Jedro

Dejstvo, da predlagatelj ni prejel zapisnika (po pošti), ne predstavlja nikakršne kršitve pravil postopka in na odločitev sodišča prve stopnje kaj takega sploh ne more vplivati.

Predlagatelj trdi, da dolžnik blagovno znamko uporablja, to pa naj bi tudi prispevalo k dolžnikovemu poslovnemu rezultatu. Da bi bilo temu res tako, bi morala biti navzven zaznavna uporaba blagovne znamke.

ZFPPIPP v 231. členu določa, da mora predlagatelj izkazati verjetnost terjatve. Vendar pa dolžniku dopušča, da to verjetnost izpodbija. S svojimi navedbami je to dolžniku uspelo, na predlagatelju pa je nato trditveno in dokazno breme, da sodišče prepriča o obstoju terjatve.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe z dne 8.3.2017 se zavrže. II. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžen pa je v roku 15 dni povrniti dolžniku stroške pritožbenega postopka v višini 2.126,52 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu tega sklepa dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) zavrglo predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom in 2.) predlagatelju naložilo povrnitev dolžnikovih stroškov v višini 4.238,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se je predlagatelj pravočasno pritožil. Navaja, da mu sodišče ni izročilo zapisnika z naroka, zato se nanj lahko sklicuje le po spominu. Če bi držalo, da blagovne znamke dolžnik ni uporabljal, bi nemudoma odstranil vse povezave med dolžnikom in znamko M. Predlagal je tudi zaslišanje pri dolžniku zaposlenega delavca, ki je bil ali je še zadolžen za oglaševanje in bi lahko potrdil uporabo blagovne znamke, vendar ga sodišče ni zaslišalo. V postopku registracije se je prav dolžnik skliceval na zapis na Wikipedii in zatrjeval, da je to njegova blagovna znamka. Sodišče predlaganih dokazov sploh ni izvedlo, temveč jih je arbitrarno ocenilo in je odločitev o zavrženju sprejelo še pred narokom. Gre tudi za vnaprejšnjo dokazno oceno, dokazov pa sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti z obrazložitvijo, da se je že prepričalo o nasprotnem. Sodišče tudi ni izvedlo materialnoprocesnega vodstva. Gre za strokovno področje blagovnih znamk, ki je specifično, in sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze. Listinski dokazi predlagatelja so bili ocenjeni povsem enostransko, predlagatelju pa je bila kršena pravica do enakega obravnavanja pred sodiščem. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb in dokazov iz predlagateljeve prve pripravljalne vloge, zato sklepa sploh ni mogoče preizkusiti in je kršen 22. člen Ustave. Res je bil interes za uporabo blagovne znamke izkazan le v upravnem postopku registracije, sicer pa je dolžnik zanikal uporabo blagovne znamke in ni izkazal interesa za njeno uporabo. Vendar pa zapisov na spletni strani ni uredil na tak način, s katerim bi prenehal kršiti pravice predlagatelja iz naslova imetništva blagovne znamke M. in odstranil spletne povezave med to blagovno znamko in dolžnikom. Sodišče bi tudi moralo uporabiti nižji standard verjetnosti, ki ga predpisuje zakon, saj sodišče ni po tem standardu presojalo dokazov, ta standard pa ga tudi ne odvezuje od izvedbe predlaganih dokazov. Zahteval je tudi povračilo stroškov.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril, da je zapisnik dosegljiv v elektronskem spisu, iz pritožbe pa je tudi videti, da predlagatelj ni imel težav s sestavljanjem pritožbe. Gre za še en primer zlorabe pravic, kot je bil tudi vloženi predlog za začetek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno navedlo, da je predlagatelj ponudil le pavšalne navedbe o uporabi blagovne znamke, navedb pa ni podkrepil s prepričljivimi dokazi. To je dolžnik izpostavil že v ugovoru, na kar pa predlagatelj ni reagiral. Izpisi rezultatov iz spletnega iskalnika Google izvirajo iz obdobja pred registracijo blagovne znamke. V pritožbi dejansko očita le še, da teh povezav dolžnik ni odstranil, ne pa več nastanka in uporabe v spornem obdobju. To pa v ničemer ne posega v predlagateljevo pravico do uporabe blagovne znamke iz 47. člena Zakona o industrijski lastnini – ZIL-1 in ga ne upravičujejo do nikakršnega plačila. Zato je nepomembno tudi število zadetkov na dan 1.2.2016, na kar je dolžnik opozoril že v ugovoru, predlagatelj pa tega ni konkretizirano zanikal. Očitek o neodstranitvi spletnih povezav ni smiseln, saj ne kaže uporabe blagovne znamke v spornem obdobju, preteklega poslovanja pa dolžnik niti ni dolžen odstraniti, čeprav ga ni več izvajal. Gre tudi za prepozno pritožbeno navedbo. Navedbam dolžnika glede objav na Wikipedii pred sodiščem prve stopnje predlagatelj niti ni nasprotoval ali jih s čim ovrgel. Navedbe dolžnika v upravnem postopku registracije blagovne znamke tudi ne kažejo na kasnejšo njeno uporabo. Tudi dolžnikovi dopisi so pravilno upoštevani in ne gre za enostransko tolmačenje s strani sodišča prve stopnje. Zaključki sodišča tudi niso protispisni, saj jim sodišče ni pripisalo drugačne vsebine od tiste, ki jo imajo v resnici. Predlagatelj pa odgovornosti za lastno neskrbnost tudi ne more prevaliti na sodišče, saj je na odsotnost navedb o odločilnih dejstvih opozarjal že dolžnik. Predlagatelj pa niti ni navedel, kako naj bi taka relativna bistvena kršitev določb postopka vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Kršitev določb postopka, tudi v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, bi moral predlagatelj uveljavljati že na naroku. Poleg tega pa tudi v tem delu trditve niso konkretizirane. Izvedba dokazov pa tudi ne more nadomestiti nepostavljenih trditev. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vseh odločilnih trditev. Vloga predlagatelja z dne 15.12.2016 pa tudi ni vsebovala ničesar novega, na kar je dolžnik opozoril že na naroku. Ni utemeljena tudi trditev o kršitvi 22. člena Ustave. Glede očitkov o neuporabi standarda verjetnosti pa je navedel, da je bila predlagateljeva trditvena podlaga tako pomanjkljiva, da ni podpirala niti osnovne trditve o obstoju terjatve in tudi ni bil predložen noben relevanten dokaz. Na predlagateljevo vlogo pa je dolžnik lahko tudi takoj odgovoril, kar je bilo nujno tudi zaradi preprečitve zavlačevanja.

