Jedro

Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. V Cpg 11/2018 z dne 27. 9. 2018 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. IV Pg 964/2017 z dne 16. 10. 2017 le zato, ker je bilo treba v ponovljenem postopku navesti razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Kršitev iz predhodnega postopka pa je bilo mogoče odpraviti brez izvedbe novih procesnih dejanj in bi bila nova glavna obravnava nesmiselna, prazna in sama sebi namen. Isti cilj je bilo mogoče doseči tudi brez nje.

Vsaka metoda, ki je ekonomsko preverljiva in logična, je dopustna za ugotavljanje običajnega honorarja. Z upoštevanjem količine prodanih pijač je izvedenec zagotovil prav to, kar trdi tožeča stranka, to je, da nadomestilo z večanjem količin proporcionalno raste. Sodišče kot zaključno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot podlago svoje odločitve upoštevalo metodo izvedenca, ki je kot izhodišče za ugotovitev izračuna običajnega honorarja, upošteval prav dogovor, ki sta ga strani dosegli v preteklosti za odkup avtorskih pravic za Hrvaško, BiH in Makedonijo in ga je korigiral glede na prodane količine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.116,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je kot nosilka materialnih avtorskih pravic na etiketah C. in J. uveljavljala plačilo za njihovo uporabo v obdobju od leta 2002 do 2005 v Srbiji in Črni Gori. Na toženo stranko namreč z njihovo uporabo ni prenesla avtorskih pravic. Za uporabo etikete za steklenice pijače C. je zahtevala plačilo 110.686,03 EUR, za uporabo etikete za steklenice pijače J. pa 12.838,36 EUR, skupaj 123.524,39 EUR.

2. Tožbeni zahtevek je po temelju pravnomočno utemeljen že na podlagi pravnomočne vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 74/2005 z dne 1. 10. 2010 (redna št. 27) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 86/2011 z dne 22. 9. 2011 (redna št. 32) in sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 3/2012 z dne 20. 3. 2013 (redna št. 40). Kako je potekalo odločanje o višini tožbenega zahtevka 123.524,38 EUR, je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v točkah 7 – 10 razlogov izpodbijane sodbe, ki jih sodišče druge stopnje ne ponavlja. V zadnjem postopku je bilo treba odločiti le še o znesku 79.973,25 EUR.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke za plačilo 79.973,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2005 dalje do plačila zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki v roku 15. dni od prejema te odločbe 25.959,90 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

**Pritožba tožeče stranke**

4. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Izpodbijala jo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Odločitev o pritožbi**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Bistveni pritožbeni razlogi so naslednji: - sodba je bila izdana brez opravljene javne obravnave, kar je bistvena kršitev določbe 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice tožeče stranke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS; - ponovno ni bila uporabljena pravilna metoda za določitev plačila tožeči stranki za kršitev avtorskih pravic; - pojem dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila po 168. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ni bil napolnjen; - odškodnina ni bila določena po splošnih pravilih o povrnitvi škode, kar je bistvena kršitev pravil postopka; - sodba v celoti temelji na mnenju izvedenca, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka; - tožeča stranka sicer uporabe klavzule best-seller clause po drugem odstavku 81. člena ZASP ni upoštevala, vendar pa bi moralo sodišče upoštevati že samo zakonsko možnost uporabe te klavzule; - sama s seboj v nasprotju je obrazložitev v 33. točki razlogov, ker je določitev odškodnine po 168. členu ZASP pravno vprašanje, o katerem mora odločiti sodišče in ne izvedenec, sodišče pa je svojo odločitev v celoti prepustilo izvedencu ekonomske stroke; - v izpodbijani sodbi ni najti nobenih razlogov o vrsti avtorskega dela, obsegu in trajanju avtorskih pravic, sodišče je napačno uporabilo določbo prvega odstavka 81. člena ZASP, razlogi so tudi v nasprotju s 15. točko izpodbijane sodbe, v kateri je kot pravna podlaga naveden 168. člen ZASP; - sodišče je napačno odločilo o stroških postopka, saj je vrednost spornega predmeta, ki je navedena v sodbi, 123.524,00 EUR in ne 926.406,76 EUR.

