Jedro

Za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom.

Izrek

I. Ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke in delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženca A.S. se sodba sodišča prve stopnje spremeni: A. v odločbi o kazenski sankciji tako, - da se kazen dve leti in tri mesece zapora zviša na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora, v izrečeno kazen se všteje čas pripora od dne 27. 4. 2017 od 19.30 ure dalje, - izreče se stranska denarna kazen 60 (šestdeset) dnevnih zneskov, to je 3.553,70 (tritisočpetstotriinpetdeset 70/100) EUR. To kazen je obtoženec dolžan plačati v roku 2 (dveh) mesecev od prejema plačilnega naloga. V primeru neizterljivosti se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 118,46 EUR določilo en dan zapora.

B. v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da se stroški tolmačev v višini 4.738,79 EUR in stroški, nastali s tolmačenjem na glavni obravnavi 7. 7. 2017, ki še niso znani, in o kateri bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom, ko bodo znani, naložijo v breme proračuna.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obtoženca zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 18422/2017 z dne 7. 7. 2017 obtoženega A.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1C) ter mu po isti zakonski določbi izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora, v njo pa na podlagi 56. člena istega zakona vštelo čas prestan v priporu od dne 27. 4. 2017 od 19.30 ure dalje. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1C je obtožencu odvzelo zasežene prepovedane substance, zavrnilo predlog obrambe, da se izrečena zaporna kazen prestaja v polodprtem zavodu ali oddelku ter na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, to je stroške tolmača v višini 4.738,79 EUR in stroške za tolmačenje, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, stroške pričnin v višini 7,20 EUR in sodno takso v višini 35,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornik obtoženca in okrožna državna tožilka. Oba pritožbo vlagata zaradi odločbe o kazenski sankciji, zagovornik pa še zaradi odločbe o stroških postopka. Državna tožilka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen šestdeset dnevnih zneskov po 56,30 EUR, skupaj 3.378,00 EUR. Zagovornik predlaga, da pritožbeno sodišče obtožencu izreče bistveno nižjo zaporno kazen ter ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, podrejeno mu plačila stroškov tolmačev v višini 4.738,79 EUR ne naloži in v tem odloči, da stroški tolmačenja bremenijo proračun.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik, ki je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo državne tožilke na podlagi določbe 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba državne tožilke je v celoti utemeljena, pritožba zagovornika pa delno utemeljena.

5. Utemeljena je pritožba državne tožilke, ki se zavzema za izrek višje zaporne kazni, utemeljujoč jo na teži in naravi kaznivega dejanja po prvem 186. člena KZ-1C, ki je glede na višino predpisane kazni (zapor od enega do desetih let) eno najtežjih kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje. Teža kaznivega dejanja je velika, ker je obtoženec prevažal ogromne količine nedovoljenih snovi v športu, in sicer v 17.716 škatlicah skupno 198.520 ampul in tablet, ki so vsebovale testosteron, boldenon, drostanolon, oksandrolon, trenbolon, metenolon, nandrolon, stanozolol in metandienolon, ki so anabolični androgeni steroidi (AAS), tamoksifen pa selektivni modulator estrogenskih receptorjev (SERMs), katerih uporaba je na podlagi Mednarodne konvencije proti uporabi nedovoljenih snovi v športu (in njeni prilogi, citirani v izreku prvostopenjske sodbe) v športu v celoti prepovedana. Te v športu prepovedane substance je zakonodajalec glede na njihovo umestitev v KZ-1C štel za isto nevarno in škodljivo substanco kot prepovedane droge, kateri učinki so v nekontroliranih količinah za uživalce lahko tudi smrtno nevarni. V obravnavanem primeru bi prepovedane substance, ki so bile namenjene iz Bratislave v Budimpešto, verjetno pristale na črnem trgu in bi se posledično uživalcem teh substanc ponujale v nekontroliranih in nereguliranih odmerkih, kar za družbo kot celoto predstavlja veliko družbeno zlo, kot pravilno ugotavlja in obrazlaga prvostopenjsko sodišče, ki pa tej okoliščini ne da zadostne teže. 6. Ni mogoče oporekati zagovorniku v odgovoru na pritožbo, da gre pri anaboličnih steroidih za snovi, ki po eni strani služijo doseganju boljših rezultatov v športu, zaradi česar je njihovo uživanje, zlasti med poklicnimi športniki, prepovedano. Po drugi strani pa jemanje teh prepovednih snovi poleg zaželenih - pozitivnih učinkov, povzroči še škodljive - negativne učinke (smrt, povzročitev rakastih obolenj, spremembe spolnih organov, motnje krvnega obtoka, fizična izčrpanost, motnje spanca, depresija,..)1. Glede na čedalje večji pomen športa kot gospodarske dejavnosti in dejstvo, da je uporaba prepovedanih substanc v športu med reaktivci veliko bolj razširjena kot med profesionalnimi športniki, zagovorniku ni mogoče pritrditi v njegovih prizadevanjih prikazati prepovedane substance v športu za zdravju manj škodljive v primerjavi s prepovedanimi drogami, kot na primer heroin, ki pri predoziranju dokazano povzroči smrt uživalca. Kot pravilno izpostavlja pritožba državne tožilke v razponu predpisana zaporna kazen sodišču omogoča, da blažje primere sankcionira na spodnji meji predpisane kazni (eno leto), hujše primere pa bližje zgornji meji (deset let).

7. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dalo premajhno težo teži in naravi kaznivega dejanja ter stopnji ogrožanja zavarovane dobrine, to je okoliščinam, ki utemeljujejo višanje po sodišču prve stopnje izrečene zaporne kazni za tri mesece, to je na dve leti in šest mesecev zapora, kot jo je predlagala državna tožilka na predobravnavnem naroku za primer priznanja krivde, in sedaj v pritožbi.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo kot olajševalno okoliščino obtoženčevo priznanje krivde, zaradi katerega je bil kazenski postopek bistveno krajši in enostavnejši, in priznanju tudi po mnenju pritožbenega sodišča dalo dovolj veliko težo. Po stališču pritožbe zagovornika bi moralo sodišče prve stopnje priznanju krivde dati večjo težo, sklicujoč se pri tem na določbo 3. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1, po katerem bi bilo mogoče obtožencu kazen omiliti do enega meseca zapora. Pri tem pritožba sama pove, da je za izrek zaporne kazni pod spodnjo mejo predpisane kazni potreben predlog državnega tožilca v obtožnem aktu, ki pa v obravnavanem primeru ni bil podan. Zato zagovornik na tej podlagi ne more vplivati na spremembo višine izrečene zaporne kazni.

9. Sodišče prve stopnje je dalo primerno težo tudi socialnemu položaju obtoženca, upoštevajoč pri tem njegov položaj direktorja v dveh družbah, ter gmotne življenjske razmere, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne govorijo o socialni ogroženosti obtoženca zaradi slabih gmotnih in življenjskih razmer, ampak ravno nasprotno. Obtoženčeve psihične težave, zaradi katerih se je začel zdraviti, ki jih izpostavlja pritožba zagovornika in zaradi katerih družbi naj ne bi bili več aktivni, izvirajo iz novembra leta 2016, kot izkazuje na naroku za izrek kazenske sankcije s strani obtoženca predložena dokumentacija. Zato pritožbena trditev zagovornika, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo obtoženčevo zdravstveno in socialno stanje, na izrečeno kazen nima pomembnega vpliva.

