Jedro

Pri odmeri nagrade oziroma stroškov po ZBPP se uporabljajo pravila postopka, za katerega je bila BPP dodeljena, saj le v tem primeru lahko pride do pokritja stroškov za pravno pomoč in ne do presežka plačil nad stroški. Da se tudi v postopku BPP priznava le nagrada za opravila, ki so bila v postopku potrebna, pa nenazadnje izhaja tudi iz sodne prakse.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke v višini 3.662,12 EUR (z vštetim DDV v znesku 660,380 EUR), višji zahtevek pa je zavrnila.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik na podlagi odločbe št. Bpp 713/2015 z dne 20. 5. 2016 dodeljen za nudenje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) od 23. 9. 2015 dalje, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, ki se vodi pod I P 12/2016. Toženka je o nagradi odločala na podlagi tožnikovega stroškovnika, Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv1) in Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT2). Upoštevaje vrednost spornega predmeta 100.000,00 EUR je tožniku priznala 5.002,9 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 3.001,74 EUR oziroma s pripadajočim DDV v višini 660,38 EUR, skupaj 3.662,12 EUR. Povračilo ostalih oziroma višjih stroškov zastopanja je zavrnila.

3.Toženka tako v spornem delu sklepa tožniku ni priznala 600 točk za peto pripravljalno vlogo z dne 14. 9. 2020, ker je v njej zgolj potrdil, da se z izvedenskim mnenjem strinja, kar bi sodišče štelo tudi, če take izjave ne bi podal. Nadalje mu je za vlogo "sporočilo sodišču" z dne 14. 10. 2020 in sedmo pripravljalno vlogo z dne 15. 10. 2020 namesto priglašenih 2-krat po 600 točk priznala eno nagrado v višini 600 točk. To je utemeljila s tem, da iz pravdnega spisa izhaja, da je odvetnik vlogi vložil neposredno na sodišču isti dan, tj. 16. 10. 2020, da v času vlaganja vloge ni bil pozvan na opredelitev niti mu ni bil dan rok za izjasnitev, prav tako pa ni bila vložena nobena vloga nasprotne stranke, o kateri bi se moral opredeliti. V primeru zastopanja na podlagi odločbe o dodelitvi BPP se namreč ne sme povzročati nepotrebnih stroškov. Poleg tega mu ni priznala nagrade v višini 6 x 20 točk za sestavo dopisov, z utemeljitvijo, da pri tovrstnih dopisih ne gre za samostojno storitev, ki bi jo bilo mogoče vrednotiti po tar. št. 39 OT niti za vlogo, ki bi vsebinsko pripomogla k odločitvi v postopku in bi jo bilo mogoče vrednotiti kot drugo vlogo po tar. št. 19 OT.

4.Tožnik se v obravnavanem delu z odločitvijo toženke ne strinja. V tožbi navaja, da mu je bila kršena pravica do izjave, ker mu ni bila dana možnost, da se pred izdajo izpodbijanega sklepa opredeli do potrebnosti vloge z dne 14. 10. 2020. Trdi, da je odvetnik tisti, ki presodi, katere storitve je treba v okviru BPP opraviti za stranko in katere ne, saj po ZBPP organ za BPP ne more presojati, ali je bilo opravilo potrebno ali ne. Po njegovem mnenju je akt nezakonit že zato, ker toženka za zavrnitev stroškov v tem delu ne navaja pravne podlage. Poleg tega pa uveljavlja še, da je bila peta pripravljalna vloga v postopku potrebna, kar izhaja že iz njene vsebine, saj se je v njej opredelil do izvedenskega mnenja, kar je za postopek potrebno in koristno. Tudi v zvezi z nepriznavanjem dveh pripravljalnih vlog trdi, da toženka ne navaja pravne podlage za to, da je upoštevala le eno. Pisanji sta bili res odpravljeni istega dne, vendar sta bili pripravljeni na različna dneva, pri čemer ni razvidno niti, katera vloga ni bila priznana. Tožnik je v vlogi z dne 14. 10. 2020 uveljavljal postopkovno kršitev, v vlogi z dne 15. 10. 2020 pa se je vsebinsko opredelil do zadeve. Zato njuno združevanje ni bilo primerno. V zvezi z nepriznavanjem nagrade za dopise pa navaja, da je zmotna odločitev organa, da dopisi niso samostojna storitev in da toženka v razlogih izpodbijanega sklepa ne pojasni, v nagradi za katero storitev naj bi bila zajeta nagrada za sestavo teh dopisov. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem vztraja pri razlogih sklepa. Poudarja, da je nagrado odmerila v skladu z OT, ki je pričela veljati dne 10. 1. 2015 in načeloma primernosti in potrebnosti. Predlaga zavrnitev tožbe.