_O neopravljeni novi glavni obravnavi_

8. Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. V Cpg 11/2018 z dne 27. 9. 2018 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. IV Pg 964/2017 z dne 16. 10. 2017 le zato, ker je bilo treba v ponovljenem postopku navesti razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Kršitev iz predhodnega postopka pa je bilo mogoče odpraviti brez izvedbe novih procesnih dejanj in bi bila nova glavna obravnava nesmiselna, prazna in sama sebi namen. Isti cilj je bilo mogoče doseči tudi brez nje.1 Očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določbe 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, izpodbijana sodba pa tudi ni posegla v ustavno pravico tožeče stranke iz 23. člena Ustave RS.

_O absolutni bistveni postopkovni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP_

9. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega očitka, da je izpodbijana sodba neobrazložena in protislovna. Sodba je razumljiva in jasna in jo je zato mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je lahko uresničila pravico do pritožbe. Zato ni utemeljen pritožbeni razlog o absolutni bistveni postopkovni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O očitanih posameznih kršitvah pa bo sodišče druge stopnje odgovorilo v nadaljevanju te obrazložitve.

_O zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava_

10. O metodi ugotavljanja višine škode (nadomestila za kršitev avtorske pravice tožeče stranke) je sodišče druge stopnje že zavzelo stališče v točkah 15 – 18 sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 1118/2016 z dne 3. 4. 2017 (list. št. 434 – 435). Tožeča stranka pa je dobesedno prepisala razloge iz prejšnje pritožbe (npr. z dne 20. 11. 2017, list. št. 499). Na identične pritožbene razloge, na katere, kot je bilo pojasnjeno, je tožeča stranka že dobila odgovor, sodišče druge stopnje ni dolžno ponovno odgovarjati. Tožeča stranka pa zato v svojih pravicah ne bo v ničemer prikrajšana.

11. Sodišče prve stopnje s strokovnim znanjem o tem, na katere kriterije se lahko opre pri presoji višine zahtevanega nadomestila za običajni avtorski honorar, ne razpolaga. Zato je s pomočjo izvedenca ekonomske stroke ugotovilo dejansko stanje, da je lahko odločilo o višini nadomestila. Razloge za odločitev je tudi natančno pojasnilo. Mnenje sodnega izvedenca je bilo za sodišče strokovno sprejemljivo in povsem logično. Nasprotovanje tožeče stranke metodi izračuna izvedenca pa ne more vplivati na odločitev v tem pritožbenem postopku. Metoda izvedenca je bila namreč kot pravilna potrjena že v predhodnih pritožbenih postopkih. Razlogi v 33. točki izpodbijane sodbe so povsem jasni. Izvedenec je razumljivo in prepričljivo odgovoril na očitek tožeče stranke o zmotni kombinaciji dveh med seboj izključujočih se načinov določitve avtorskega honorarja, to je fiksnega dela v višini 22 % vrednosti projekta celostne grafične podobe (CGP) nalepk na pijačah in variabilnega dela glede na količino prodanih pijač. Sodišče druge stopnje torej v celoti pritrjuje razlogom v 33. točki izpodbijane sodbe.

12. Metoda izvedenca je bila tudi objektivno preverljiva. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče v izpodbijani sodbi sledilo subjektivni oceni izvedenca, ki je ni mogoče preveriti. Sodišče je natančno pojasnilo, da zaradi premajhne prodaje količin pijač na Hrvaškem, BiH in Makedoniji, le-te ne predstavljajo reprezentativnega vzorca. Zato je bilo treba uporabiti korekcijski faktor, s katerim bi zmanjšali vrednost etikete glede na veliko večji obseg prodaje C. in J. v državah, ki so predmet tega pravdnega postopka. Tudi korekcijskega faktorja si izvedenec ni izmislil. Njegovo uporabo je konkretno pojasnil. 13. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj je v tem primeru primerno, da upošteva tudi vse kriterije iz prvega odstavka 81. člena ZASP. Vsaka metoda, ki je ekonomsko preverljiva in logična, je dopustna za ugotavljanje običajnega honorarja. Z upoštevanjem količine prodanih pijač je izvedenec zagotovil prav to, kar trdi tožeča stranka, to je, da nadomestilo z večanjem količin proporcionalno raste. Sodišče kot zaključno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot podlago svoje odločitve upoštevalo metodo izvedenca, ki je kot izhodišče za ugotovitev izračuna običajnega honorarja, upošteval prav dogovor, ki sta ga strani dosegli v preteklosti za odkup avtorskih pravic za Hrvaško, BiH in Makedonijo in ga je korigiral glede na prodane količine.

14. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče že po samem zakonu upoštevati določbo drugega odstavka 81. člena ZASP, ki ureja tako imenovano best-seller klavzulo, ki sicer avtorju kot šibkejši pogodbeni stranki omogoča naknadno spremembo pogodbe tako, da se mu določi pravičnejši delež pri dohodku, če je dobiček dosežen z uporabo avtorskega dela nesorazmeren z dogovorjenim ali običajnim honorarjem. Tožeča stranka namreč navaja v pritožbi, da uporabe te klavzule v postopku res ni zahtevala. Zato je sodišče izven trditvene podlage pravdnih strank ni smelo upoštevati (212. člen ZPP), ker bi s tem preseglo svoja pooblastila pri odločanju. Skratka, sodišče je za svojo odločitev navedlo vse razloge, torej zakaj je dejanske ugotovitve iz izvedenskega mnenja uporabilo kot podlago za pravno presojo. Tožeča stranka v pritožbi iz vseh zornih kotov napada odločitev sodišča prve stopnje o uporabljeni metodi, ki pa jo je, kot rečeno, že trikrat potrdilo pritožbeno sodišče. 15. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo metode in še posebej, da sta bili upoštevan dve posebni okoliščini, in sicer, da sta pravdni stranki za enako avtorsko delo honorar enkrat že dogovorili, in da so bili v času odločanja že znani podatki o prodaji pijač. S tem je upoštevalo tudi pristop, ki ga je v tožbi uporabila tožeča stranka. Razlogi v 33. točki izpodbijane sodbe so povsem jasni. Izvedenec je razumljivo in prepričljivo odgovoril tožeči stranki na očitek o kombinaciji dveh med seboj izključujočih se načinov določitve avtorskega honorarja, to je fiksnega v višini 22 % CGP, in variabilnega glede na količino prodanih pijač. Sodišče druge stopnje torej v celoti pritrjuje razlogom v 33. točki izpodbijane sodbe in ni utemeljen pritožbeni očitek, da so razlogi sami s seboj v nasprotju. Z uporabljeno metodo so bili torej upoštevani vsi kriteriji iz prvega odstavka 81. člena ZASP. To pa ni v nasprotju s 15. točko, kjer je sodišče materialno pravno odločitev oprlo na 168. člen ZASP.

16. Sodišče druge stopnje je že v sklepu opr. št. V Cpg 560/2015 z dne 12. 8. 2015 zavzelo materialnopravno stališče, da 168. člen ZASP daje podlago za plačilo odškodnine za kršitev v višini dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za zakonito uporabo te vrste tožeči stranki, saj ji olajša dokazovanje. Pavšalno zatrjevanje tožeče stranke, da naj bi izpodbijana sodba kršila pravila ZPP, ker je sodišče za materialnopravno podlago štelo določbo 168. člena ZASP in določilo obseg odškodnine na način, da je ugotavljalo običajni honorar, pa zato ne more uspeti.

17. Sodišče prve stopnje je obširno in natančno odločilo o vseh stroških postopka (točke 41 – 56), pri čemer je odločilo o čisto vseh stroških postopka, ki so nastali tekom tega sojenja. Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta. Sodišče je moralo pri odločanju o stroških glede na uspeh pravdnih strank upoštevati celoten znesek tožbenega zahtevka, to je 926.460,76 EUR, kar je tudi pravilno storilo (41. točka). Sicer pa ni glede same višine prisojenih stroškov in razmerja uspeha tožeča stranka konkretno navajala ničesar. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je pravilna.

18. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je ugotovilo, da niso bile podane niti očitane niti katere druge absolutne bistvene postopkovne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

19. O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Toženi stranki pa je sodišče za stroške odgovora na pritožbo priznalo nagrado za odgovor na pritožbo po Odvetniški tarifi (OT) v višini 1500 točk, za materialne stroške v višini 2 % do 1000 točk, za razliko do 1500 točk pa 1 % (tretji odstavek 12. člena OT), skupaj v višini 25 točk. Ob upoštevanju 22 % DDV (335,5 točk) in upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) pripadajo toženi stranki stroški v višini 1.860,5 točk, kar je 1.116,30 EUR. Če bo tožeča stranka zamujala s plačilom pritožbenih stroškov, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči z iztekom 15-dnevnega paricijskega roka do izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 12/2014 z dne 17. 6. 2014.