4. Predlagatelj je 8.3.2017 vložil še dopolnitev pritožbe, ki pa je prepozna, saj je bila vložena po preteku pritožbenega roka (celo po predložitvi spisa višjemu sodišču), zato jo je višje sodišče zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Predlagatelju še pojasnjuje, da pritožbeno sodišče niti nima možnosti ali pravice, da bi upoštevalo take prepozne navedbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede vročitve zapisnika višje sodišče ugotavlja, da iz spisa ni razvidno, da bi predlagatelj sploh zaprosil za kopijo zapisnika z naroka z dne 15.12.2016. Poleg tega pa za kaj takega niti ni nobene potrebe. Predlagatelja namreč zastopa odvetnik, ki vloge elektronsko vlaga, to pa pomeni, da ima tudi dostop do elektronskega spisa. Torej lahko kadarkoli vidi zapisnik z naroka. Ne glede na navedeno pa dejstvo, da predlagatelj ni prejel zapisnika (po pošti), ne predstavlja nikakršne kršitve pravil postopka in na odločitev sodišča prve stopnje kaj takega sploh ne more vplivati. Iz pritožbe je tudi razvidno, da kljub zatrjevanju, da se lahko na zapisnik sklicuje le po spominu, to v ničemer ni vplivalo za možnost sestave vsebinske pritožbe.

7. Glede pritožbenih trditev, da bi dolžnik nemudoma odstranil vse povezave med njim in predlagateljem, če blagovne znamke ne bi več uporabljal, je dolžnik odgovoril, da gre za pritožbene novote. Novot pa višje sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Višje sodišče pa se strinja z dolžnikom, da niti ni videti kakega razloga za odstranitev starih povezav, vsekakor pa to ne kaže na to, da bi dolžnik ime M., po tem, ko je postalo blagovna znamka, še vedno uporabljal. Pripomniti velja še, da je uporaba besede M. tudi sicer smiselna le, če se trži blago, ki ima to blagovno znamko, sodelovanje med dolžnikom in U. d.o.o. (s katero je dolžnik sodeloval, ko je prodajal blago s tem imenom) pa je bilo prekinjeno že pred tem in je dolžnik izdelke s tem imenom tudi že pred spornim obdobjem prenehal tržiti, kar je tudi sicer splošno znano dejstvo, saj so o tem poročali tudi mediji, prenehanje sodelovanja v zvezi s trženjem blaga pa tudi sicer ni sporno med strankama tega predhodnega stečajnega postopka.