6.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo vse listine v sodnem in upravnem spisu.

7.Tožba ni utemeljena.

8.Tožnik ima po presoji sodišča prav, ko trdi, da je prišlo do kršitve pravil postopka, in sicer načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po tretjem odstavku 9. člena ZUP namreč organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. V obravnavani zadevi toženka pred izdajo sklepa tožnika ni seznanila s tem, katerih postavk, za katere je uveljavljal nagrado, mu ne bo priznala in zakaj, zaradi česar se tožnik pred izdajo sklepa o tem ni mogel izjasniti.

9.Vendar pa druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena3 sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-14 in sodna praksa.5 Zahteva iz cit. določbe je na prvi pogled absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je treba odločbo zato, da se bo stranka lahko izjavila, odpraviti.

10.Sodišče je presodilo, da je v obravnavanem primeru storjeno kršitev mogoče odpraviti z odločanjem na glavni obravnavi, saj je toženka razloge za zavrnitev nagrade utemeljila v sklepu in s tem tožniku omogočila, da argumente zoper njeno presojo uveljavlja v tožbi. Upoštevaje tožbene navedbe tudi ni bil potreben postopek dokazovanja oziroma ugotavljanja dejanskega stanja in izjavljanja o dokaznih predlogih in izvedenih dokazih. Tožnik namreč v zvezi z vlogo z dne 14. 9. 2020 ugovarja kršitev predpisov, pa tudi v zvezi z vlogama z dne 14. 10. 2020 in 15. 10. 2020 gre v bistvenem za presojo, ali sta bili potrebni dve vlogi ali bi zadoščala ena. Pri tem ga je sodišče z namenom, da mu omogoči dodatno izjavo, na naroku seznanilo s stališčem, da iz vsebine pete pripravljalne vloge ne izhaja, da bi bila potrebna, saj izpostavljanje ključnih izvedenčevih ugotovitev, če se stranka z mnenjem strinja, tudi po presoji naslovnega sodišča ni potrebno. Seznanilo ga je tudi s stališčem, da zgolj iz razloga, ker sta bili vlogi z dne 14. 10. 2020 in 15. 10. 2020 pripravljeni na različna dneva in je v vlogi z dne 14. 10. 2020 uveljavljal postopkovno kršitev, v vlogi z dne 15. 10. 2020 pa se je vsebinsko opredelil do zadeve, ločevanje v dve vlogi ni bilo potrebno.

11.Tožnik s tem v zvezi na naroku novih navedb ni podal, ampak je ponovil, da po ZBPP presoja potrebnosti vloge ni na organu za BPP ampak je prepuščena odvetniku. Zato naj ne bi bilo podlage, da bi se potrebnost teh vlog sploh presojala.

12.Izplačilo nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pomoči odvetnika torej ureja ZBPP, ki v šestem odstavku 30. člena določa, da je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. ZBPP se torej sklicuje na OT, ta pa v drugem odstavku 2. člena določa, da so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za davek na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Organ za BPP je tako upravičen presojati, katere odvetniške storitve so bile potrebne za izvršitev dela, določenega v odločbi, s katero je odvetnik določen za nudenje BPP in s katero je določen tudi obseg BPP.

13.Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da toženka ni navedla pravne podlage za zavrnitev stroškov in da ZBPP organu za BPP ne daje možnosti, da bi presojal, ali je bilo opravilo potrebno ali ne oziroma, da to, katera storitev je potrebna, presodi odvetnik, ki zastopa stranko. Drži, da se toženka v razlogih odločb ni izrecno sklicevala na relevantno določbo ZBPP in OT, ampak je to storila le v uvodu sklepa, zaradi česar pa izpodbijane odločbe ni bilo treba odpraviti, saj ta opustitev na pravilno uporabo predpisa in pravico stranke do izjave ni vplivala. Tožnik se je namreč o potrebnosti posameznih spornih postavk v tožbi lahko izrekel, četudi je toženka šesti odstavek 30. člena ZBPP navedla le v uvodu sklepa.

