialnopravnega razmerja. Če na pasivni strani niso vključene vse stranke takšnega razmerja, ni tožena prava stranka in je zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije neutemeljen. Sodišče prve stopnje je tožencu zvezi s tem pravilno pojasnilo, da so zakoniti dediči (v konkretnem primeru tožnik in B. B., ki je tožbo med postopkom umaknila) v pravdah zaradi neveljavnosti oporoke "le" enotni, ne pa tudi nujni sosporniki, saj morebitni uspeh tožbe enega od zakonitih dedičev glede neveljavnosti (ničnosti ali izpodbojnosti) oporoke učinkuje tudi v korist tistih zakonitih dedičev, ki v pravdi niso sodelovali na aktivni ali pasivni strani. Takšno stališče sodišča prve stopnje je oprto na povsem ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.6 Toženec v pritožbi ne ponuja prav nobenega argumenta, ki bi utemeljeval morebitni odstop od ustaljene sodne prakse, zato je njegovo pritožbeno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava zaradi zgrešene pasivne legitimacije neutemeljeno.

9.Sodišče prve stopnje je glede določbi 64. člena ZD, ki določata obličnostne pogoje za veljavnost pisne oporoke pred pričami, ob presoji (ne)utemeljenosti podrednega zahtevka zaradi razveljavitve oporoke v dokaznem postopku povsem pravilno ugotavljalo, ali je zapustnica A. A. sporno oporoko podpisala v navzočnosti obeh oporočnih prič (C. C. in D. D.) in hkrati izjavila, da gre za njeno oporoko. Po ustaljeni sodni praksi morata biti za veljavnost pisne oporoke pred pričami (prostorsko in časovno enovito) nujno izpolnjeni obe navedeni prvini, ki skupaj predstavljata t. i. enotni akt testiranja.7 V nasprotnem primeru oporoka ne izpolnjuje predpisanih obličnostnih zahtev in je zato izpodbojna. Dejanske okoliščine o izpolnjevanju obeh prvin mora v primeru spora ugotoviti sodišče ne glede na vsebino zapisa v izpodbijani oporoki.8

Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje določbo prvega odstavka 64. člena ZD interpretiralo pretogo in preveč formalistično ter da za veljavnost takšne oblike oporoke zadostuje zgolj izrecna in jasna izjava oporočitelja, kdo naj deduje njegovo premoženje, je ob vsebini zgoraj povzete ustaljene sodne prakse revizijskega sodišča materialnopravno zgrešeno. Da morata biti za veljavnost testiranja pri pisni oporoki pred pričami podani obe prvini, sicer gre za napako v obliki, nenazadnje jasno izhaja že iz gramatikalne razlage določbe prvega odstavka 64. člena ZD.

S takšno interpretacijo določbe prvega odstavka 64. člena DZ se sodišče prve stopnje zato ni postavilo nad zakonodajalca in s tem poseglo v toženčevo pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena URS, kot to zmotno uveljavlja s pritožbo. Iz ustavne pravice do dedovanja res izhaja posameznikova pravica do svobode testiranja, za njegovega pravnega naslednika pa pravica, da to premoženje z dedovanjem pridobi, vendar je URS v drugem odstavku 67. člena9 zakonodajalcu prepustila določitev načinov in pogojev za dedovanje. Zakonodajalec je v ZD predpisal možne oblike testiranja in obličnostne pogoje za njihovo veljavnost, s čimer je realiziral svoje obveznosti iz navedene ustavne odločbe, pri tem pa je imel široko polje proste presoje. V določbah ZD je tako predvidel več različnih oblik oporoke, njihovo uporabo pa prepustil svobodni odločitvi oporočitelja. Namen strogih obličnostnih zahtev, ki jih je predpisal zakonodajalec kot pogoj za veljavnost posamezne oblike oporoke, je ravno v varstvu oporočiteljeve poslednje volje, s čimer je v celoti spoštoval načelo sorazmernosti kot sestavni del načela pravne države.

10.Tožnik sodišču prve stopnje očita poseg v njegovo pravico do izjave oziroma postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz dveh že zgoraj povzetih razlogov, ki se nanašata na postopek dokazovanja. V ostalem pritožbene navedbe v smeri te kršitve niso obrazložene.

