Jedro

Z enotnim gradbenim dovoljenjem za gradnjo se določa le pravica investitorja do gradnje pod določenimi pogoji. Ker izvršitev enotnega dovoljenja za gradnjo ni mogoča, ni možna izdaja začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1212/2002-9 z dne 4.7.2002.

Obrazložitev

Tožnika s tožbo izpodbijata enotno dovoljenje za gradnjo z dne 20.5.2002, ki ga je tožena stranka izdala investitorju W.W.I. d.o.o., B. ulica, L., za gradnjo WWI mreže mobilne telefonije GSM za objekt P., na zemljišču s parc. št. 228 k.o. S.vas.

Hkrati z vložitvijo tožbe sta tožnika vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlagata, da sodišče, do dokončne odločitve v tem upravnem sporu, izda začasno odredbo, in sicer, da se prepove delovanje in uporaba spornega objekta, to je bazne postaje. Obstoj škode, ki bo nastala z delovanjem le-te, je izkazan z vsem navedenim v tožbi, saj gre, po mnenju tožnikov, za zdravju škodljivo napravo, ki škoduje ne le njima, ampak tudi vsem prizadetim strankam.

Prvostopno sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V izpodbijanem sklepu citira določbe 2. odstavka 30. člena in 1. in 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Prvostopno sodišče meni, da v konkretnem primeru tožnika ne navajata zakonske podlage svoje zahteve za izdajo začasne odredbe tako, da je sodišče preverilo pogoje za njeno izdajo po 1. in 2. odstavku 69. člena ZUS.

Predmet upravnega spora zahteve tožnikov za izdajo začasne odredbe je enotno dovoljenje za gradnjo, izdano na podlagi 33.a člena in 35. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95, 59/96, 45/99 in 52/2000 - v nadaljevanju ZGO). Po mnenju prvostopnega sodišča pa se ta akt ne izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To pomeni, da odložitev izvršitve takega akta ni možna, zaradi česar tudi ni možna izdaja začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena, v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS. Enotno dovoljenje za gradnjo je sicer res pozitivna in konstitutivna odločba, ki ustanavlja pravico gradnje, vendar hkrati ne nalaga obveznosti in se zato ne izvršuje po ZUP. Če se investitor ne drži pogojev, na podlagi katerih je bila gradnja dovoljena, ima to za posledico inšpekcijski ukrep in ne prisilne izvršbe po ZUP.

Po mnenju prvostopnega sodišča tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. V konkretnem primeru gre namreč za sporno pravno razmerje, v zvezi z izdanim enotnim dovoljenjem za gradnjo. S tem dovoljenjem se določa le pravica investitorja do gradnje pod določenimi pogoji, opredeljenimi v tem dovoljenju. Tožnika pa zahtevata prepoved delovanja in uporabe spornega objekta (bazne postaje), o čemer pa se z enotnim dovoljenjem za gradnjo ne odloča. Glede na navedeno so ugovori, ki se nanašajo na verjetno izkazanost ostalih pogojev po 2. odstavku 69. člena ZUS, po mnenju prvostopnega sodišča, pravno nepomembni in na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Zato je tudi prvostopno sodišče zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe.

Tožnika v pritožbi navajata le, da vlagata pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi zadostitve roka s tem, da bosta obrazložitev pritožbe dostavila naknadno.

Iz sodnega spisa pa ne izhaja, da sta slednje tudi naredila.

Tožeča stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu zakonita in pravilna.

Prvostopno sodišče se pravilno sklicuje na določbe 2. odstavka 30. člena in 1. in 2. odstavka 69. člena ZUS. Prvostopno sodišče je dalo tudi pravilni razlagi v zvezi z zavrnitvijo zahteve tožnikov za izdajo začasne odredbe, ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne ponavlja. Ti razlagi imata svojo zakonsko podlago v določbah 1. in 2. odstavka 69. člena ZUS in določbah ZUP, glede upravne izvršbe.

Sicer pa sta tudi tožnika vložila neobrazloženo pritožbo.

Glede na navedeno in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.