14.Poleg tega sodišče sodi, da v postopku odločanja o stroških odvetnika za opravljeno BPP ne bi bilo mogoče uporabljati drugačnih meril, kot jih uporablja sodišče v glavnem postopku, v tem primeru merila iz prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku, po katerem sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Če bi organ za BPP uporabljal drugačna merila oziroma naj bi se priznavali vsi stroški, za katere tako oceni odvetnik, bi lahko prišlo do tega, da bi se upravičencu do BPP iz proračuna povrnili višji stroški, kot bi bili priznani v sodbi ali sklepu pravdnega sodišča. To pa bi bilo v nasprotju s tretjim odstavkom 1. člena ZBPP, po katerem BPP po tem zakonu pomeni pravico upravičenke oziroma upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Tudi iz te določbe torej izhaja, da se pri odmeri nagrade oziroma stroškov po ZBPP uporabljajo pravila postopka, za katerega je bila BPP dodeljena, saj le v tem primeru lahko pride do pokritja stroškov za pravno pomoč in ne do presežka plačil nad stroški. Da se tudi v postopku BPP priznava le nagrada za opravila, ki so bila v postopku potrebna, pa nenazadnje izhaja tudi iz sodne prakse.6

15.Nadalje tožnik neutemeljeno ugovarja, da ni razvidno niti to, ali je toženka zavrnila nagrado za sestavo vloge z dne 14. 10. 2020 ali 15. 10. 2020. Glede na dejstvo, da je tožnik svoje navedbe podal v dveh listinah, vloženih na sodišču isti dan, kar torej pomeni, da bi jih tudi formalno lahko spojil v eno listino, je treba posledično upoštevati, da gre za eno pripravljalno vlogo, vloženo 16. 10. 2020. Sodišče se s tako presojo strinja, saj odločitve ne bi v ničemer spremenilo, če je priznana prva ali druga vloga. Tega ne spremenijo navedbe tožnika, da je bilo ločevanje vlog potrebno, ker je v eni uveljavljal postopkovno kršitev, v drugi pa se je vsebinsko opredelil do zadeve. Predpis, ki bi kaj takega zahteval, ne obstaja, prav tako pa za tako postopanje ni najti racionalnega, še najmanj pa potrebnega razloga. Različne vloge si sledijo iz razloga, ker si stranke v njih izmenjavajo stališča, v tem primeru pa se med obema vlogama (vloženima isti dan), ni moglo zgoditi nič takega, da bi moral tožnik na to odgovoriti z novo vlogo.

16.V zvezi s spornimi dopisi, za katere tožnik uveljavlja, da so samostojna storitev, je na naroku pojasnil, da gre za storitve po tč. 4. št. 39 OT. V obravnavani zadevi so samostojne storitve obravnavane v tar.št. od 18 do 21 po ustaljeni sodni praksi, pa so krajši dopisi zajeti v nagradi za opravo teh storitev. Zato pride uporaba tar. št. 39 OT v poštev le, kadar storitev iz te tarifne številke ni zajeta v drugih tarifnih številkah.7 Sodna praksa je zavzela stališče, da bi bilo odstop od ustaljene sodne prakse v smislu, da gre za izkazano samostojno storitev, treba utemeljiti, in sicer s posebej tehtnimi razlogi, zakaj taka storitev ni že vključena v plačilo za osnovno storitev. Trditveno in dokazno breme je na stranki, ki plačilo posveta s stranko uveljavlja kot samostojno storitev; na njej je, da utemelji, zakaj storitev ni že zajeta v drugih vlogah po tarifnih številkah OT. To šele omogoča sodišču, da presodi, ali bi morebiti lahko šlo za izjemo in utemeljeno uveljavljanje samostojnosti storitve. Pritožnik tega ni posebej utemeljeval, prvostopenjsko sodišče tako tudi ni moglo presojati, ali bi bil upravičen odstop od ustaljene sodne prakse.8

17.V obravnavani zadevi tožnik tega, da naj bi šlo za samostojno storitev, tj. storitev, ki ni zajeta že v vlogah in zastopanju na naroku oziroma pripravi na sestavo vloge ali pristop na narok, ni utemeljil, na njem pa je bilo trditveno in dokazno breme. Glede na to je odločitev toženke tudi v tem delu pravilna.

18.Po povedanem je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj sta se tožnik in toženka glavni obravnavi odpovedala.

19.Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov postopka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 - odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 - odl. US, 46/16, 36/19.

2Uradni list RS, št. 2/2015 z dne 9. 1. 2015.

3Prvi odstavek 59. člena ZUS-1 določa: "Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno."

4Glej E. Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, stran 303 in 366-337.

5Glej X Ips 45/2019, X Ips 118/2020, tč. 15, X Ips 11/2023, tč.14.

6Glej I Up 191/2015, tč.8, I Up 68/2006, I U 2027/2019.

7Glej I U 933/2018, I U 748/2020, I U 1157/2020 in druge.

8Glej I Cp 1205/2023.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 30, 30/6

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.