Pred presojo teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave nesporno sega tudi na polje dokazovanja. Omenjena pravica, ki je izraz ustavne procesne garancije iz 22. člena URS o enakem varstvu pravic, stranki omogoča, da predlaga dokaze, se izreče do dokaznih predlogov nasprotne stranke, sodeluje pri izvajanju dokazov (postavljanje vprašanj pričam, izvedencem in strankam) in se opredeli do rezultatov dokazovanja. Omenjena pravica na drugi strani sodišču nalaga obveznost, da se do dokaznih predlogov opredeli in jih izvede. Pravica stranke do izvedbe dokaznih predlogov kljub temu ni neomejena, saj jih lahko sodišče zavrne z razumnimi (ustavno dopustnimi) razlogi. Literatura in sodna praksa kot ustavno dopustne razloge za zavrnitev dokaznih predlogov navajata primere, (-) ko stranka z dokaznim predlogom dokazuje pravno nepomembno dejstvo, (-) ko z njim dokazuje dejstvo, ki ga je že dokazala, (-) ko gre za neprimeren dokazni predlog, (-) za prepozen dokazni predlog, (-) za nesubstanciran dokazni predlog, (-) za nedopusten ali nemogoč dokazni predlog ipd.10

11.Toženec je na naroku za glavno obravnavo dne 22. 10. 2022 umaknil svoj dokazni predlog po pribavi medicinske dokumentacije glede priče D. D. in po postavitvi izvedenca nevrološke stroke, s čimer je dokazoval, da je bila predlagana priča sposobna za neposredno zaslišanje na sodišču (prim. toženčev dokazni predlog v vlogi z dne 22. 10. 2022 na r. št. 158 in zapisnik naroka z dne 20. 4. 2023 na r. št. 184). Ker sodišče prve stopnje izvedbe tega dokaznega predloga zaradi njegovega umika ni zavrnilo, kot to napačno navaja toženec v pritožbi, mu posledično za neizvedbo tega dokaznega predloga ni bilo treba navajati razlogov. O kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, iz nanizanih razlogov ni mogoče govoriti.

12.V zvezi s posegom v toženčevo pravico do izjave, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je prebralo pisno izjavo priče D. D. (pisna izjava na r. št. 144), čeprav toženec s tem ni soglašal in je zahteval njegovo zaslišanje (šesti odstavek 236.a člena ZPP), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je predložitev pisne izjave zgolj specifična oblika izvedbe dokaza z zaslišanjem priče.

Pri tem dokazu gre, razen z izjemo iz 236a. člena ZPP, za personalni dokaz, ki se zato načeloma res izvaja z neposrednim zaslišanjem, vendar ga ni treba izvesti, če ga lahko po presoji sodišča povsem nadomesti predložena pisna izjava. Zaradi varstva pravice stranke do kontradiktornega postopka mora sodišče neposredno zaslišanje kljub temu izvesti v primeru zahteve vsaj ene od strank.

Ob zgoraj opisani procesni ureditvi načina izvedbe dokaza z zaslišanjem priče zahteva stranke po neposrednem zaslišanju priče ne pomeni samodejne izključitve predložene pisne izjave priče kot enega od med seboj prirejenih dokazov. Sistem proste dokazne ocene iz ZPP ne pozna zaključenega kroga dokaznih sredstev,

zato ni mogoče najti opore za pritožbeno stališče, da v primeru strankine zahteve za neposredno zaslišanje priče to izključuje dokazno oceno pisne izjave te priče kot ene od dveh možnih metod izvedbe tega dokaza. Omenjena zahteva stranke zgolj pomeni, da mora sodišče pričo kljub pridobljeni pisni izjavi neposredno zaslišati. Dokazna ocena pisne izjave priče in njene neposredne izpovedi, ki jo sodišče izvede bodisi po lastni presoji ali pa na zahtevo stranke, pa je skladno z načelom proste dokazne ocene pridržana sodišču in mora biti skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

Zgolj to, da je sodišče prve stopnje prebralo pisno izjavo priče D. D., čeprav je toženka zahtevala njegovo neposredno zaslišanje, torej ne predstavlja posega v toženčevo pravico do izjave.