8. Predlagatelj trdi, da dolžnik blagovno znamko uporablja, to pa naj bi tudi prispevalo k dolžnikovemu poslovnemu rezultatu. Da bi bilo temu res tako, bi morala biti navzven zaznavna uporaba blagovne znamke. To pa pomeni, da bi predlagatelj moral dokazati, da dolžnik to znamko res uporablja, s kakim listinskim dokazom, posnetkom kake reklame, ne pa z zaslišanjem prič, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo takih dokazov. Predlagatelj je listinske dokaze sicer predložil, vendar pa se ne nanašajo na sporno obdobje, temveč na čas, ko se je izvajala pogodba med dolžnikom in U. d.o.o. Prav pa ima tudi dolžnik v odgovoru na pritožbo, da gre pri neizvedbi dokazov oziroma zavrnitvi dokaznih predlogov za kršitve, na katere višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, to pa pomeni, da bi to kršitev (ki po oceni višjega sodišča niti ni podana) predlagatelj moral uveljavljati že na naroku (286.b člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Kaj takega pa iz zapisnika ne izhaja, take kršitve je uveljavljal le dolžnik (ker je sodišče prve stopnje upoštevalo vlogo predlagatelja, vloženo dobro uro pred narokom). Zato tega ne more uveljavljati v pritožbi. Nikakor pa pri tem ne gre za vnaprejšnjo oceno dokaza.

9. Višje sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z vsebino članka na Wikipedii in temu niti ni kaj dodati, zato se višje sodišče na te razloge sklicuje tudi kot na svoje razloge. Dolžnik niti ne zanika, da je ta članek uporabil tudi kot argument v upravnem postopku registracije blagovne znamke. Vendar pa ni pomembno, ali je v času upravnega postopka dolžnik znamko uporabljal ali ne. Ta postopek je bil zaključen z izdajo odločbe z dne 13.11.2015, račun, ki naj bi izkazoval procesno legitimacijo predlagatelja v smislu 3. točke 231. člena ZFPPIPP, pa se nanaša na obdobje od januarja do marca 2016. 10. Edini materialni dokaz, da naj bi tudi v prvi četrtini leta 2016 dolžnik uporabljal blagovno znamko, ki ga je predlagatelj predložil, so zadetki iz spletnega brskalnika, ki pa se nanašajo na obdobje pred registracijo blagovne znamke. Nobenega zapisa pa ni, ki bi izviral iz obdobja po registraciji blagovne znamke, kar pa že samo po sebi kaže, da dolžnik te blagovne znamke nikakor ni uporabljal. S takimi izpisi predlagatelj ne more izkazati, da bi dolžnik blagovno znamko še vedno uporabljal. Reklamiranje pa je že po svojem namenu usmerjeno navzven, torej na naslovnike, kar tudi pomeni, da mora biti zaznavno. Zato je višje sodišče prepričano, da bi predlagatelj lahko predložil nedvomne dokaze, če bi temu res bilo tako. Iz preteklega ravnanja pa ni mogoče sklepati, da predlagatelj še vedno uporablja blagovno znamko.

