Jedro

Tudi če delodajalec pisno ne odredi dela preko polnega delovnega časa, je delavec upravičen do plačila nadur, ki jih je moral opraviti, s tem, da se dodatek za delo preko polnega časa, kot ga določa kolektivna pogodba, lahko upošteva le pri takšnem številu nadur, kot jih omejuje določba 24. člena ZTPDR (8 ur tedensko oz. 20 ur mesečno). Za preostale ure pa delavcu pripada plačilo brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa po KP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in odločilo, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 271.126,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in smiselno tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika stroškovno ugodi. V pritožbi navaja, da je praksa v organizacijah in pri delodajalcih takšna, da so sklepi o delu preko polnega delovnega časa zelo redki. Odvisni so lahko tudi od potreb delovnega procesa. Če obstaja določeno naročilo, ki ga je treba izpolniti, je treba delo opraviti, izdajo se lahko ustni nalogi. Tožnik je toženca sproti opozarjal s problematiko dela, vodil je evidenco opravljenih ur, zase in za druge, kar je tudi predložil v spis. Toženec ni nikoli ugovarjal, da se ni delalo toliko, kot kaže evidenca ur, ter je tožniku plačilo le obljubljal, plačal pa nikoli. Tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v celoti verjelo prepričljivi izpovedbi toženca, zaslišanega kot stranke. Ne obrazloži, zakaj po takem izpovedba (izjava) tožnika ni v enaki meri prepričljiva in zakaj njegovi izjavi ne pokloni v celoti vere. Slednje tudi glede na izpovedi zaslišanih prič, ki so potrdili v kakem režimu je tožnik delal in celo izpovedale, da je delal večkrat cele dneve. Tožnik tudi navaja glede plačila sodne takse, da nima sredstev za preživljanje, da je brezposelen in da ne prejema nadomestila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa po določbi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) glede bistvenih kršitev pravil postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Najprej je treba opozoriti, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nepopoln, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi navedlo vsebino tega zahtevka v samem izreku sodbe. Takšna odločitev lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj ni razvidno, o čem je sodišče odločilo. Prav tako pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o njegovem predlogu glede plačila sodnih taks, ki ga je podal že v tožbi, v katerem je predlagal, da se plačilo sodne takse najmanj odloži. V zvezi s tožbenim zahtevkom pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega stališča, da tožniku delo ni bilo pisno odrejeno in zaradi tega ni bila izkazana potreba po nadurnem delu. Pritožbeno sodišče poudarja, da tudi če nadurno delo ni pisno odrejeno, je delavec upravičen do plačila ur, ki jih opravil po polnem delovnem času. Sodna praksa je v takih primerih sprejela stališče, da je delavec upravičen do plačila ur z dodatkom 30% oziroma v višini, kot ga določa kolektivna pogodba, v obsegu, kot to določa 5. odst. 24. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), v večjem obsegu pa je delavec upravičen do plačila ur brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa.

Prav tako pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost same dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedi zaslišanih prič in toženca zaključilo, da iz opravljenega obsega del v poslovalnici v Murski Soboti ni izhajalo, da bi bile nadure potrebne oziroma, da je prihajalo do nadomeščanja tožnika v času dopustov, ko ni bilo nobenih nadur. Treba je opozoriti, da sodišče glede tega sploh ni zaslišalo tožnika, temveč je verjelo le tožencu, čeprav je iz izpovedbe prič izhajalo drugače. Tako je zaslišana priča Z. P. izpovedala, da je večkrat prihajalo do tega, da v rednem delovnem času naročenega ni mogla opraviti skupaj s tožnikom, povedala pa je tudi, da ji je dvakrat prišel pomagat nekdo iz Celja. Zato ni mogoče sklepati, kot to izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, da se ta priča ni mogla spominjati, ali je prihajalo do nadur, ko je bil tožnik zaposlen pri prejšnjem delodajalcu ali v času, ko je bil zaposlen pri tožencu. Tudi iz pričevanja A. R. izhaja, da se je občasno delalo tudi ob sobotah. Dejstvo, da tej priči ni bilo znano, da bi bilo delo preko polnega delovnega časa odrejeno, je glede na zgornje pravno stališče pritožbenega sodišča irelevantno.

Zaradi navedenih nejasnosti, predvsem pa ob dejstvu, da sodišče ni zaslišalo tožnika, pritožbeno sodišče meni, da dejansko stanje še ni popolnoma ugotovljeno, zaradi česar je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek z zaslišanjem tožnika, ter po potrebi s ponovnim zaslišanjem toženca in predlaganih prič ugotovi vsa pravno odločilna dejstva. Ko bo v nakazni smeri dopolnilo dokazni postopek, naj ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.