13.Sodna praksa se je že izrekla, da strankina zahteva po neposrednem zaslišanju priče, ki je pred tem podala svojo pisno izjavo, ni absolutna, čeprav to na prvi pogled izhaja iz gramatikalne razlage šestega odstavka 236.a člena ZPP. Omenjeno določbo je treba namreč umestiti v načelo proste dokazne ocene, zato lahko sodišče strankino zahtevo po neposrednem zaslišanju priče zavrne, če za to obstajajo v sodni praksi že uveljavljeni ustavno dopustni razlogi.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje po tem, ko je pridobilo pisno izjavo priče D. D., ugotovilo, da je priča v vegetativnem stanju in brez realne možnosti vzpostavitve smiselne zavesti ter da se nikoli ne bo mogla udeležiti neposrednega zaslišanja. Toženec teh dejanskih ugotovitev v pritožbi ne izpodbija. Ob dejstvu, da je bila priča v postopku pred sodiščem prve stopnje (neizpodbijano) nesposobna reproducirati dejstva, ki naj bi jih po trditvah obeh strank neposredno zaznala ob podpisovanju sporne oporoke, je bila izvedba tega dokaza zaradi zdravstvenega stanja priče nemogoča, kar je povsem pravilno zaključilo že sodišča prve stopnje. Zmožnost priče, da izpove o dejstvih, ki jih je neposredno zaznala, je po določbi drugega odstavka 229. člena ZPP

osnovna dejanska predpostavka za izvedbo tega dokaza. Dejstvo, da je izvedba predlaganega dokaza zaradi zdravstvenega stanja priče nemogoča, je eden od ustavno dopustnih razlogov za zavrnitev njegove izvedbe, zato sodišče prve stopnje z zavrnitvijo neposrednega zaslišanja priče ni kršilo toženčeve pravice do izjave. V okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje iz enakih razlogov tudi ni zagrešilo relativne procesne kršitve zaradi posega v načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP, na kar se v pritožbi sicer povsem mimogrede prav tako sklicuje toženec. Če neposredno zaslišanje priče ni mogoče, zavrnitev takšne zahteve ne pomeni kršitve tega načela.

Toženec svoje pritožbene navedbe o kršitvi njegove pravice do izjave in načela neposrednosti opira na sodni odločbi Višjega sodišča v Kopru in Višjega delovnega in socialnega sodišča.

V njih sta ti sodišči res prepoznali kršitev pravice do izjave oziroma načela neposrednosti (4. člena ZPP), ker sodišče prve stopnje predlagane priče ni neposredno zaslišalo, vendar ni šlo za primera, ko bi bilo neposredno zaslišanje priče zaradi njenega zdravstvenega stanja nemogoče. Omenjena dva judikata se torej nanašata na povsem drugačne dejanske okoliščine in zato v tem primeru nimata nobene teže pri presoji pritožbenih navedb.

14.Sodišče prve stopnje ni vezano na svoje dokazne sklepe (četrti odstavek 287. člena ZPP),

zato ni storilo nikakršne procesne kršitve s tem, ko je najprej sklenilo, da pisne izjave priče D. D. v dokaznem postopku ne bo prebralo, kasneje pa je takšen dokazni sklep spremenilo. Pritožbena navedba, s katero toženec zaradi tega smiselno uveljavlja relativno procesno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi spremembe dokaznega sklepa, ni utemeljena.

15.Toženec je v svojih pritožbenih navedbah natančno povzel določbo 8. člena ZPP, ki vsebuje pravilo o prosti dokazni oceni in metodološki napotek za dokazno oceno izvedenih dokazov, ter sodišču prve stopnje s tem smiselno očital kršitev navedene določbe (relativna procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena). Toženec tega svojega očitka ni obrazložil do mere, da bi ga bilo mogoče pritožbeno preizkusiti, kar pomeni, da ni zmogel bremena konkretiziranega uveljavljanja relativne procesne kršitve zaradi neustrezne uporabe metodološkega napotka iz 8. člena ZPP o analitično - sintetični dokazni oceni izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče se bo do pritožbenih navedb, s katerimi toženec obširno izpodbija dokazno oceno pravno odločilnega dejstva, opredelilo v okviru pritožbenega uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

16.Toženec je s svojimi pritožbenimi navedbami uspel omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje o pravno odločilnem dejstvu, da zapustnica A. A. oporoke ni podpisana v navzočnosti obeh prič in hkrati izjavila, da gre za njeno oporoko.

