Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) je v 344. členu določal (sedaj OZ to določa v 319. členu), da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. V spornem primeru je zaslediti podoben dejanski in pravni položaj. Tožnik, ki je bil upravičen do plače po svoji individualni pogodbi, je odločil, da se njegova plača (do konca leta 1999) zniža in je v zvezi s tem dal ustrezen nalog delavki, ki je obračunavala plače. Ta nalog se lahko šteje kot izjava dolžnici (toženi stranki), da izplačila dela plače ne bo zahteval, saj iz izvedenih dokazov v spisu ni razvidno, da bi bila tožnikova odpoved delu plače kakorkoli pogojena in da bi bila dana s kakšnim zadržkom, nadzorni svet pa, ko je bil obveščen o znižanju plač, tudi ni sprejel nobenega sklepa (izpovedba tožnika na l. št. 56). Ker je tožnik svojo izjavo več mesecev potrjeval tudi s konkludentnimi dejanji, saj je ves čas brez ugovora prejemal nižjo plačo, kot mu jo je, ne glede na ekonomsko uspešnost poslovanja tožene stranke, določala individualna pogodba, je logičen zaključek, da je tožnik takrat imel v svojem namenu, da tovrstne izpolnitve tožene stranke ne bo zahteval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je (med drugim) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka glede na določbe individualne pogodbe o zaposlitvi dolžna plačati tožniku zahtevano razliko v plači za čas od 1.4.1999 do 2.3.2000 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in obračunati in plačati prispevke in davke na razliko plače. Drugostopenjsko sodišče je (v tem delu) pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočen del sodbe, izdane na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da toženi stranki ni nikoli odpustil dolga, ker se nikoli ni odpovedal pravici naknadno uveljavljati razliko v plači, to je razliko med dejansko izplačano plačo in plačo določeno v individualni pogodbi. Tudi sicer niso bile izpolnjene zahteve 344. člena ZOR, ki določa odpust dolga. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo razveljavi tudi v izpodbijanem delu in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370.člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišči sta na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožniku v času od 29.3.1999 do 2.3.2000 plača ni bila obračunavana in izplačevana v skladu z določbo 8. člena njegove individualne pogodbe. Do odstopa od pogodbe je prišlo zaradi ukrepa zniževanja plač, ki ga je v sodelovanju s sindikatom in svetom delavcev sprejel tožnik. Ta je zavestno in kljub drugačni določbi v svojim individualni pogodbi odredil zmanjšanje izplačila tudi za svojo plačo (njegova izpovedba na l.št. 55: "to je hotel storiti" in "taka je bila njegova volja, kajti obnašal se je kot dober gospodar, ki mora ustrezno odreagirati v dani ekonomski situaciji").

Vprašanje je, ali je zaradi tožnikovega ravnanja njegova terjatev proti toženi stranki ugasnila ali ne, zato je bilo treba njegovo ravnanje ustrezno pravno opredeliti. Čeprav gre za netipičen institut, je njegovo ravnanje (in reakcija tožene stranke), glede na ugotovljeno dejansko stanje, še najbližje institutu delnega odpusta dolga, pri čemer je treba upoštevati tako posebnosti delovnega razmerja, v spornem primeru pa še posebej posebnosti delovnega razmerja direktorja glede na njegov korporacijski položaj pri toženi stranki, kot tudi dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč, da se je tožnik odpovedal višjim plačam od obračunanih.

Delovno razmerje je (in je bilo) pogodben odnos med delavcem in delodajalcem. Ena od pravic iz tega pogodbenega razmerja je tudi pravica do plače, v katerem nastopa delavec kot upnik, delodajalec pa kot dolžnik, ki ima s pogodbo o zaposlitvi določeno obveznost. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) je v 344. členu določal (sedaj OZ to določa v 319. členu), da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. V spornem primeru je zaslediti podoben dejanski in pravni položaj. Tožnik, ki je bil upravičen do plače po svoji individualni pogodbi, je odločil, da se njegova plača (do konca leta 1999) zniža in je v zvezi s tem dal ustrezen nalog delavki, ki je obračunavala plače. Ta nalog se lahko šteje kot izjava dolžnici (toženi stranki), da izplačila dela plače ne bo zahteval, saj iz izvedenih dokazov v spisu ni razvidno, da bi bila tožnikova odpoved delu plače kakorkoli pogojena in da bi bila dana s kakšnim zadržkom, nadzorni svet pa, ko je bil obveščen o znižanju plač, tudi ni sprejel nobenega sklepa (izpovedba tožnika na l. št. 56). Ker je tožnik svojo izjavo več mesecev potrjeval tudi s konkludentnimi dejanji, saj je ves čas brez ugovora prejemal nižjo plačo, kot mu jo je, ne glede na ekonomsko uspešnost poslovanja tožene stranke, določala individualna pogodba, je logičen zaključek, da je tožnik takrat imel v svojem namenu, da tovrstne izpolnitve tožene stranke ne bo zahteval. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku, po njegovem izrecnem nalogu izplačevala nižjo plačo, kot je to določala individualna pogodba, je znak, da se je tožena stranka z odpustom strinjala. S tem pa so izpolnjeni pogoji, ki se zahtevajo za odpust dolga.

Za odpust dolga ni potrebna kakšna obličnost (drugi odstavek 344. člena ZOR), zato formalnosti o tem, komu je bila dana izjava o odpustu in kdo se je poleg revidenta, ki je sam odredil vse potrebno v zvezi tudi s svojim znižanjem plače, z njo strinjal, ki jih revident navaja v reviziji, ob ugotovljenih dejstvih in dejanjih, po mnenju revizijskega sodišča na odločitev ne morejo vplivati. To še posebno zato, ker se prav v tem elementu prepleta vloga tožnika kot upnika do tožene stranke (ki da izjavo, da ne bo zahteval izpolnitve) in direktorja, ki upravlja (vodi) toženo stranko (in se strinja z dano izjavo).

Ker je z odpustom dolga obveznost prenehala, tožnik pa voljnega elementa takega pravnega posla ni izpodbijal, tožena stranka do tožnika iz naslova neizplačanih plač nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožnik ne more uspešno zahtevati izplačila razlike plače. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, kjer je bila odpuščena) ugasne. Zato je sodišče tožnikov zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.