10. Po stališču pritožbe zagovornika je bila zaporna kazen neprimerno odmerjena iz razloga, ker je sodišče prve stopnje obtožencu kot obteževalno okoliščino upoštevalo njegovo predkaznovanost, čeprav izpisek iz kazenske evidence Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije (kazenski list) tega ne potrjuje. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obtožencu kot obteževalno okoliščino upoštevalo "predkaznovanost, o kateri je obtoženec sam spregovoril". Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obtoženec med navajanjem osebnih podatkov in za tem, ko mu je bil predočen podatek iz evidenc policije iz Anglije (2010 tatvina vozila, 1998 pridobitev premoženja s prevaro in 1997 poskus goljufije) povedal, da je že bil kaznovan in primere opisal ( list. št. 22 in 25 spisa). Pritrditi je zagovorniku, da ne gre za "pravo" predkaznovanost v smislu tretjega odstavka 49. člena KZ-1C, ampak za okoliščino, ki je kot primeroma našteta v drugem odstavku 49. člena KZ-1C. Zelo jasno namreč kaže na obtoženčevo prejšnje življenje, ko ni mogoče govoriti o enkraten spodrsljaju v njegovem življenju in za obtožencu tuje ravnanje, ki pomeni kaznivo dejanje. Očitno je imelo takšno nespoštovanje pravnega reda v mislih sodišče prve stopnje, zato se pokaže pritožba zagovornika, ki na tej podlagi utemeljuje nižanje izrečene zaporne kazni, za neuspešno.

11. Utemeljena je pritožba državne tožilke tudi v delu, ko se zavzema za izrek stranske denarne kazni. Zakonsko podlago za njen izrek pritožba utemeljuje na določbi drugega odstavka 45. člena KZ-1C, po kateri se za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom. Nasprotna prizadevanja zagovornika, da bi moral v primeru, ko bi zakonodajalec to štel za potrebno in primerno, denarno kazen izrecno predpisati v sami dikciji člena 186. KZ-1C, se tako pokažejo za neutemeljena. Po naravi so kazniva dejanja kot je obravnavano, vezana s premoženjsko koristjo in obtoženec, ki je prevažal ogromne količine v športu nedovoljenih substanc, kar je glede na količino tovora, način embalaže ter glede na način transporta nedvomno počel z namenom prodaje, je korist tudi pričakoval. Sam je povedal, da bi zgolj za prevoz prejel plačilo vsaj 2.000,00 GBP (list. št. 26 spisa), pritožba pa navaja, da bi s prodajo tovora, ki ga je prevažal, dodatno zaslužil še dosti večjo vsoto. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je obtoženec takšno dejanje storil zgolj iz koristoljubnih vzgibov, saj se sicer v takšno rizično dejanje ne bi podal. Obstoja tega objektivnega pogoja za izrek stranske denarne kazni zagovornik v pritožbi ne izpodbija, poudarja le, da je obtoženec pri navajanju okoliščin glede svojega premoženjskega stanja močno pretiraval in ga prikazoval bistveno boljšega kot dejansko je, in še, da je obtoženec v priporu, s prevažanjem ni nič zaslužil, imel je le stroške, družbi, ki ju je ustanovil 2012 ne poslujeta, nimata premoženja, niti poslovnih prostorov in ne pridobivata dohodka. Zagovornik pa za te navedbe ne predloži nobenih dokazil. 12. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišče prve stopnje glede premoženjskih razmer obtoženca, obrazloženo v točki 10 izpodbijane sodbe, pri določitvi števila in višine denarnih zneskov pa je uporabilo zakonito pravno podlago, ki jo ureja 47 člen KZ-1C. Po tej zakonski določbi se denarna kazen izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino denarnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjsko stanje storilca (tako prvi odstavek); če je pridobitev podatkov za določitev višine dnevnega zneska povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo, sodišče višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah storilca (četrti odstavek); pri kaznivih dejanjih, storjenih iz koristoljubnosti, število dnevnih zneskov ne more biti manjše od trideset in ne večje od tisoč petsto (drugi odstavek); sodišče v sodbi določi rok za njeno plačilo, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od treh mesecev (peti odstavek).