Pritožba najprej utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo (oziroma vsaj obrazložilo), zakaj kljub temu, da je priča D. D. v svojih dveh opravičilih (opravičili na r. št. 53 in na r. št. 92 s predloženo zdravstveno dokumentacijo) opozarjal na svoje težave s spominom, štelo, da je njegov pisna izjava povsem verodostojna. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zgolj izjava D. D., da mu peša spomin, še ne vodi nujno do zaključka o neverodostojnosti njegove pisne izjave, vendar bi moralo biti sodišče prve stopnje ob takšnem opozorilu priče ravno zato, ker njene verodostojnosti ni moglo preveriti z neposrednim zaznavanjem, še posebej skrbno in takšno izjavo ustrezno umestiti v svojo dokazno oceno, česar pa ni storilo. Pravilnost dokazne ocene je toženec pritožbeno uspel izpodbiti tudi z opozarjanjem na nelogičnost ocene sodišča prve stopnje, da sta izpoved priče C. C. in pisna izjava D.D. skladni v tem, da zapustnica oporoke ni podpisala v navzočnosti obeh oporočnih prič. Pritožba utemeljeno navaja, da takšna ocena ni logična, saj je D. D. v pisni izjavi po eni strani kljub svoji izjavi, da se ne spominja ničesar, poudarjal, da ga pri zapustnici sploh ni bilo, priča C. C. pa je na drugi strani ves čas izpovedoval ravno nasprotno, pri čemer je njegovo izpoved sodišče prve stopnje ocenilo za verodostojno.

Ker se pisna izjava priče D. D. in izpoved C. C. v svojih bistvenih delih medsebojno izključujeta (in ne skladata), sodišče prve stopnje pa pri dokazni oceni pisne izjave priče D. D. v ničemer ni upoštevalo njegovih lastnih izjav o pešanju spomina, je pritožbeno sodišče podvomilo v dokazno oceno in skladno z določbo drugega odstavka 347. člena ZPP

sklenilo, da bo zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja glede odločilnega dejstva izvedlo pritožbeno obravnavo. Do ostalih pritožbenih navedb, s katerimi je toženec obširno izpodbijal ugotovitev tega dejstva, se pritožbenemu sodišču zato ni bilo treba opredeljevati.

17.Na pritožbeni obravnavi je pritožbeni senat obema strankama predočil, (-) da je bila za odločitev o podrednem tožbenem zahtevku odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zapustnica oporoke ni podpisala v navzočni obeh oporočnih prič (D. D. in C. C.) in hkrati izjavila, da gre za njeno oporoko, (-) da je na podlagi pritožbenih navedb podvomil v dokazno oceno tega dejstva (-) in da bo z namenom pravilne ugotovitve tega dejstva na pritožbeni obravnavi ponovil vse že pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, s katerimi sta obe stranki dokazovali oziroma izpodbijali obstoj tega dejstva.

S tem namenom je pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi zaslišalo toženca, prebralo pisno izjavo D. D. (izjava na r. št. 143 ter obe njegovi opravičili na r. št. 53 in na r. št. 92 s predloženo zdravstveno dokumentacijo), zaslišalo pričo C. C., prebralo sklep Okrožnega državnega tožilstva v Celju o zavrženju kazenske ovadbe z dne 26. 3. 2021 (priloga A38) in prebralo sklep Okrožnega državnega tožilstva v Celju o zavrženju kazenske ovadbe z dne 22. 6. 2021 (priloga A83). Ker iz neizpodbijanih dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da tožnik ob podpisovanju oporoke ni bil prisoten, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 258. člena ZPP

zaslišalo le toženca, čemur ni nasprotovala nobena od pravdnih strank. Prav tako nobena od pravdnih strank ni nasprotovala temu, da je pritožbeno sodišče v dokaznem postopku prebralo pisno izjavo priče D. D.