11. Sodišče prve stopnje predloženih listinskih dokazov tudi ni arbitrarno ocenilo, temveč je v njih prepoznalo točno tisto, kar predstavljajo: da je v preteklosti, ko M. še ni bila registrirana blagovna znamka, dolžnik to uporabljal in jo tudi promoviral, kar je nenazadnje priznal tudi sam. Ti dokazi pač ne izkazujejo uporabe blagovne znamke v obdobju, na katerega se nanaša račun št. 6-5-2016, s tem pa ni izkazano, da bi predlagatelj imel terjatev do dolžnika v zvezi z uporabo blagovne znamke. Na pomanjkljivosti predloženih trditev in dokazov je v postopku opozarjal že dolžnik, v takem primeru pa sodišče ni dolžno izvesti materialno procesnega vodstva v smislu 285. člena ZPP (ki se uporablja v skladu s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Vsak sodnik pa si vedno ustvari delovno hipotezo o obravnavani zadevi. Pri tem upošteva dokaze, ki so na voljo, del skrbne priprave na narok pa je tudi to, da se odloči, kako bo ravnal, če bodo na voljo še kakšni dokazi, ki bodo to hipotezo izpodbili, in kako, če takih dokazov ne bo. Ob ugotovitvi, da tudi v na dan naroka vloženi vlogi ni kakih dokazov, ki bi ga prepričali o nasprotnem, torej sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi z odločitvijo zavlačevalo. Pooblaščenca dolžnika pa sta se o vlogi seveda lahko izjavila na naroku, za kar jima je sodišče omogočilo tudi potreben čas, njuna izjava pa ni pavšalna. Poseben, daljši, rok bi jima sodišče prve stopnje dodelilo le, če bi najprej sama izjavila, da ga potrebujeta. Navedbe o vnaprejšnji seznanitvi dolžnika in njegovih pooblaščencev z odločitvijo sodišča so najmanj neprimerne in pritožnik niti ne navaja, zakaj tako misli (razen da niso zahtevali roka za izjasnitev). Pri tem tudi sam navaja, da so pooblaščenci dolžnika znani po svoji strokovnosti in skrbnosti. Vsekakor sta pooblaščenca dolžnika zahtevala dodelitev roka za seznanitev z vlogo – vendar pa sta želela le prekinitev naroka, da sta se lahko seznanila z vlogo, nato pa sta nanjo odgovorila že na samem naroku. Življenjsko razumljiva pa je tudi navedba v odgovoru na pritožbo, da sta se želela izogniti morebitni preložitvi naroka.

12. Res zakon (ZFPPIPP) v 231. členu določa, da mora predlagatelj izkazati verjetnost terjatve. Vendar pa dolžniku dopušča, da to verjetnost izpodbija (2. odstavek 235. člena ZFPPIPP). S svojimi navedbami je to dolžniku uspelo, na predlagatelju pa je nato trditveno in dokazno breme, da sodišče prepriča o obstoju terjatve. Dokazov o navzven zaznavni uporabi blagovne znamke M. v spornem obdobju predlagatelj ni predložil, prav tako pa tudi ni podal niti navedb, ki bi nakazale potrebnost izvedbe dokaza z zaslišanjem strank in prič. Ni torej podal zadostnih navedb o tem, kako in da sploh je dolžnik v spornem obdobju uporabljal blagovno znamko.

13. Nazadnje pa višje sodišče še poudarja, da ZFPPIPP res ne določa, da bi moral predlagatelj svojo terjatev izkazati s sodno odločbo. Vendar pa je zatrjevana terjatev zelo sporna, pri čemer predlagatelj niti ni izkazal tako visoke vrednosti blagovne znamke M., ki bi upravičevala k tako visokemu zahtevku. Če je predlagatelj tako zelo prepričan o svoji terjatvi, bi bilo vsekakor bolj logično, da bi zanjo vložil tožbo ali predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ko bi se v pravdnem postopku, ki je namenjen ugotavljanju obstoja terjatev, ta terjatev tudi ugotavljala. Stečajni postopek, tudi predhodni, pa je hiter postopek, kjer je treba verjetnost terjatve izkazati predvsem z listinami, predlagatelj pa ni predložil prav nobene listine, iz katere bi izhajala uporaba blagovne znamke v spornem obdobju. Glede na navedeno pa je edino logično, da terjatev ni niti verjetno izkazana, saj je dolžnik že z navedbami in pravilnim povzemanjem vsebine listin izpodbil predlagateljeve trditve o uporabi blagovne znamke.

14. Izpodbijani sklep je podrobno obrazložen, iz predlagateljeve pritožbe nenazadnje izhaja tudi, da se strinja s tem, kar je sodišče prve stopnje navedlo o vsebini listin (ko sam navaja, da je dolžnik zanikal uporabo blagovne znamke in tudi ni izkazal pripravljenosti za njeno nadaljnjo uporabo). Sklep prav tako vsebuje vse potrebne argumente o odločitvi in mu ni mogoče očitati, da ne bi vseboval vseh potrebnih razlogov, pravilno pa so upoštevani tudi listinski dokazi. Pravilen je tudi zaključek, da predlagatelj ni izkazal verjetnosti terjatve, s čimer tudi ni izkazal procesne legitimacije v smislu 231. člena ZFPPIPP, zato je tudi odločitev pravilna.

15. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

16. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP in še 129. člen ZFPPIPP). Na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP pa je dolžen povrniti dolžniku njegove stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo po stroškovniku, specificiranem v odgovoru na pritožbo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.