13. Obtoženec je ob privedbi navajal, da s prevozi mesečno zasluži okrog 1.500 do 2.000 GBP, na naroku dodal, da se ukvarja še s prodajo starin, s katero zasluži mesečno okrog 400 GBP, letno pa okrog 5.000 GBP, da nima drugih prihodkov, nima nepremičnega premoženja in je brez družinskih obveznosti (list. št. 24 in 302 spisa). Kljub obtoženčevi trditvi v nadaljevanju zaslišanja, da mu družbi ne dajeta prihodkov in da več let prejema socialno pomoč, pa opisan način poti kako je potoval, in sicer je z avionom pripotoval iz Velike Britanije v Bratislavo, od tam z avtomobilom nadaljeval vožnjo proti Budimpešti, si med potjo, ki je trajala teden dni, ogledal znamenitosti mest, tovarno luksuznih športnih vozil Lamborghini in avtosalon v Dusseldorfu, kaže, da ima obtoženec še druge prihodke iz teh dveh družb, ki mu omogočajo relativno visok življenjski standard. Ker obtoženčev življenjski stil kaže na dovolj velik zaslužek, obtoženec tudi nima družinskih in drugih obveznosti, pritožbeno sodišče povprečnih stroškov njegovega preživljanja ni odbilo od mesečnega zaslužka, ampak je pri določitvi višine dnevnega zneska upoštevalo obtoženčev najnižji mesečni zaslužek 1.500 GBP, kar po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan obtoženčevega prijetja 27. 4. 2017 znaša 1.776,83 EUR (0,8442 GBP). Obtoženčev dnevni zaslužek torej znaša 59,23 EUR (1776,83EUR : 30 = 59,23). Pri določitvi števila dnevnih zneskov je pritožbeno sodišče upoštevalo težo kaznivega dejanja in obtoženčevo krivdo za storjeno kaznivo dejanje in obtožencu na podlagi določbe drugega odstavka 45. člena KZ-1C v povezavi s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1C izreklo stransko denarna kazen šestdeset dnevnih zneskov, to je znesek 3.553,70 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v dveh mesecih po prejemu plačilnega naloga. V primeru neizterljivosti, bo sodišče denarno kazen izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora (prvi odstavek 87. člen KZ-1C). V posledici ugoditve pritožbi državne tožilke, pritožbeno sodišče ni moglo ugoditi pritožbi zagovornika, ki izreku stranske denarne kazni nasprotuje.

14. Pritožba zagovornika je utemeljena v delu, ko pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je obtožencu naložilo plačilo stroškov tolmačenja iz slovenskega v angleški jezik in nazaj, prezrlo določbo petega odstavka 92. člena ZKP, ki določa, da se stroški za prevajanje ne zaračunavajo obtožencu, če ne razume ali ne govori jezika, v katerem teče kazenski postopek. V obravnavani kazenski zadevi je kazenski postopek tekel v slovenskem jeziku, tega pa obtoženec, ki je državljan Velike Britanije in govori angleško, zaradi česar je bil tudi pritegnjen tolmač za angleški jezik, ne razume in ne govori. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje obtožencu teh stroškov ne bi smelo naložiti v plačilo in bi moralo upoštevaje navedeno zakonsko določbo odločiti, da stroški tolmačenja bremenijo proračun. To kršitev zakona je pritožbeno sodišče odpravilo na način, da je odločilo, da stroški tolmačenja, to je znani in stroški tolmačenja na glavni obravnavi 7. 7. 2017, ki še niso znani, in o katerih bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom, bremenijo proračun.

15. Neutemeljena pa je pritožba zagovornika v delu, ko si prizadeva za oprostitev plačila stroškov pričnine v višini 7,20 EUR in sodne takse, odmerjene po sodišču prve stopnje na 35,00 EUR. Gre za relativno nizke stroške, katere bo obtoženec glede na premoženjsko stanje, ki mu omogoča relativno visok standard, kot ga opisuje obtoženec sam, zmogel plačati brez nevarnosti za lastno preživljanje.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi državne tožilke in zagovornika obtoženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

17. Obtoženec je s svojo pritožbo delno uspel, zato sodna taksa kot strošek pritožbenega sodišča ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Povzeto iz knjige Šport& Pravo, Vesna Bergant Rakočević, Marko Ilešič, Peter Grilc, Klemen Podobnik, Ana Vlahek, Jure Levovnik, Tone Jagodic, Damjan Možina, Maja Gornik, GV Založba, Ljubljana 2008, 7. poglavje -Doping, stran 309 do 353