Poleg tega sta obe stranki potrdili, da je omenjena priča umrla, zato neposredno zaslišanje ni bilo mogoče. Toženec je na pritožbeni obravnavi potrdil, da E. E. in F. F. nista bila navzoča ob podpisovanju sporne listine, zato ju pritožbeno sodišče kljub temu, da ju je toženec omenjal v pritožbi, ni zaslišalo. Dokaznemu sklepu ob izrecnem pozivu sodnika poročevalca ni nasprotovala nobena od strank.

18.Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da v okoliščinah konkretnega primera pisne izjave priče D. D. ni štelo za verodostojno. V svojih dveh opravičilih je namreč sam navajal, da ima zaradi svojega zdravstvenega stanja težave s spominom, kar je dokumentiral celo z zdravniško dokumentacijo, poleg tega pa je v pisni izjavi povsem v nasprotju z izpovedbama toženca in druge oporočne priče C. C. izjavil, da nikoli ni bil pri zapustnici in da je bil toženec pri njem doma, vendar se ne spominja, kaj je podpisal. Ob takšnih okoliščinah se sodišče pri dokazni oceni o (ne)obstoju pravno odločilnega dejstva ni oprlo na njegovo pisno izjavo, pač pa na analizo in primerjavo izpovedi toženca in oporočne priče C. C. ter vsebino obeh sklepov o zavrženju kazenskih ovadb.

19.Toženec je, enako kot pri izpovedi pred sodiščem prve stopnje, tudi v izpovedi na pritožbeni obravnavi vztrajal, da je oporočna priča C. C. prišel prezgodaj in da je v času pogovora med C. C. in zapustnico v oporoko vpisoval C. C. osebne podatke iz njegove osebne izkaznice. Nadaljeval je, da je potem oporoko pred njima prebral. Ko je prišel D. D. je oporoko po lastni izpovedi ponovno prebral pred vsemi tremi. Izpovedal je, da je po ponovnem branju oporoke zapustnica rekla, da je vse v redu, nato jo je podpisala, nakar se je toženec umaknil in od D. D. pridobil osebno izkaznico zaradi vpisovanje njegovih osebnih podatkov v oporoko. Ob tem se je na oporoko podpisal najprej C. C. , po vpisu D. D. osebnih podatkov na listino pa še D. D. Ko mu je pritožbeno sodišče predočilo, da iz izpovedi priče C. C. , ki jo je podal pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je zapustnica podpisala oporoko takrat, ko D. D. še ni bilo, je zavrnil takšno sosledje dogodkov. Takšno izpoved priče C. C. je toženec pojasnjeval s tem, da je v času podpisovanja stal ravno med zapustnico in D. D. in je zato dopustil možnost, da D. D. zaradi tega podpisovanja zapustnice na oporoko ni videl, vendar je vztrajal, da je D. D. vedel, da je zapustnica takrat podpisovala oporoko.

20.Priča C. C. je v uvodu izpovedi na pritožbeni obravnavi sicer potrdil, da se približno spominja vprašanj, ki so mu bila postavljena pred sodiščem prve stopnje, vendar se ni spominjal, ali bi spremenil katerega od svojih takratnih odgovorov. Drugače od toženca je izpovedal, da je prišel ob približno dogovorjeni uri (in ne prezgodaj) ter da je bil tam kako uro in pol do prihoda druge oporočne priče. Takrat se je z zapustnico po svoji izpovedi pogovarjal splošne stvari in o njeni volji glede oporoke. Po njegovi izpovedi na pritožbeni obravnavi je na podpisovanje oporoke zamujal D. D. Glede podpisovanja je izpovedal, da je oporoko najprej podpisal D. D. , nato zapustnica, na koncu pa še sam, vendar je dodal, da je bil lahko vrstni red tudi ravno obraten. Med izpovedjo je naprej izrecno zanikal, da bi se tistega dne v oporoko še kaj vpisovalo. Izpovedal je, da je toženec njegove osebne podatke v oporoko vpisal že prej. Ko mu je pritožbeno sodišče predočilo, da je glede tega, ali je zapustnica oporoko podpisala pred prihodom D. D. pred sodiščem prve stopnje izpovedal povsem drugače, je pojasnjeval, da je to mogoče izpovedal zato, ker ni videl, "ali je D. D. videl podpisovanje oporoke s strani A. A.".

21.Pritožbeno sodišče zaključuje, da je priča C. C. na pritožbeni obravnavi glede odločilnega dejstva spremenil tako izpoved, ki jo je podal pred sodiščem prve stopnje dne 23. 2. 2022, kot izjavo, ki jo je podal policistom in je povzeta v sklepu Okrožnega državnega tožilstva v Celju o zavrženju kazenske ovadbe z dne 22. 6. 2021 (priloga A83). Medtem, ko je v časovnem obdobju od junija 2021 do februarja 2022 policiji izjavil, da je D. D. oporoko podpisal kasneje, pred sodiščem prve stopnje pa je dvakrat jasno in izrecno izpovedal, da je zapustnica oporoko podpisala pred prihodom druge oporočne priče D. D., je na pritožbeni obravnavi takšno izjavo popolnoma spremenil. Pritožbenega sodišča ni prepričalo njegovo pojasnilo, da je pred sodiščem prve stopnje tako izpovedal zato, ker ni videl, ali je D. D. videl podpisovanje oporoke s strani A. A. V njegovi izjavi policiji, kot je povzeta v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe z dne 22. 6. 2021, in v njegovi izpovedi z dne 23. 2. 2022 je namreč odgovarjal na vprašanja, kdaj je oporoko podpisovala zapustnica in ne kaj naj bi videla oporočna priča D. D. Takšno pojasnilo je ob tem, da so bile njegove predhodne izjave in izpovedi glede tega povsem skladne, povsem neverodostojno in mu zato pritožbeno sodišče ni verjelo in za prepričljivejšo ocenjuje izpoved, ki jo je podal dne 23. 2. 2022 pred sodiščem prve stopnje.

Da je sprememba izpovedi priče C. C. na pritožbeni obravnavi neverodostojna, dodatno kaže še njegovo pojasnilo, da v času njegove izjave policistom o časovnem sosledju podpisovanja oporoke ni vedel, da gre za pomembno okoliščino. Glede na to, da priča C. C. ni pravni strokovnjak, je povsem očitno, da je izpoved začel prilagajati po tem, ko je ozavestil pravno pomembnost te dejanske okoliščine. V to ga je dodatno utrdila tudi izpoved priče na pritožbeni obravnavi, da niti ne ve več natančno, kakšen je bil vrstni red podpisovanja oporoke.

Na neverodostojnost izpovedi, ki jo je priča C. C. podal na pritožbeni obravnavi, kaže tudi to, da je (drugače kot pred sodiščem prve stopnje) izpovedal, da je k zapustnici v stanovanje prišel ob dogovorjeni uri in ne prezgodaj (kot je sam izpovedal dne 23. 2. 2022, pri čemer je vztrajal celo toženec na pritožbeni obravnavi) in da toženec v oporoko ni vpisoval prav nobenih njegovih podatkov, ker so bili vpisani že pred tem. Priča C. C. je nato je šele po več ponovljenih vprašanjih potrdil, da je toženec njegovo osebne podatke vpisal na dan podpisovanja in ne že prej, kar potrjuje oceno pritožbenega sodišča, da je prepričljivejša izpoved, ki je časovno bližje spornemu dogodku.

22.Tudi izpoved toženca je pritožbeno sodišče glede odločilnega dejstva ocenilo kot neverodostojno. Toženec je sicer, enako kot v izpovedi pred sodiščem prve stopnje, vztrajal, da se je zapustnica podpisala na oporoko ob prisotnosti obeh prič, vendar pritožbeno sodišče (ob hkratnem upoštevanju izpovedi priče C. C. , ki jo je podal pred sodiščem prve stopnje) ocenjuje, da je glede na okoliščine takšna izpoved neprepričljiva. Povsem neživljenjsko in nelogično namreč je, da zapustnica oporoke ne bi podpisala po tem, ko jo je toženec prvič prebral, ampak šele po tem, ko jo je prebral ponovno po D. D. prihodu. Z življenjskega vidika je zato prepričljivejša izpoved C. C. pred sodiščem prve stopnje, da je zapustnica oporoko podpisala po tem, ko jo je toženec prebral, vendar še pred prihodom D. D. V to je pritožbeno sodišče dodatno prepričala še izpoved toženca, ki je v izpovedi na pritožbeni obravnavi celo dopustil možnost, da D. D. ni videl podpisovanja, ker naj bi toženec ravno takrat stal med zapustnico in njim ter mu s svojim telesom zakrival pogled. Glede na to, da je toženec sam poudarjal pomembnost in svečanost podpisovanja tovrstnega pravnega posla, pritožbeno sodišče nima prav nobenega dvoma v to, da bi toženec poskrbel, da bi D. D. videl podpisovanja oporoke s strani zapustnice, če bi bil takrat v resnici že navzoč, in se ne bi umaknil šele, ko je potreboval D. D. osebne podatke iz osebne izkaznice.

23.Pritožbeno sodišče po gornji dokazni oceni izpovedi toženca, priče C. C. in po oceni vsebine pisne izjave D. D. ter vsebine obeh sklepov o zavrženju kazenske ovadbe ugotavlja, da zapustnica A. A. oporoke ni podpisala v navzočnosti obeh oporočnih prič (C. C. in D. D.) ter hkrati izjavila, da gre za njeno oporoko. Ker izpodbijana oporoka nima oblike, kot je predpisana v 64. členu ZD, je sodišče prve stopnje podrednemu tožbenemu zahtevku zaradi njene razveljavitve na podlagi 62. člena ZD pravilno ugodilo.

24.Toženec odločitev o pravdnih stroških izpodbija izključno z razlogi, s katerimi izpodbija odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Ker so navedeni razlogi iz obrazloženih razlogov neutemeljeni, je neutemeljeno tudi izpodbijanje stroškovne odločitve.

25.Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

26.Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

27.Toženec mora tožniku povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo od vrednosti spornega predmeta za podredni zahtevek v višini 49.000,00 EUR. Tožnik je upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 823,50 EUR (1125 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR), do nagrade za pristop na pritožbeno obravnavo 823,50 EUR (1125 točk in 22 % DDV po tar. št. 21/5 OT), do nagrade za odsotnost iz pisarne 29,28 EUR (40 točk in 22 % DDV po 6/4. členu OT), do 22,71 EUR za materialne stroške (37,85 točk po 11. členu OT) in do 8,60 EUR za prevozne stroške za prihod na pritožbeno obravnavo (Žalec - Celje - Žalec: 20 km po 0,43 EUR/km po 10. členu OT), skupaj torej 1.707,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila. Zahtevek za nagrado za sestanek s stranko je sodišče zavrnilo, saj je že vključen v zgoraj priznane stroške.

-------------------------------

1Oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka (prvi odstavek 64. člena ZD).

2Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči. Ta pristavek ni pogoj za veljavnost oporoke (drugi odstavek 64. člena ZD).

3Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. člena ZD).

4Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 115/2019 (29. točka obrazložitve).

5Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. člen ZD).

6Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 275/2014 (16. in 17. točka obrazložitve).

7Odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 115/2019 (20. točka obrazložitev) in II Ips 30/2018 (10. točka obrazložitve).

8Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 115/2019 (28. točka obrazložitve).

9Zakon določa način in pogoje dedovanja (drugi odstavek 67. člena URS).

10Galič, A. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem (ur. dr. Lojze Ude, dr. Aleš Galič), GV Založba, 1. knjiga, stran 55 do 58.Zobec, J. v prav tam, 3. knjiga, stran 296 do 300.

11Betetto, N. v prav tam, 4. knjiga, stran 181 in 182.

12Zobec, J. v prav tam, 2. knjiga, stran 359.

13Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 184/2015 (6. točka obrazložitve).

14Kot priče se smejo zaslišati le osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo (drugi odstavek 229. člena ZPP).

15Odločba Višjega sodišča v Kopru Cpg 77/2022, določba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 680/2021

16Sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP).

17Če senat sodišča druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje ali če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP).

18Če se sodišče prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče, lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka (prvi odstavek 258. člena ZPP).

19Glede dopustnosti (oziroma nujnosti) izvedbe tega dokaza se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz 13. in 14. točke obrazložitve te sodbe, čeprav na pritožbeni obravnavi njegovi dopustitvi in izvedbi ni nasprotovala nobena stranka.